Ne nisva pozabila, sva pa zanalašč čakala, da bo mladenič dopolnil šest mesecev, saj naj bi takrat že vstopili v končno pričakovano puberteto in bi verjetno imela marsikaj pestrega za povedat .

Žal vas morava razočarat. Življenje z belgijcem oz. z »malino« je tudi po štirih mesecih še vedno izredno enostavno, na trenutke skoraj pozabim, da ga imava.

Uničevanje stvari

Kaj se tiče uničevanja stvari, ker vem, da ima marsikdo probleme, da mu pes uniči skorajda ves inventar, no midva na srečo zaenkrat ne sodiva v to kategorijo. Naj na tem mestu omenim, meni skoraj absurden primer in sicer sem pred kratkim na enem izmed najinih najljubših IG profilov zasledila, da je lastniku njegov belgijec do dopolnjenega drugega leta naredil škode za nekje 3000 €, med drugim je ostal skoraj brez vseh parov čevljev .

Skratka eni imajo očitno res »srečo« s karakterjem psa , Conor je kaj se tiče uničevanja čevljev, trenutno predelal zgolj moje Crocse, pa še to na način, da so še vedno uporabni .

Drugače pa ostalih omembe vrednih stvari ni uničil… okej, na morju je zaradi najine lahkomiselnosti pogrizel plastično hladilno blazino in trakove nahrbtnika, ampak tako je, če psa pustiš samega s stvarmi, ki jih pač rad »gloda«.

Verjetno se morda kdo sprašuje kako je to mogoče? Preprosto. Enostavno paziš, da v bližini psa ni nič »za uničit možnega«, po drugi strani pa vsak njegov poskus grizenja, hitro ustaviš z glasnim »NE«, ali »FUJ«. Če je nama uspelo, verjetno lahko komu drugemu tudi .

Menjava zob

Mlečni zobje so mu izpadli vsaj glede na prebrano in slišano dokaj hitro. In sicer med četrtim ter petim mesecem je zamenjal praktično vse zobe. V tem času tudi nisva opazila, da bi ne vem koliko več grizel. Res je, da so ga začele zanimati bolj trde igrače v obliki vrvi, ki jih je precej zgrizel, ampak, da bi se količina njegovega grizenja ali celo uničevanja povečala, pa se ni zgodilo .

Stopnja aktivnosti oz. morebitna hiperaktivnost

To pa je ena izmed stvari, ki me morda pri Conorju kar malce moti, saj nekako skoraj »pogrešam« več hiperaktivnosti oz. kanček več norosti, če se lahko tako izrazim. Trenutno bi rekla, da je Conor za klasičnega psa, klasično pasmo, super aktiven, definitivno pa ni to »klasična hiperaktivna malina«.

To je tudi ena izmed lastnosti, ki jo denimo opazim zgolj jaz, ki s psom preživim največ časa in se tudi ogromno poglabljam v različna pasja čtiva, med tem, ko se Primožu zdi njegova »normalnost« čisto ok. Da se razumemo, si ne želim, divjega, izredno hiperaktivnega psa, ampak morda kanček »živosti« sploh med treningi, pa bi nam res prišla prav.

Čeprav morda velja omeniti, da dokler je Conor še mladič in raste, ga na trenutke izredno nazaj držimo in ga ne spodbujamo k brezglavemu divjanju, skokih, norenju itd. Razlog? Sklepi in kosti še rastejo ter se razvijajo. Prav tako sva na trenutke izredno stroga, kar je morda tudi posledica, da je pes pač bolj umirjen.

Šolanje, poslušnost

Za svojih šest mesecev je po mojem mnenju pes super poslušen. Načeloma z odpoklicem nimamo nobenih težav, pride praktično vedno, če seveda ni motenj v obliki drugih psov. No v tem primeru pa smo nekje na 50-50, če se pošteno zaderem pride, ampak ne vedno .

V zadnjih mesecih smo uspešno končali tudi malo šolo in čakamo na začetek šolanja mantrailinga. V planu je, da začnemo nekje januarja z obiskovanjem tečaja za izpit A, ki ga gremo lahko opravljati šele z 12imi meseci, ampak do takrat še je daleč.

Drugače pa pes v tem času na blizu in daleč obvlada osnove poslušnosti, kot so »sedi«, »platz«, »up«, »poleg«, »čakaj« »stoj«, »glas«, »vmes«, »noga« (kontra od poleg, torej desna noga). Obvlada tudi triki, kot so »spin«, »okoli« (npr. okoli drevesa), »zgrabi«, »spusti« in »hop«. Morda sem še kaj pozabila, ampak verjetno je v grobem to vse….no okej, zna tudi preval, pa priklon, ampak iskreno, se ne poglabljamo v učenje trikcev. Oba s Primožem si želiva, da bi pes v »nulo« obvladal poslušnost

Kaj se tiče hoje na popuščenem povodcu, pa se je skozi njegovo odraščanje izkazalo za precej trd oreh, saj Conor, ko je v urbanem okolju noro rad vohlja. To je tudi razlog, zakaj smo se odločili za obiskovanje mantrailinga. Denimo v času obiskovanja male šole, je bilo vohljanje na trenutke tako izrazito, da ni bilo možno s psom praktično ničesar delati, saj je bil njegov fokus popolnoma drugje. Odkar smo začeli nekje 1-2x tedensko načrtno hoditi v mesto zgolj zaradi treninga hoje na popuščenem povodcu, se je tudi njegovo izrazito vohljanje in posledično vlečenje umirilo.

Morebitne težave, nevšečnosti

Morda se bo slišali smešno, ali čudno, ampak s Conorjem zaenkrat resnično ni nobenih težav. Ja ok…se dogaja, da denimo čudežno, čez noč pozabi kakšen ukaz (kot denimo v zadnjih dneh je pozabil, kaj pomeni »prinesi žogico«), ampak to spada k vzgoji psa. Vzgoja je ponavljanje, ponavljanje, ponavljanje….pač…psi, kot pravi Primož so oportunisti in bodo vedno iskali bližnjice, na nas pa je ali jim bomo le-te dopustili .

Kot težavo bi morda izpostavila najino občasno pomanjkanje časa zanj, saj se mi zdi, da kakšen dan psu ne posvetiva dovolj pozornosti in aktivnosti. Tukaj mislim predvsem mentalno aktivnost v obliki igranja, treninga s psom. Vseeno se je treba zavedati da gre za zelo aktivno pasmo, ki potrebuje ne zgolj fizično, temveč tudi psihično aktivnost.

Za lažjo predstavo naj še enkrat omenim (čeprav to najdete v marsikaterem najinem blog zapisu), midva s Primožem se s Conorjem dnevno gibava nekje uro do dve uri, torej 2x po nekje 30-40 min sprehoda (zjutraj/zvečer), čez dan pa 2x 20 min igranja + trening.

Skratka upam, da se razumemo, da vzgoja takšnega psa vseeno ni enostavna in potrebuje kar nekaj časa, vztrajnosti, sploh pa konsistentnosti

Cilji za naprej…

Žal pa tudi po štirih mesecih v vlogi pasje lastnice, še kar ne znam odgovoriti na vprašanje kakšni so najini cilji s Conorjem . Definitivno imava namen narediti tako izpit A, kot tudi BBH, kaj pa se tiče planov za naprej…pojma nimam. Morda nam bo postal mantrailing tako všeč, da bomo kar nadaljevali, morda nas celo zanese v obrambo, o čem denimo Primož več govori, kot jaz, ali pa bo Conor preprosto ostal zgolj navaden družinski pes….bomo videli .

The post Življenje z »malino« po štirih mesecih… appeared first on Conor's Adventure.

Še malo pa bo najin mladenič izgubil vse mlečne zobe. Če se ne motim, navsezadnje nisem ravno ekspert za pasje zobovje….mora izgubiti samo še zgornji levi podočnik in prva stopnička na poti v odraslo dobo bo »osvojena« . Tudi drugi stopnički, beri puberteti se počasi, a vztrajno bližamo…ampak o tem kdaj drugič . Če ne prej, ko se bo začelo dogajati .

Skratka glede na izredno majajoče stanje zgornjega levega podočnika, je verjetno vprašanje dneva, če ne celo ur, kdaj bo tudi slednji zapustil Conorjev gobec in za seboj pustil, če gre soditi po situaciji izpred par dni…izredno krvavo sled.

Par dni nazaj, sva se namreč s Conorjem kot običajno igrala na zelenici pred hišo…igrala sva se z igračo iz blaga, kjer pes grize, jaz pa vlečem. Čeprav sem glede na situacijo z zobmi izredno pazila kako močno mu držim in vlečem igračo, je v trenutku, ko je zgornji desni podočnik popustil in izpadel, izgledalo kot na bojišču . Igrača cela krvava, moje roke krvave in pes okoli gobca krvav. »Hudiča, to pa ne izgleda tako nedolžno«, sem pomislila, ko sem se stegnila proti njegovemu gobcu, da bi preverila, ali je res zgolj izdrt zob odgovoren za takšno »krvoločno« stanje . Pes na drugi strani se je obnašal, kot da se ni nič zgodilo, še naprej je kot zmešan grizel igračo in me gledal, češ »Kaj je? Je kaj narobe?« . Pač to je Conor….

Se mi zdi, da vse kaj vem o psih, vse kar sem se naučila, prebrala v zadnjih mesecih (pa ok, daaaleč od tega, da res dosti vem, še vedno se imam za popolnega zelenca v pasjem svetu), je pri Conorju dostikrat čisto drugače. Koliko so me opozarjali, »jaaa…boš videla, ko bo začel izgubljat zobe, koliko bo to grizenja…«  

Conor? Nobenega grizenja.

Uničil? Nič, še igrač ni kaj bolj zgrizel kot običajno .

Potem, še eno dejstvo okoli zob. »…Pazi kako se igraš z njim, ker izpadanje zob, bojda psa boli…« Aja? Resno? Parkrat se je zgodilo, da mu je med igro izpadel kakšen zob. Conor? Spet nič .

Verjetno je tudi pri psih, podobno kot pri ljudeh. Vsak je drugačen, vsak je bolj ali manj občutljiv. In ni nujno, da če nekaj deluje pri enem psu, bo tudi pri drugem.

Moram pa danes omeniti še en, vsaj za moje pojme, skoraj najbolj pomemben aspekt, ko je govora o šolanju oz. vzgoji psa. Hoja na popuščenem povodcu. Če nas redno spremljate veste, da so se z odraščanjem Conorja tudi stopnjevale »težave« pri hoji na povodcu, saj je pes vohal in posledično noro vlekel.

Odkar sva začela načrtno 1-2x tedensko hoditi v mesto (Koper, Sežena), kjer se zgolj sprehajamo (brez cilja), so se stvari precej izboljšale. Ne morem še trditi, da hodi pes na povodcu sproščeno in brez vlečenja, se pa definitivno vidi razlika iz tedna v teden.

Za vse, ki imate s tem težave, vam morda nekaj najinih izkušenj s Primožem in ugotovitev pride prav in sicer:

Ko greste v mesto z namenom, da psa navadite na urbano okolje, pojdite zgolj s tem namenom in ne, da greste denimo postoriti še 101 opravek.

Če se običajno sprehajate s partnerjem in se z njim pogovarjate, se tokrat osredotočite zgolj na psa. V najinem primeru, tisti, ki ne vodi psa, hodi par metrov zadaj.

Bodite potrpežljivi. Ne vlecite agresivno za povodec, če pes vleče. Vsakič, ko popusti, ga pohvalite (mu dajte priboljšek, ali pa zgolj iskrena pohvala in hoja naprej). Naj bo fokusiran na vas in ne na okolico.

S partnerjem se dogovorita koliko časa in kje bo trajalo sprehajanje. Naj tisti, ki psa ne vodi, opazuje celotno dogajanje in vodniku kasneje pove morebitne napake, ki jih slednji počne.

Navadite psa, da se vstavi in usede preden greste čez cesto, ali čez prehod za pešce.

Sploh pa začnite postopoma in počasi, pojdite najprej 300, 400 metrov počasi skozi mesto in nato stopnjujte do več.

Odkar se s Primožem drživa teh »pravil«, se je Conorjeva hoja na povodcu res izboljšala. Prej je denimo res noro vlekel, saj je imel pozornost na 101 stvari. Odkar, pa se je najina pozornost osredotočila zgolj nanj, nama pes pozornost vrača. Običajno trajajo takšni sprehodi 15-20 min, nato gremo na pijačo v bližnji bar, kjer sva v središču pozornosti nato midva in ne pes .

O tem kako psa naučiti vzornega vedenja v gostilni oz. baru pa kdaj drugič .

The post Hoja na popuščenem povodcu se počasi »jasni« appeared first on Conor's Adventure.

Ko pes izgublja oz. menjuje zobe, zna biti na trenutke precej krvavo .

Začelo se je zjutraj pri rednem jutranjem sprehodu in metanju žogice. »Čuj Pia kaj to je kri, ali sled pojedene drnulje?«, me vpraša dragi, tik preden Conorju čez travnik zalučam žogico na vrvici. Pokličem Conorja, da mi prinese žogico (na čase mu dejansko uspe…pismo res se moram lotiti učenja besede »prinesi«) in res, žogica izgleda, kot da bi prestala par rund v boksarskem ringu – zelo krvavo. Primem psa, mu pogledam v gobec in res mu manjkata oba spodnja podočnika. »Hmm…dokler se izguba zob ne pozna na njegovem razpoloženju in ga očitno ne boli, verjetno ni panike«, odvrnem Primožu.

Nazaj domov pripravit za obisk najinih štajerskih prijateljev Barbare in Janeza s hčerkama Julijo in Sofijo . Prav prijetno jih je bilo videt po verjetno skoraj pol leta…. Jaa…korona je naredila svoje, plus oddaljenost (Maribor-Divača). Barbara je ena izmed redkih prijateljic, ki mi je še ostala. Se mi zdi, da je pomen pravih prijateljev v zadnjih letih izgubil na pomenu. Sprašujem se kje so tisti časi druženja z različnimi ljudmi. Žal imam sama na področju prijateljstva »nikakve« izkušnje, ali so ljudje spoznali fanta/punco in pozabili nate, ali pa so te preprosto, čez noč »skenslali«. Včasih se resnično želim, da bi znala brati misli drugih , kaj jim špila v glavi… No, ali pa vseeno raje ne .

Popoldne sem Conorju nehote »izpulila« še en zobek. Med tem, ko sva se z neko staro nogavico nežno igrala igrico »zgrabi-spusti«, je na tla nenadoma priletel majhen ličnik. Pes me je samo glupo gledal, kot, da stvar ne bi bila njegova . »Pismo, pa to nič ne boli?«, sem si mislila, ko sem opazovala Conorja med nadaljevanjem igre.

Proti večeru sva se odpravila proti Kinološkemu društvu Obala na vpis v nadaljevalni tečaj pasje šole. Žal ni bilo nobenega »sošolca« iz male šole. Kljub temu, da se je trlo ljudi, smo bili zgolj trije, ki smo se želeli vpisati v tečaj noskanja. Številka je bila absolutno premajhna, zato smo se z inštruktorico Petro (jeeej spet smo jo dobili) dogovorili, da nas bo kar uvedla v začetke »mantrailinga«. Za vse, ki ne veste kaj je to, gre za aktivnost, kjer pes išče točno določeno osebo na podlagi njenega vonja.

Začeli naj bi nekje konec septembra. Glede nad Conorjevo izrazito željo po vohanju, me prav zanima kako nam bo šlo .

The post Izguba zob, kot po tekočem traku 😆 appeared first on Conor's Adventure.

Pa smo dočakali naslednje poglavje pri najini vzgoji mlade »maline«. Oz. bolje rečeno, prvi od dveh ključnih prelomnih trenutkov psa na poti do odrasle dobe. Drugi je namreč puberteta, ki se začne nekje med 5 in 6 mesecem starosti.

Že prejšnji teden sem pri rednem dnevnem pregledu psa (v primeru, če ima kakšnega klopa) opazila, da se zgornji zobje oz. sekalci majajo. »Pismo ni to malce hitro«, sem si mislila takrat, ker sem od bog ve kod imela v glavi informacijo, da začno psi zobe zgubljati šele pri 5ih mesecih. Zakopala sem se v iskanje informacij po internetu in odkrila zanimivo stran (pasji-horizont.net), kjer sem našla vse odgovore na svoja vprašanja.

Torej kot rečeno naj bi psu začeli zobje, natančneje sekalci izpadati že celo pri 3eh mesecih in bi mu naj do okvirno 7ega meseca zraslo 42 stalnih zob.

In res, danes med »šarjenjem« po Conorju, zagledam »luknjo« pri zgornjih sekalcih. »Ja pa bogi revež, si škrbast«, mu v napol smejočem glasu toplo rečem in ga med tem pobožam po glavi. Pes se zgolj stisne k meni in mi potrpežljivo pusti, da pregledam zobovje in seveda naredim »fotko« za najin blog. Po natančnem pregledu zob opazim, da mora mladenič že kar nekaj časa »menjevati« zobe, saj so zgornji sekalci že vsi stalni.

Naj na tem mestu opozorim, da je potrebo v obdobju, ko pasji mladič menjava zobe izrazito paziti, kako se igramo z njim – da nismo pregrobi. Zgodilo bi se lahko, da bi psu z grobo igro, zobke izpulili oz. izdrli, kar bi bilo zanj precej boleče. Prav tako bi se lahko zgodilo, da bi se mu igra v bodoče celo zamerila. Okej…če imate psa, ki res naravnost obožuje igranje…verjetnost ni velika, pa vendar, dajmo biti vseeno previdni

Zanimivo, da pri Conorju nisva opazila neke spremembe v vedenju med njegovo menjavo zob. Slednja naj bi bila za psa neprijetna in na trenutke celo srbeča ali boleča. Okej, ne rečem, da malce več grize kot običajno, ampak grize zgolj igrače. Še vedno se lahko pohvaliva, da nama ni uničil praktično ničesar, no vsaj ne omembe vrednega (če pozabimo na par »malenkosti« na dopustu) in kot vse kaže bo tako ostalo tudi po menjavi zob …no upam, da ga sedaj nisem prehitro pohvalila…haha .

The post Gospodič je začel izgubljat zobke appeared first on Conor's Adventure.