Torek, 28.7.2020, dan 51
Po včerajšnjem večernem pogovoru z mojstrom kajtanja Iztokom, me je celo jutro mikalo, da bi kupil tudi kajt velikost 8, ki je tudi naprodaj 😎. Za vse laike, ki vam tale šport ni blizu; številke kajtov označujejo njihovo velikost (kvadratni metri); večji kot je, bolj je primeren za šibek veter🙃.
Po prihodu na spot izkoristim Pijo, ki je brala knjigo in ji »podturim« Conorja v varstvo. Najdem Pijinega inštruktorja Vinka in že pumpam najino bodočo 8-ko. Itak je kupčija hitro sklenjena, saj je kajt skoraj nov🙃, cena pa je noro ugodna in ga ponosno nesem Piji rekoč: ˝Izvoli tvoje novo prevozno sredstvo˝. Ženska me gleda, kot tele 😳 v nova vrata, morda ne ravno navdušena. Predvidevam, da ji ni najbolj všeč, najino zapravljanje za kajt opremo zadnjih nekaj dni🙄.
Veter končno zapiha in prepričam Pijo, da je sedaj pravi trenutek za preizkus najine nove »mašine«😀. Šibek veter je idealen za preizkus včeraj kupljenega kajta velikost 12, da o resnično dobrih pogojih, ki se ji nasmihajo (popolnoma prazna laguna) sploh ne govorim😊. In res….moja draga je dane pogoje odlično izkoristila, saj se čez par minut že pelje »kot vlka«😍. Celo tako dobro ji gre, da gospodična postane korajžna in začne svoje vožnje podaljševati tudi mimo boj, ki označujejo mejo med kajt spotom in plažo za kopalce🙄.
Celotno dogajanje sprva opazujem izpred bara. Ampak instinkt mi ne da miru, zato si preventivno nadenem trapez (zadeva oz. pas okoli bokov, ki povezuje kajt s športnikom) «za vsak slučaj, če bo novopečena kajterka rabila asistenco«, si mislim. In kot pričakovano Piji kmalu za tem, z glasnim pokom, kajt strmoglavi v vodo. Onstran boj, pred plažo za kopalce. ˝Mhm…zdaj smo pa tam, kjer ni muh˝, si rečem in se počasi premikam proti njej (cca 200 m stran). Moj počasen premik se v trenutku spremeni v olimpijski šprint 😅 po plaži, ko vidim, da Pijo kajt vleče na suho, direktno proti eni in edini koreniki na kilometer dolgi plaži🙈. Hvala bogu uspem zadevo rešiti, preden najin še ne 24ur star kajt spusti dušo na dalmatinski koreniki🙉.
Conor je bil med tem časom sam v senci pred barom. Kot običajno, se ostali ljudje težko uprejo skušnjavi, da se ga ne bi dotikali😠. Zato je žal, včasih tudi malo bolj na ostro potrebno zabrusiti »vsiljivcem«…˝don´t touch the dog˝. Bi pa se na tem mestu rad res iskreno zahvalil družini iz Ljubljane (sosedi v apartmajih), za čuvanje mladiča, ko sva bila oba s Pijo v vodi😇.
Zvečer smo zaključili s tuna steakom pri lokalnem gostincu. Conor pa se je do danes že lepo navadil na večerno samoto na balkonu🙃.
