Na sprehodu s Conorjem sem spet izgubila piščalko, pa sej ne, da je bila to že druga izgubljena v mesecu dni. Da je situacija še boljša, sem pred dnevi izgubila še kliker, zaradi česar sem se danes na popoldanskem treningu počutila kot brez spodnjih gat .

Kljub temu, da večkrat treniram brez klikerja, ga imam s seboj praktično vedno. Služi mi kot »rezervni načrt«, če trening ne poteka dovolj gladko oziroma pes določenega ukaza ne razume najbolje…no takrat si pomagam s klikerjem. Kadar Conorja učim neko novo stvar, pa ga uporabim vedno. Nekako imam občutek, da Conor hitreje zakapira kaj želim od njega in posledično se manj mantram jaz ter tudi on.  

Danes je bilo na sporedu učenje novega trikca imenovanega »dotik z nosom« oz. po naše touch. Moji izgubljenosti se lahko zahvalim, da bogi Conor kar nekaj časa ni vedel kaj natanko želim od njega. Najprej sva vadila iz ležečega položaja – jaz klečim, on v platzu pred mano. Mu pred gobec pomolim iztegnjeno pokončno dlan (kot bi želela pokazat stop) in rečem »touch«. Pes valda ni vedel kaj želim. Nekako sem ga uspela prepričat, da se je z gobčkom parkrat dotaknil dlani in takrat sem ga glasno pohvalila z »yes«….in »supeer«. Glede nato, da se mi je začel nato ulegat…sem si rekla…ajde probajmo še iz stoječe (jaz) – sedečega (on) položaja.  

V drugo je šlo lažje, pa še vedno je pes poleg želenega trika (dotik dlani z gobčkom) ponujal ogromno že naučenih trikcev . Mu rečem »taouch« pa mi hoče dat levo tačko. Premaknem dlan bližje k njemu in mi ponudi drugo tačko. Nato je začel od sile »prosit« (sedi na zadnjih dveh tačkah in je s sprednjimi v zraku – kot da prosi)….. Ampak po par minutah vztrajnosti, prepričevanja in usmerjanja, nama je le nekako uspelo, da je zakapiral kaj želim od njega. No…če bi imela kliker, bi šla zadeva mnogo hitreje.

Tako, da vsem, ki to berete in slučajno pri učenju svojih psov še nimate klikerja. Res iz srca toplo priporočam njegovo uporabo, saj za moje pojme dela pri razumevanju in dojemanju psa čudeže . Če nas redno berete veste, se verjetno spomnite, da to trobim praktično že od prvega tedna življenja s Conorjem .

Drugače pa je bil današnji dan noro naporen. Tudi za naju in ne samo za Conorja. Pa sej ne samo danes…nasploh vsi zadnji dnevi so noro pestri. Oba s Primožem delava praktično od jutra do sutra, kot bi rekli naši južni sosedje. Če sem včasih dvomila v besede podjetnikov, da delajo tudi po 14,15 ur na dan…no sedaj jim verjamem…. Včeraj od 6.30 do 22ih in danes isto. Še sreča, da sva v podjetju dva, ker sama res ne vem kako bi sfolgala….

Trenutno se najbolj zafrkavava s tkanimi všivnimi etiketami. Veste to je tista zadeva, ki v obliki logota znamke »štrli« vstran na rokavu majice, jopice, ali kakšne torbice oz. pasu. Žal jih v Sloveniji skoraj ni moč dobiti, ker vsi delajo tiskane všivne etikete. Problem le-teh je, da niso večne, plus po najinem mnenju zgledajo ceneno. Verjetno se ne rabim ponavljat, da pri celostnem izgledu »Conor’s Adventure« brand-a želiva čim večjo perfekcijo .

Sva si pa pozno zvečer, že skoraj ponoči za sprostitev privoščila šilce whiskey-a. Zadeve, kljub vsem problemom (ki so tako ali drugače vedno prisotni), tečejo zelo dobro…in treba se je znati na trenutke tudi pohvaliti in si čestitati za opravljeno delo .

Kot vidite na fotografiji si je tudi Conor prislužil »skorajšno« dozo pijače…. . Ni kaj…najin pes je res legenda .

The post Izgubljene stvari, učenje novih trikov, delo, delo, delo…ampak whiskey zmaga 😎 appeared first on Conor's Adventure.

Po vikend oddihu pisanja sem ponovno nazaj. Prebiram zadnja dva dni, ki sta nastala izpod peresa Primoža, pa mi ni najbolj jasno od kod se mu je vzel tale »talent«. Odkar ga poznam se z vsemi štirimi upira kar koli napisat, češ »ti imaš bolj žilico za to«. Aja jo imam res? Moram priznat, da sem prav ponosna na njegov včerajšnji zapis, verjetno se boste strinjali z menoj, da kaj se tiče humorja, me gladko prekaša …haha…

Lahko si mislite, da je glede na včerajšnji večer, bilo današnje jutro vse prej kot enostavno. Po 5ih urah spanja se lahko zgolj naši trmi zahvalim, da smo se ob 7.30 zjutraj ponovno podali na 8 km traso do vasice Duba, ki je vse prej kot ravninska. Še zdaj mi ni jasno kako nam jo je uspelo preteči hitreje kot v soboto, ampak ok. Conor je v tem času v apartmaju slinil oz. »jedel« svoj polšter.

Jap…lahko si mislite kako sva bila navdušena nad prizorom, ko sva se po dobri uri vrnila v apartma in zagledala nedolžen pogled najinega psa, zraven pa njegov polšter z 10 cm luknjo. »Spet boš mogel šivat«, sem namrščeno pogledala Primoža, ki pa se očitno ni kaj pretirano sekiral, saj je zgolj ošvrknil Conorja, pobral brisačo in čez par sekund sem na dvorišču zaslišala »pljusk« v bazen. Zadnje dni je začelo tukaj na Neretvi res noro »kuriti«, zato so tudi jutranje temperature, sploh, če še tečeš v hrib, precej visoke.

Sama sem si pred skokom v bazen želela vzeti še nekaj časa s Conorjem in z njim opraviti jutranji trening poslušnosti. V zadnjih dneh sem opazila, da precej laja in sem začela razmišljati, da ga tega odvadim. Če sva ga naučila lajanja na ukaz (»glas«), predvidevava, da isto deluje tudi v kontra smeri »tiho«.

Najprej sem začela z osnovnimi ponovitvami vaj, ki jih že obvlada; »sedi«, »platz«, »up«, »poleg«, »čakaj«. Sledila je vaja lajanja »glas«, nato pa sem dodala še vajo »tiho«. V praksi je to izgledalo takole, delala sem s klikerjem:

»Glas« (on zalaja), jaz »klik+yes« à to sem ponovila približno 3x

Tiho (on me gleda, je tiho), nemudoma kliknem+«yes«

Ponovno 3x vaja »glas«, + nato 1x vaja »tiho«

Priznam, bila sem prav šokirana nad dobrim odzivom psa, saj je takoj zakapiral. Sedaj moramo tekom dneva na plaži »novo znanje« zgolj še utrjevati. Ko bo začel lajati, nemudoma ukaževa tiho in, če uboga, takoj nagradiva.

Kot običajno sva se okrog 13ih odpravila na kite spot. Žal današnji dan, zahvaljujoč tudi precej slabemu vetru ni bil tako uspešen kot včeraj, dejansko mi je šlo slabo in za vse je bil kriv (tisti trenutke) bogi Primož, ker me je kljub slabemu vetru »silil«, da sem vzela njegovo 10ko in ne kakšnega večjega kite-a.

Aja sva pa kupila nov kite..pismo kupila sva ga skoraj tako, kot bi šla v trgovino po wc papir . Primož ga je pogledal, šel na vodo ga sprobat in čez slabo uro sta si z lastnikom kajt spota Ivico že dala roko. »Adijo, spet zapravljamo«, sem si rekla v mislih.

Če smo že pri zapravljanju, sem morda že omenila, da sva se zadnja dva dni odločila, da še nočeva domov. Spet sva se odločila podaljšati, tokrat samo za en dan, torej ostanemo do srede….No, če ne bo spet kakšne spremembe haha…

The post Jutranji tekaški izziv, kako naučiti psa, da je tiho in kite shopping appeared first on Conor's Adventure.

Danes sem doživela prvo »mini vstajo«, če se lahko tako izrazim. Po ponovno precej slabo prespani noči, jutranjemu grizenju in skakanju sva odšla na sprehod. Conor kot verjetno vsi pasji mladički njegove starosti, pobere in dostikrat tudi poje vsa kar mu pride na pot. Žal sem prepočasi odreagirala, ko se je spravil na kompost kurjega dreka pod mlado jablano. Ko sem ga po nekaj trenutkih potegnila vstran se je sprva precej zbunil, ampak mu zaradi povodca ni preostalo drugega, kot da je šel za menoj. Ko sem ga čez 5min izpustila iz povodca, je mojo dobroto »izkoristil« in črta do komposta. Pritekla sem za njim, mu strogo rekla »fuj« in dobila klofuto – renčanje + grizenje. Priznam, prvi delček sekunde sem bila presenečena, vendar se nisem dala in sem ga potegnila za kožo okoli vratu, zacvilil je in spet zarenčal, tokrat še bolj, jaz pa (ne vprašajte kako sem se tokrat počutila), spet nazaj za kožo. Spet je zacvilil, nakar sem ga objela, ga umirila in ga odnesla vstran na cesto. Preostali del sprehoda je minil mirno. Ogromno sva se preigrala, se učila njegovo ime, spoznala sva se pa tudi s klikerjem. Vam povem odzivi psa nanj so fantastični.

Skratka naj najprej razložim kaj je kliker, saj predvidevam, da nisem edina, ki do pred kratkim ni poznala te mini »klikajoče« napravice. Gre za majhno, izredno enostavno stvar oz. napravo, ki ob stisku v dlani »klikne«. Vsakič, ko pes naredi kaj od njega želimo (npr. ob klicu »Conor« me on pogleda) kliknemo + izrečemo potrditveno besedo npr. »yes« + mu damo priboljšek. S tem bo pes povezal klik z nagrado oz. »ko nekaj naredi (kar mi želimo) in sliši klik, da za tem sledi nagrada«. Verjetno bi kakšen kinolog vse skupaj bolj strokovno razložil, vseeno upam, da je moja razlaga razumljiva. Seveda ne smem pozabiti, da moramo psu sprva »predstaviti« kliker, da bo razumel zakaj sploh klikamo.

Jaz sem Conorju kliker predstavila skozi učenje njegovega imena. Ko me je pes pogledal, sem rekla Conor + kliknila + »yes« + nagrada. To sem ponovila parkrat. Nato sem ga začela klicati po imenu in vsakič, ko me je pogledal klik + «yes« + nagrada.

Rezultat je res odličen. Kliker je res super stvar, bova jutri začela kar z vajo sedi.

Morda še par besed na temo spoznavanja okolice, drugih ljudi in psov. Seveda je Conor v naši vasi glavna atrakcija. Videt ga želijo vsi, božat tudi, spoznavat bi se mogel s sosedovimi psi itd. Tukaj sva s Primožem izredno stroga. Pes je praktično še dojenček in zaenkrat nima kaj spoznavat drugih psov, saj nikoli ne veš kako bo slednji odreagiral. Bog ne daj, da ga ugrizne in takoj je tukaj slaba izkušnja. Hudič je najin pogled na pasjo vzgojo dopovedat najinim bližnjim, ki znajo biti pametni kot hudič. Ljudje enostavno ne razumejo, da se je vzgoja psa z leti spremenila, sploh pa da imava s Primožem s Conorjem velike načrte.

The post Opa…renčanje, grizenje in kaj je to kliker? appeared first on Conor's Adventure.