Pismo… kot je bil včerajšnji dan dober, oz. produktiven, toliko je današnji slab . Pa ok, ne morem reči, da nisem produktivna, ampak poznate tisti občutek, ko vam včasih gredo stvari kot po maslu, med tem, ko spet drugič, pa se morate za isto stvar matrati, kot da tečete maraton …No to.

Ker se moja razdražljivost in tečnost pozna tudi v odnosu do Conorja, sem prav šla pogledat, ali ni nemara danes polna luna . In res, bojda bo jutri zjutraj ob 7.22. Morda se kdo drži za glavo, češ ali verjameš tem pravljicam, ampak glede nato, da ima luna vpliv na morsko plimo in oseko, mi pa smo kar 60-70 % iz vode…jap definitivno verjamem tem »pravljicam«. Kot priznam, da tudi verjamem na vplive planetov na ljudi itd. Ljudje smo energetska bitja in menim, da imajo raznorazne sile iz vesolja na nas zagotovo nek vpliv .  

Skratka jap…zahvaljujoč moji zoprnosti, jih je bogi Conor danes že večkrat slišal. Hudič je, ko moraš biti pri vzgoji psa praktično dnevno zelo potrpežljiv, saj je vsaki dan na sporedu kakšna situacija, kjer so tvoji živci na preizkušnji.

Žal sem danes padla na »izpitu mirnosti« in sem ga med opoldanskim treningom parkrat konkretno nadrla, ker ni izvajal vaj, kot bi jih želela. O kakem veselju, pozitivni motivaciji tako skoraj ni bilo ne duha in sluha. Ne vem, če se mi je to že kdaj zgodilo med samim treningom…ampak na to res nisem ponosna. Če bi me kdo gledal od daleč, bi si mislil, da je ta ženska čisto histerična. Ni čudno, da pes ni želel delat kot je treba.

Aja še nekaj…opazila sem, da ko ga snemam (da bi tudi vi videli kako izgledajo treningi, verjetno je video bolj zanimiv kot branje suhoparnega teksta ), je njegova želja po delu kakih 30% manjša…morda ima tremo …haha..

Popoldne je bil na sporedu obisk veterinarja in cepljenje proti steklini. Conor je namreč že zdavnaj dopolnil 4 mesece in bi moral biti zakonsko tudi že cepljen – bojda moraš pri nas cepiti psa med 3 in 4 mesecem starosti. Ampak, kadar je govora o cepljenju, vemo, da dandanes obstaja 101 mnenje. Od marsikaterega kinologa sem tako zasledila »off the record« nasvet, da če je le možno, naj ga proti steklini cepimo čim kasneje, oz. tam nekje okrog 5ega, 6 meseca starosti. Niso mi sicer podrobno razložili zakaj…pa vendar, verjetno že je neka »kinološka finta«, ki jo bom spoznala z leti .

Kot običajno smo obiskali Veterinarski center Elbivet. Tokrat nas je sprejela izjemno prijazna (no pa sej tukaj so vsi prijazni ) veterinarka, ki je bila kasneje po opravljenem »servisu najinega terminatorja« nad njim navdušena »Joooj kako je priden, sploh glede na pasmo. Se vidi, da se dosti ukvarjate z njim, pohvalno«, ni mogla prehvaliti Conorja, med tem, ko se je bošček kot zmešan praskal po sprednji levi rami, kamor je dobil injekcijo.

Poleg cepljenja proti steklini so Conorju izpraznili tudi analne žleze. Če slučajno ne veste o čem govorim; zagotovo ste že kdaj opazili, da se je kakšen kuža »drsal« po preprogi oz. po tleh, ali pa si je nenehno lizal okolico svoje zadnjice. No…v tem primeru ima verjetno zamašene analne žleze, ki pa jih je treba (če se ne praznijo same) nujno izprazniti pri veterinarju.

Bojda je to pri mladičkih precej pogosto, saj imajo blato (občasno) precej manj čvrsto, kot odrasli psi. Sej vemo, da so mladički nagnjeni k temu, da vse pojedo, poližejo in zato je tudi driska oz. ne tako čvrsto blato pri njih precej pogost pojav. Žal čvrstot iztrebka vpliva na »praznjenje« analnih žlez. Torej, če je iztrebek »normalno« trd, bo tudi praznjenje analne žleze potekalo med samim opravljanjem velike potrebe .

Sem pa o tem našla tudi dva zelo poučna članka, tako, da če koga slučajno zanima kaj več,

Analne žleze in njih tegobe

Praznjenje analnih žlez

The post Polna luna, cepljenje in nekaj o analnih žlezah 😆 appeared first on Conor's Adventure.

Dan je minil precej podobno kot včerajšnji, torej delavno. Zvečer smo se že drugič v zadnjih tednih odpravili k veterinarju. Brez skrbi, vse je v redu, na vrsti je bilo cepljenje. Conor je bil proti kužnim boleznim nazadnje cepljen 2.6.2020 in je bilo potrebno cepljenje ponoviti.

»Mala malica«, sem si mislila do trenutka, ko smo prišli k veterinarju in smo videli, da imajo še kar »korona ukrepe«. To pomeni, da je ambulanta zaprta, sprejem je zunaj, kjer sestri razložiš zakaj si prišel, nato ti po psa pride veterinar in ga odpelje (samega!!) noter na cepljenje. Ko sem slednji protokol opazovala pri psu pred nami, sem nenadoma dobila utrip 200 in v želodcu me je začelo stiskati. »Pismo Conorju se bo zmešalo, da nas ne pustijo zraven na cepljenje«, sem zaskrbljeno pripomnila Primožu. Spet se je v meni prebudil »od bog si ga vedi zakaj« materinski nagon in spet sem se vprašala, ali bom tudi taka »koza« pri otroku.

Ko smo prišli na vrsto je k nam pristopil res prijazen, simpatičen veterinar, ki ga je Conor takoj vzljubil. Razložila sva mu najine strahove, češ »glede na pasmo si resnično ne želiva, da bi se mu veterinar zameril«, vendar naju je Dr.vet.med. Baričevič prijazno pomiril, češ če bo kuža postal nemiren, ga bo cepil zunaj. Deset minut čakanja….na srečo nobenega cviljenja in mali korenjak se je vrnil nazaj. »Nobenega problema ni bilo, saj bi kuža za hrano naredil vse«, se je nasmehnil veterinar. Da, vema. Res izjemno je požrešen hahaha…, sej zato mu verjetno gre učenje tako dobro od rok.

Sledilo je še kup vprašanj na temo zunanje zaščite pri psu in ali je boljša ampula ali ovratnica. »Dokler pes še raste absolutno priporočam ampulo, saj boste morali ovratnico čez čas zamenjati«, nama je svetoval. Glede nato, da planirava dopust na jug Dalmacije se nisem mogla izogniti vprašanj o Lejšmaniozi/Lišmaniozi o kateri zadnje čase vse bolj pogosto berem. Gre za (glede na prebrano) izredno nevarno bolezen, ki jo prenašajo peščene mušice. Veterinar naju je pomiril, da pri nas za enkrat bolezen še ne razsaja, se pa pojavlja v Italiji, kot tudi na južnejših delih Hrvaške. Svetoval je uporabo repelentov in pršil proti muham. Tako smo se dogovorili, da tokrat namesto že poznane ampule Frontline, uporabimo raje Advantix, ki bojda ščiti tudi pred Lejšmaniozo.

Morda še par besed o tem kam hodimo k veterinarju in zakaj tako »daleč«, do Veterinarskega centra Elbivet je namreč res slabe pol ure vožnje. Več o tem si morda preberite v mojem članku na temo »Najinih pet kriterijev pri izbiri veterinarja«. Ponovno gre za popolnoma subjektivno mnenje

Elbivet se nahaja v bližini italijanske meje, zato sva glede na bližino skočila še do Decathlona na italijanski strani. V Italiji imajo super urejeno, da imajo psi dovoljen vstop v praktično vse trgovine (vsaj zdi se mi tako, če se motim, pardon ). Pa smo šli, prvič s Conorjem v večji nakupovalni center. Šlo je brez težav. Med tem, ko sva midva preučevala šotore vseh vrst in velikosti, je gospodič mirno vohljal okoli in se opazoval v ogledalu. Bilo je prav prikupno do »nesreče«, ko se nama je nenadoma na sredini Decathlona polulal. Ojoj…sej nisem vedla, ali se naj skrijem, ali smejim. Videlo se je, da bogi revež ni več zdržal, krivda pa je bila seveda na nama, saj sva pozabila, da je že nekaj časa nazaj od njegovega lulanja. Primož  je pohitel po papirnate brisače, midva pa sva počakala pri »kraju zločina«. Na srečo ni bilo nobenih čudnih pogledov, neprijetnih komentarjev. Pismo sej ne, da Italijane ne vem kako čislam, ampak kaj se pasjih stvari tiče, znajo biti očitno izredno potrpežljivi.

The post Cepljenje in »nesreča« v Decathlonu appeared first on Conor's Adventure.