Pa je prišel Veliki dan zaradi katerega sem živčna zadnja dva dni. Morda se zdi komu absurdno, smešno ali celo naravnost glupo, ampak žal sem človek, ki ima situacijo dokaj rad pod nadzorom. Če je le možno se poskušam vedno na takšen in drugačen izpit, sestanek maksimalno pripraviti…. Ampak prav ste ugotovili, tukaj nisem bila sama. Z menoj je bilo drugo živo bitje, pes, ki po vrhu vsega živčnost človeka odlično začuti. Super.

Zapeljeva na parkirišče KD Obala, sprehodim Conorja in se pridružim ostalim pasjim vodnikom, da s pomočjo pogovora malce razbijemo začetno napetost. Pride Petra s sodnikom Simonom (če se spomnite, to je tisti, ki je bil na začetku male šole zaslužen, da sta me s Petro precej pomirila okoli »zahtevnosti« pasme belgijski ovčar.) in začnemo.

Najprej je na sporedu pregled varnosti našega kužka v avtu in izstop iz avtomobilskega boksa, kar opravimo z lahkoto.

Sledi postavitev vseh vodnikov v vrsto ob cesti, nato razne motnje (tek drugih oseb mimo, hrupni predmeti, samokolnica itd.) na katero naš kuža ni smel odreagirati. Tudi tole nama gre zelo dobro od rok.

Sledi hoja do Simona in predstavitev mene in psa, no tukaj pa se je začela komedija . Prideva s Conorjem do Simona, mirno in počasi, pes konstantno fokus name. Se usede poleg mene, me gleda, jaz dam Simonu živčno roko in rečem.

“Zdravo, Sem Pia Vrezner«….pa vmes živčna tišina…

»s psom Conorjem« …pa vmeš spet živčna tišina

»…ehmm izpit Male šole«…

Tip me začudeno gleda, pa me popravi »in se prijavljam na izpit Male Šole«.

Se mu nasmehnem nazaj rdeča kot paradajz. Conor je bil v tem času mirn in pridn, kot vlki, med tem, ko je njegova lastnica očitno za nekaj trenutkov izgubila dar govora …haha

Sledi vhod v pasji poligon in postavitev vseh vodnikov v dve vrsti (drug proti drugemu) ter hoja v poziciji »poleg«. Tudi tukaj nama je šlo dobro (čeprav sem kasneje izvedela, da moram popraviti položaj roke med izvajanjem vaje »poleg«) do trenutka, ko smo morali pokazati odpoklic iz pozicije »platz«.

Baje je izgledalo, kot da sem želela od psa preveč in sem se od njega (med tem, ko me je čakal v »platzu«) preveč oddaljila. Vsi, ki me poznate še iz časa triatlona veste, da nimam niti najmanjšega občutka za dolžino. Če mi rečeš 5-7 korakov, jih bom naredila verjetno vsaj 10, pa ne zato ker ne znam šteti, ampak preprosto pozabim šteti. In ja, namesto, da bi se od Conorja oddaljila maksimalno 7 korakov, sem se jih precej več, pes se je ob mojem obratu vstal in bilo je konec. Dobila sva minus točke. Kljub temu, da sem napako odpravila v sekundi, mu zaklicala stop in na daljavo pokazala znak za »platz«, ki ga je v sekundi izvedel (zgledalo je bojda zelo kul) in nato odpoklic, nama žal to ni več nič pomagalo. Od Petre sem jih slišala takoj, češ kaj spet pretiravam in, da želim od psa preveč.

Sledil je parkur, kjer se je moj strah žal uresničil. Ovirce za preskok sva podrla kot dva rušilca. Ostale ovire (tunel, plastične flaše, peskovnik z žogicami, klančina) so nekako šle. Kasneje sem jih od Simona slišala, da Conorja preveč posiljujem s hrano in da bogi revež nima niti prostora, da bi videl oz. skočil čez oviro. »Hja…če bi videl kaj se zgodi, če ga ne posiljujem s hrano«, sem si mislila sama pri sebi, ko sem se spomnila na prejšnje ure izrazitega vohanja po tleh.

Za na konec sva morala prikazati še dva trikca, ki sta tudi nekako šla. Ne morem rečt, da ju ne bi mogla izpeljati bolje, ampak ok.

Epilog vsega; izpit sva opravila. Ampak žal zgolj s štirko. Glede na vse pripombe, ki sva jih bila deležna (v primerjavi z drugimi se nama je Simon kar posvetil), sva s Primožem predvidevala, da je bilo to morda zaradi pasme psa, saj se nekako smatra, da bova šolanje nadaljevala . Sprva sem bila nad oceno in mnenjem Simona precej razočarana, saj sem med izpitom imela občutek, da nama je šlo bolje. Ampak dejstvo je, da nimam lahkega psa, daaleč od tega in sama sem začetnik. Totalen začetnik. In roko na srce, res ne morem pričakovati ne od sebe, še najmanj pa od psa, neke nore popolnosti. Da o napaki, ki sem jo nehote naredila pri odpoklicu sploh ne govorim .

Torej, male šole je konec. Res nora, fenomenalna izkušnja je za nami. Priznam, da sem začela resno uživati v njej šele zadnjih 14 dni, ko sem določene Petrine pripombe popolnoma ponotranjila in se je tudi pes začel temu primerno odzivati. 30.8. se začnejo vpisi v nadaljevalne programe….verjetno ni treba posebej poudariti, da že komaj čakamo .

The post Izpit male šole, izguba govora in končno koonec….no ali pa tudi ne ☹ appeared first on Conor's Adventure.