Ne, nisem gledala oskarjev. Če se ne motim se omenjena prireditev odvija šele enkrat v februarju.

Imava pa doma nekoga, ki bi si definitivno zaslužil oskarja v kategoriji »najboljši živalski igralec«.

Kot veste je Conor moj prvi pes, tako, da težko sodim, ali je »igralska« lastnost med psi običajna . Že večkrat sem opazila, da se najin kosmatinec noro napravlja kadar je v igri cartanje, čohanje, božanje…pač kakršna koli oblika dotikanja, ljubkovanja oziroma ukvarjanja z njim. Takrat pride k tebi se z zadnjim delom telesa postavi ob tvoj bok ali nogo, ušesa položi nazaj in čaka, da ga začneš božat. Občasno te pogleda s pogledom ki pravi »jaz sem takooo bogi, najbolj bogi pes na svetu sem…mej me rad….čohaj me…bogi sem….«.

Najboljši pa so sploh tisti prizori, ko se stisne v kot (največkrat v kot med balkonskimi vrati in steno v jedilnici), se zvije v klopčič, položi ušesa nazaj in te gleda, kot kakšen zapuščen, napol premražen kuža, ki je od boga pozabljen in nima toplega doma. Takrat ga s Primožem gledava in si misliva, če je nor malo. Dandanes po ulicah zmrzuje in se potika ogromno zapuščenih kužkov, naju pa želi tukaj ena kosmata »razvajena pasja rit« prepričat, da je najbolj boga na svetu .

Načeloma me »igralski« Conorjevi podvigi niso nikoli toliko ganili, da bi o njih pisala. No…vse do danes, ker slednja scena je definitivno za v anale .

Kot običajno zvečer sedim na kavču in gledam tv, Conor pa pri mojih nogah leži na preprogi. V enem trenutku se mi je zdelo, da ga nekaj mantra, se mu približam in vidim dokaj napet trebušček. »Aa….spet si nekaj pojedel, ti sesalec….«, ga očitajoče pogledam. Na trenutke mi gre ta Conorjeva »sesalna« lastnost že noro na živce, saj poje in posesa praktično vse kar mu pride na pot. Potem pa se s Primožem čudiva, da ima drisko, še pred njim niso varni ne želodi, listje, trava…itd.

Skratka da nadaljujem….v enem trenutku se pes vstane in gre proti vratom. »Aha….očitno bo šlo ven«, si mislim in ga spustim v ledeno mrzlo noč. Grem za njim, da opravi veliko in majhno potrebo….in čez pet minut sva nazaj, jaz na kavču in on na preprogi oz. čez čas se prestavi v svoj hišni boks oz. kletko.

Pride v dnevno sobo Primož in se usede poleg mene. Gleda Conorja, ga kliče, vabi k sebi, pes pa nič. Leži kot klada.

»Conor…ej…pridi sem, glej kaj imam«, poskusi Primož z lažnim priboljškom. Pes niti ne trzne. »Ej….Conor….haloo…daj, pridi sem. Glej, kaj imam tukaj, glej….«, poskusi ponovno. Pes, kot da ga ni. »Pia, kaj je s Conorjem? To mu ni podobno!!«, se zaskrbljeno obrne k meni.

»Ehmm….ne vem, pred par minutami sva bila zunaj, je še bil ok. Sicer sem tudi jaz prej opazila, da ga nekaj mantra….ampak, ni pa bil neodziven«, mu odgovorim.

»Alo Conor….daj no, pridi k meni«, poskusi Primož ponovno. »Ne…nekaj je narobe….to mi ni podobno. Res ne. Sedaj bi že zdavnaj prišel«, pogleda Primož proti meni.

Prizor res ni bil najbolj optimističen, ampak iskreno…ni me skrbelo. Kljub temu, da znam občasno hitro zapaničarit, sem bila tokrat hladna kot špricer. V odgovor na zaročenčevo skrb sem vstala, odšla v kuhinjo, vzela posodo s peleti in jo stresla. »Pa da vidimo, ali je gospodič res tako bogi, ali naju zgolj nateguje«, sem si mislila, ko sem med tresenjem odpirala posodo.

In glej ga zlomka . Conor je v trenutku oživel, kot bi ga stresel z elektriko. Kot bi mignil je bil v kuhinji sedeč pred menoj in hipnotizirano gledal v škatlo s peleti. »Platz….up…..sedi….spin….Sedi«, sem mu ukazala in pes je ukaze izpolnjeval kot za šalo. O njegovem slabem počutju, pa ne duha in sluha. Mu dam pest peletov….in »igranja« je bilo za tisti večer konec . »Ne morem verjet kako naju je nagnil. Sej si skoraj oskarja zasluži!«, je Primož smejoče komentiral ves prizor in poklical Conorja k sebi, ki se je tokrat v sekundi odzval. Preostanek večera je minil običajno….umirjeno, sploh pa cartljivo .

The post And the Oscar for Best Animal Actor goes to….. appeared first on Conor's Adventure.

Današnje jutro je bilo resnično čudovito …po odhodu Primoža v službo (ob 6ih zjutraj), sem kot običajno obsedela za mizo z mojo najljubšo šalco kave in brala. Conor se je stiskal k meni, k mojim nogam in se cartal, kot kakšen nežen kuža. V enem trenutku sem dvignila pogled in se zazrla skozi okno ter začela opazovati prebujajočo se naravo… »Madona je lepo…zakaj jutra ne trajajo cel dan?«, sem se zasanjano vprašala. Začela sem razmišljati o zadnjih dneh, delu, firmi, blogu….

Zadnje dneve imam neke vrste »pisni blackout«. Pisanje bloga mi nekako ne gre in ne gre od rok, ker se nič pametnega ne dogaja. Dnevi so bolj kot ne isti, večino časa se ukvarjam z izobraževanjem o digitalnem marketingu (Facebook, Instagram in Story tehnike), branju raznih pasjih člankov, oz. vsebin…aja pa no…pisanju bloga.

Kot veste sem po naravi precejšen perfekcionist, zato tudi pri pisanju nekako ne morem iz svoje kože in se poskusim res dnevno potrudit, da napišem kar se da dober blog, ki bo zanimiv in bo bralec v njem izvedel kaj novega, morda poučnega in zase koristnega. Ni hujše, kot če je blog bedn in ima bralec po prebranem občutek, da si »ga oropal par minut življenja«, med tem, ko si je vzel čas in prebral tvoje delo.

Zato tudi vsakega, ki omeni, da bere moj blog, po dolgem in počez zaslišujem, češ kako se mu zdi vsebina, ali morda nakladam, so moji štajerski »ausdrucki« (izrazi) na trenutki pretirani itd.

Resnično si želim dati svetu nekaj dobrega in koristnega ter to zapakirati na način, da bo vsak, ki bo prebral moje delo, moje vrstice, začutil na eni strani iskrenost in avtentičnost, na drugi pa željo po pomoči, podajanju izkušenj in informacij naprej .

V želji po biti boljši in navsezadnje tudi bolj jasen in razumljen za javnost, sva se s Primožem odločila, da posodobiva najino spletno stran. Primož je v obstoječi res skoraj spustil dušo, ampak žal ni programer…Na neki točki sva spoznala, da bo zgolj lična in urejena, sploh pa jasna spletna stran, pritegnila tudi čim več javnosti.

Navsezadnje si iskreno želiva, da bo čez leto ali dve conorsadventure.com/blog ena izmed prvih izbir, ko si bodo novo pečeni pasjeljubci nabavili psa, ali začeli o njem razmišljati.

Iskreno si želiva, da bodo najine izkušnje, spoznanja in tudi napake pri vzgoji Conorja, nekoč komu prišle še kako prav .

The post Zakaj pišem blog? appeared first on Conor's Adventure.

Vikend je očitno pustil nekaj posledic, saj sva s Conorjem spala kot ubita do 7.30. Sicer je bil plan, da se vstanem, ko gre Primož ob 6.00 v službo, ampak »malo morgen« Aja točno, moramo se pohvalit, da že nekaj časa prespimo noč. Če se ne motim, se je prvič zgodilo iz sobote na nedeljo, ampak sem ob vseh dogodkih pozabila omeniti.

Zjutraj sva se podala na dolg okoli pol ure trajajoč sprehod, kjer sva srečala sosedovega psa in Conorjevega vrstnika Hund-a. Mladeniča sta se kakšnih 10 min igrala in se ravsala med seboj. Ob vrnitvi v hišo sem med cartanjem Conorja na njem našla klopa. Žal mi je odstranjen klop padel na resasto preprogo »bravo Pia, sedi 5, zdaj ga mrtva ne bom našla«, sem si jezno rekla. Hja ni mi preostalo drugega kot da grem preprogo pošteno posesat. Iz tega je nato nastalo pospravljanje in sesanje cele hiše. Conorja hrup in sesanje ni pretirano motilo. Z robotskim sesalcem se je spoznal že takoj prve dni, nisem pa prepričana, če je bil že kdaj z menoj v hiši, ko sem sesala. Občasno je sicer zalajal na enega in drugega premikajoča se »čistilca«, načeloma pa je pustil, da sem v miru pospravila.

Zaradi izjemne vročine sva se nato večji del dneva zadrževala v hiši. On je večino časa prespal, jaz pa sem delala za firmo. V trenutkih, ko je bil buden je malecki nenehno iskal mojo bližino in cartanje. Priznam tako umirjenega nisem navajenega, zato me je pozno popoldne, ko se je Primož vrnil iz službe začelo že malce skrbeti, če je s psom kaj narobe. »Joj Pia, daj ne kompliciraj, pač pride takšen dan, da je bolj umirjen. Bova šla zvečer malce potrenirati in se igrati, pa boš videla, da je vse ok«, me je med poznim kosilom miril Primož.

Ja vem, na trenutke me res pretirano skrbi. Želim preprečiti vse možne hude in manj hude scenarije, zato se mi npr. ob naših izletih oz. aktivnosti v naravi dogaja, da se težko takoj sprostim. Sploh, če začne Conor kot podivjan noreti po skalah, ali potencialno nevarnem terenu, sem že napol trda in boga molim, da si ne bo pridelal zvina ali presekane blazinice. Dejstvo je, da maline bojda ne znajo najbolj paziti nase, po drugi strani pa se mi je očitno zbudil na trenutke zgleda »izjemno pretiran« materinski čut. Ne vem…priznam, da sem na momente prav presenečena nad seboj kakšne občutke gojim do tega psa, sploh pa strah in skrb, ki sta s tem povezana. Očitno tako nekako izgleda, ko imaš otroka, oz. glede nato, da je otrok dobesedno del tebe, so potem občutki še veliko hujši. Ojooj….sej ne vem, če mi je to všeč .

The post Umirjena, sploh pa izjemno cartljiva malina appeared first on Conor's Adventure.