Tisti, ki nas redno berete veste, da so mi pred tedni diagnosticirali povečano delovanje ščitnice. Od takrat naprej moram redno dvakrat dnevno jemati tablete in hoditi na redne preiskave. V roku enega tedna sem tako že dvakrat bila v bolnišnici Izola na pregledu krvi in pri specialistu. Načeloma tega ne bi niti omenjala, če me nebi tamkajšnji zaposleni naravnost fascinirali s svojo prijaznostjo. Glede nato, da bolnišnica Izola stoji na eni izmed najlepših lokacij v Sloveniji in ima verjetno enega izmed najlepših bolnišničnih razgledov v Evropi (gre zgolj za subjektivno mnenje navdušenca nad morskimi razgledi), gre razlog za njihovo prijaznost morda pripisati okolici.

Kakor koli že, danes zjutraj sem tako spet stala pred laboratorijem za pregled krvi in strahoma pogledovala proti številki na zaslonu, kdaj se bo pokazala moja 43tka. Odvzem krvi mi nikoli v preteklosti ni predstavljal nek velik problem, do trenutka, ko sem dvakrat v dveh mesecih po odvzemu skoraj zlezla skupaj. Od takrat dalje mi je v laboratorij izredno neprijetno stopiti. Ampak tukajšnje sestre so se resnično izkazale.

Vstopim v laboratorij in kot običajno zdrdram svoj slaven stavek »Ehm….imam težave pri jemanju krvi, saj mi lahko postane slabo, zgolj v vednost«. To navodilo sem pred leti dobila od ene sestre, ko sem po pregledu spet skoraj skup zlezla in mi je za popotnico naročila, da moram drugič pod nujno povedat svoje težave, saj v takšnem primeru cel postopek traja bolj počasi in »prijetneje«.

 No….v primeru Izole, pa je bil celoten postopek, sploh extra .

»Joj gospa tega pa se res nimate kaj za bati, tukaj se usedite, bova hitro zirhtale«, mi prijazno reče in pokaže na stol.

Pogledam proti steni in ne morem verjet svojim očem, na steni ambulante so visele fotografije 6ih prečudovitih (jaz bi rekla poročnih) šopkov. Si mislim, resno, še tukaj in rečem na glas »joj kakšni lepi šopki sej ne morem verjet«, se nasmehnem hudomušno in z eno oko škilim, kdaj bo prišlo do pika v žilo.

»Res so lepi a ne, da? Kateri vam je najbolj všeč?«, me prijazno vpraša sestra.

Gledam in sej ne vem kaj naj rečem, ko ji povem, da ne morem verjet, da me šopki še v ambulanti spremljajo ter ji zaupam, da se s partnerjem pripravljava na poroko in, da sva se te dni ravno pogovarjala o rožah, šopku, rdeči niti poroke itd….

»Ja to pa je lepo slišat, kdaj in kje pa bo veseli dan?«, me vpraša in zamenja drugo stekleničko od verjetno 5ih ( nisem mela časa štet, ker sem šopke preučevala ).

Ji odgovorim in tako sva se zapletle v pogovor o šopkih, poroki, lokaciji. Ne pomnim, kdaj bi me nekdo, če sploh kdaj med odvzemom krvi tako nasmejal. Kot rečeno sem čisto pozabila na to, kaj se dogaja z mojo žilo in iglo v njej, med tem, ko je sestra veselo kot po tekočem traku menjavala stekleničke.

»Tako, pa sva gotove, pa še poročni šopek sva vam izbrale a ne, da?«, mi je rekla hudomušno in mi previdno povila roko.

Sama sem se ji iz srca zahvalila za resnično lepo izkušnjo in zapustila ambulanto.

Pridem dobre volje domov, ko se iz sprehoda vrneta Rajko (od Primoža oče) in Conor. Pes valda celi veseli, kot, da me nebi videl mesec dni. Ga vprašam kako je bilo, če je bil priden itd… »Pa ja, sva šla do letališča, vmes sva še srečala Hunda (sosedov pes) in Tonija, sta se malo igrala….«, mi odgovori. »Aja….je pa našel en drek, seveda sem se začel dret, da ga naj pusti, ampak sej veš….pa po mojem ni bil živalski, še je potem kakih 15 min smrdel kot kuga«, mi je natančno Rajko opisal celotno situacijo. Conor, kot da bi vedel da je govora o njem, je začel noro z repom mahat »Ja kaj je…sej sem ti rekel, da te bom povedal«, mu je hudomušno odgovoril Rajko.

»Pismo znajo biti ti naši kosmatinci nagnusni«, sem si mislila, ko sem Conorju dala pozen zajtrk. In jaz ga zvečer cartam in objemam, lupčkam, on pa žre drek….fuuj…. Ampak žal tako je. Na nas lastnikih je, da takšne in podobne situacije preprečimo. Če ne zato, da pes ne dobi driske, kot jo je denimo popoldne takoj »fasal«…

…ampak ja, žal se vsega vedno ne da, v takih primerih potem res pride izredno prav uporaba nagobčnika

The post Izbiranje »poročnega šopka« v Bolnici in Conor drekojedec appeared first on Conor's Adventure.

Očitno zanimivim scenam in dogodivščinam še kar ni konec. Včeraj smo bili priča pravemu igralskemu podvigu, danes…pa smo se vrnili par mesecev nazaj. V obdobje, ko je bil Conor še miceni otročiček in je lulal ter občasno tudi kakal po hiši. Oz. če sem zelo natančna se je to zgodilo zgolj enkrat ponoči.

Danes, ko gre gospodič že proti 8 mesecu, pa mu pubertetni hormoni zgleda tako nagajajo, da je nočno kakanje na predpražniku pred vhodnimi vrati postala stalnica.

Prvič se je zgodilo iz sobote na nedeljo. Za dobro jutro naju je pred vhodnimi vrati pričakala ogromna rjava potička . S Primožem sva se zgolj spogledala in skomignila z rameni….češ…ajde se zgodi. Še sreča, da ni bila driska .

Ampak scena se je danes zjutraj žal ponovila. »Okej…. pa kaj Conorju ni jasno? Se mu je čisto utrgalo«, sem nejevoljno pomislila, med tem, ko sem se odpravila po robčke, da rjavo »presenečenje« pospravim. Jezno pogledam Conorja in vprašam »Kaj je bilo to? Ne znaš več držati? To je fuj!«. Lahko si mislite, da se je pes kot običajno naredil izjemno bogega, kot, da se mu dogaja največja krivica na svetu.

Morda se kdo spomni par tednov nazaj, ko nama je ponoči uničil Primoževe Adidas natikače. Od takrat naprej je potem spal ponoči v hišnem boksu, saj mu preprosto nisva zaupala. Odkar se je »puberteta« malce umirila in sva opazila, da je njegova težnja po uničevanju izginila, sva mu ponovno pustila spati pri nama v spalnici. Ampak…očitno je tokrat eskaliralo na drugačnem »higienskem« in ne »uničevalnem« področju .

Puberteta je izjemno zanimiv pojav….pri nas se kaže v valovih. Pride, drži dan, dva, včasih tri in izgine. Do sedaj se je kazala skozi uničevanje stvari, ki jih Conor prej sploh ni opazil, ali kot hiperaktivnost, kar me načeloma niti toliko ne moti, saj sem že večkrat »potarnala«, da si želim bolj aktivno malino. Prav tako se zna pes na trenutke narediti izjemno gluhega, ampak ok….načeloma nimam pripomb kaj se njegove poslušnosti in ubogljivosti tiče. Občasno se zgodi, da zanesljivost odpoklica malce pade, ampak tudi to ni nič tragičnega .

Kakor koli že…bomo imeli naslednjih nekaj dni zaprta spalnična vrata, da se gospodič ne bo mogel ponoči prosto po Prešernu sprehajati po hiši in za seboj puščati »rjavih potičk«…

The post »Back in Time« …teta Puberteta 3.del in kakanje v hiši appeared first on Conor's Adventure.