Počasi se je potrebno ponovno postaviti na realna tla in se po treh tednih dopusta pripraviti na deloven teden. Končno je tudi v naših krajih popustila res nora vročina, ki smo jo bili deležni zadnje dni, zato ohladitev izkoristiva za generalno čiščenje hiše.

Conor se večino časa dolgočasi na balkonu oz. spi, »Očitno je to zanj zdaj pasji dopust«, si mislim med tem, ko čistim kopalnico.

Preden se lotim pospravljanja kajtarske robe na podstrešje (v zadnjem času se jo je nekaj dosti nabralo) s Conorjem naredim še trening poslušnosti. »Madona psu gre prav super« si mislim, ko na moja povelja odreagira v sekundi. Na morju smo se začeli učiti tudi prevale oz. kotaljenje, pa mu gre že zelo dobro od rok. Še kar naprej vadiva obrat oz. mi rečemo »spin«, tudi »poleg«, »vmes« in ostale že znane vaje.

Po kosilu se odpravimo na daljši sprehod do moje mame. Čeprav okolica omogoča, da bi bil pes večino poti spuščen (živiva v naravi, kjer skoraj ni prometnih cest), se s Pijo odločiva, da ga imava namerno večji del poti na povodcu. Pes je bil zadnjih nekaj tednov, kaj se tiče hoje na povodcu precej »razpuščen«, Pija bi rekla, da nisva bila dosledna, zato mu sedaj hoja na popuščenem povodcu predstavlja kar nekaj težav v smislu vlečenja in vohanja v nedogled.

Prvič sva tudi doživela, da se je malecki od strahu polulal. In sicer med tem, ko sva delala poslovne načrte za naprej, je v enem trenutku začel noro lajat na terasi. Se vstanem in grem pogledat kaj je narobe. Zakličem »Conor, tiho« (morda z malenkost karajočim glasom) in pes pride do mene celi potuhnjen, ušesa nazaj ter se polula. Ve namreč, da ne sme lajati na terasi. Ampak takšnega odziva, pa res nisva pričakovala, nama je bil skoraj šok. »Misliš, da ga je bilo tako strah, da ga boš skregal«, me Pija vpraša začudeno. Iskreno ne vem vzroka, si pa mislim, da sva morda zadnje čase malce »povečala« število prepovedi in pogostost kreganja psa, ko naredi kaj narobe. Tako je nastal pes, ki se naju »boji«, če malce pretirano opišem. Verjetno bi naju marsikateri kinolog okaral, češ, da najino početje izrazito škodi razvoju samozavesti psa.  

Tukaj se lahko lepo navežem na besede naše inštruktorice Petre, ki jih je povedala na prvem pasjem srečanju, »Poskrbite za čim manj prepovedi za psa, naj bo psu čim več stvari dovoljenih. Tiste, ki mu niso dovoljene, jih odstranite oz. poskušajte odvrniti pozornost. Sploh pa s psom uživajte in se imejte fajn. Bodite veseli njegovega početja, ko naredi kaj prav.«, po tehtnem premisleku sem hitro ugotovil, da se morda njenih navodil nisva ravno 100% držala. Bomo popravili.

The post Lulanje od strahu in najin vzgojni »fail« (by Primož) appeared first on Conor's Adventure.

»Najraje bi ga zadavla«, sem že kakih 10ič jezno zamrmrala, ko pri vhodnih vratih zagledam znan prizor – rumeno lužico. Sprva si mislim »Še sreča, da je šlo zgolj po ploščicah in ne po predpražniku«, a ko slednjega dvignem, me čaka novo presenečenje. Malo rumeno »jezero«. »Pismo taki mali pes, pa takšna količina scalnice« in vsa nasršena iščem papirnate brisačke in čistilne robčke. Pojma nimam kaj se je s Conorjem zgodilo zadnjih 24 ur, vendar se je kar 4x polulal v hiši.

Začelo se je že včeraj popoldne, med tem, ko sem delala na računalnik sem nenadoma poleg sebe zagledala lužico. Priznam toliko sem bila zatopljena v delo, da nisem dajala velikega poudarka psu, ki se je prosto po prešernu sprehajal po hiši. Ob pogledu na lužico sem se zaklela »Pismo, kaj je minilo že toliko časa odkar je bil nazadnje zunaj« in si mislila, da je vse skupaj moja krivda, ker sem verjetno malce pozabila na čas. Od koga je bila krivda ponoči, ko se je zadeva ponovila ne vem, vendar se je nato »napol« ponovila še zjutraj med vstajanjem. Med tem, ko sem jaz hitela brisati prvo lužico, se je Primož ekspresno oblekel in želel psa peljati ven. Prepozno. Gospodič je zgleda pozabil vsa pravila lepega vedenja in začel z opravljanjem male potrebe sredi dnevne sobe. Še sreča, da je Primož dovolj hitro odreagiral, ga prekinil med »izvajanjem zločina« in ga odnesel ven na travo. Tokrat sva (upravičeno ali neupravičeno) ubrala drugo vzgojno taktiko. Ni bilo več nedolžnega nasmihanja in ignoriranja omenjenih nezgod, temveč sva ga pošteno skregala in mu dala focn. Ista kazen je sledila kasneje popoldne, ko sem pri vhodnih vratih zagledala že omenjen »rumen prizor«.

Kljub temu, da sem pred časom na veliko poudarjala, da se psa v primeru »nezgode« v hiši nikoli ne kaznuje, je po najinem mnenju »taktika« drugačna, ko gre za kršenje že osvojene navade – torej izvajanje potrebe zunaj. Naj še poudarim, da je Conor čisto vsakič, ko potrebo izvede zunaj tudi pohvaljen in nagrajen. Tako, da sedaj v najinem primeru bo vsakič ob »nezgodi« sledila kazen – en focn okoli uh in glasen »fuj«.

Pa prosim, da se razumemo nisem pristaš nasilja in se temu, če se le da poskusim izogniti. Zavedam se, da si je potrebno iz strani psa pridobiti strahospoštovanje in popolno podrejenost, vendar ne s pomočjo nasilja. Vendar pri mladiču lahko en »focn okoli uh« v nekaterih situacijah skoraj bolj pomaga kot pa kreganje v nedogled Sej vemo, na kakšen način »reši« mati psica neposlušnost v leglu. Za na konec še k bolj veseli temi in sicer Conor je pričel kazati zanimanje za žogico…Aleluja…Danes zjutraj po vrnitvi iz sprehoda, sva se malo igrala – sem mu metala žogico in jo je z veseljem hodil iskat. Žal še ne razume, da mi jo mora prinesti nazaj v roke, ampak ok. Ga bomo naučili

The post Gospodič je spet začel lulat v hiši in žogica je “luštna” stvar appeared first on Conor's Adventure.

Dan je minil precej podobno kot včerajšnji, torej delavno. Zvečer smo se že drugič v zadnjih tednih odpravili k veterinarju. Brez skrbi, vse je v redu, na vrsti je bilo cepljenje. Conor je bil proti kužnim boleznim nazadnje cepljen 2.6.2020 in je bilo potrebno cepljenje ponoviti.

»Mala malica«, sem si mislila do trenutka, ko smo prišli k veterinarju in smo videli, da imajo še kar »korona ukrepe«. To pomeni, da je ambulanta zaprta, sprejem je zunaj, kjer sestri razložiš zakaj si prišel, nato ti po psa pride veterinar in ga odpelje (samega!!) noter na cepljenje. Ko sem slednji protokol opazovala pri psu pred nami, sem nenadoma dobila utrip 200 in v želodcu me je začelo stiskati. »Pismo Conorju se bo zmešalo, da nas ne pustijo zraven na cepljenje«, sem zaskrbljeno pripomnila Primožu. Spet se je v meni prebudil »od bog si ga vedi zakaj« materinski nagon in spet sem se vprašala, ali bom tudi taka »koza« pri otroku.

Ko smo prišli na vrsto je k nam pristopil res prijazen, simpatičen veterinar, ki ga je Conor takoj vzljubil. Razložila sva mu najine strahove, češ »glede na pasmo si resnično ne želiva, da bi se mu veterinar zameril«, vendar naju je Dr.vet.med. Baričevič prijazno pomiril, češ če bo kuža postal nemiren, ga bo cepil zunaj. Deset minut čakanja….na srečo nobenega cviljenja in mali korenjak se je vrnil nazaj. »Nobenega problema ni bilo, saj bi kuža za hrano naredil vse«, se je nasmehnil veterinar. Da, vema. Res izjemno je požrešen hahaha…, sej zato mu verjetno gre učenje tako dobro od rok.

Sledilo je še kup vprašanj na temo zunanje zaščite pri psu in ali je boljša ampula ali ovratnica. »Dokler pes še raste absolutno priporočam ampulo, saj boste morali ovratnico čez čas zamenjati«, nama je svetoval. Glede nato, da planirava dopust na jug Dalmacije se nisem mogla izogniti vprašanj o Lejšmaniozi/Lišmaniozi o kateri zadnje čase vse bolj pogosto berem. Gre za (glede na prebrano) izredno nevarno bolezen, ki jo prenašajo peščene mušice. Veterinar naju je pomiril, da pri nas za enkrat bolezen še ne razsaja, se pa pojavlja v Italiji, kot tudi na južnejših delih Hrvaške. Svetoval je uporabo repelentov in pršil proti muham. Tako smo se dogovorili, da tokrat namesto že poznane ampule Frontline, uporabimo raje Advantix, ki bojda ščiti tudi pred Lejšmaniozo.

Morda še par besed o tem kam hodimo k veterinarju in zakaj tako »daleč«, do Veterinarskega centra Elbivet je namreč res slabe pol ure vožnje. Več o tem si morda preberite v mojem članku na temo »Najinih pet kriterijev pri izbiri veterinarja«. Ponovno gre za popolnoma subjektivno mnenje

Elbivet se nahaja v bližini italijanske meje, zato sva glede na bližino skočila še do Decathlona na italijanski strani. V Italiji imajo super urejeno, da imajo psi dovoljen vstop v praktično vse trgovine (vsaj zdi se mi tako, če se motim, pardon ). Pa smo šli, prvič s Conorjem v večji nakupovalni center. Šlo je brez težav. Med tem, ko sva midva preučevala šotore vseh vrst in velikosti, je gospodič mirno vohljal okoli in se opazoval v ogledalu. Bilo je prav prikupno do »nesreče«, ko se nama je nenadoma na sredini Decathlona polulal. Ojoj…sej nisem vedla, ali se naj skrijem, ali smejim. Videlo se je, da bogi revež ni več zdržal, krivda pa je bila seveda na nama, saj sva pozabila, da je že nekaj časa nazaj od njegovega lulanja. Primož  je pohitel po papirnate brisače, midva pa sva počakala pri »kraju zločina«. Na srečo ni bilo nobenih čudnih pogledov, neprijetnih komentarjev. Pismo sej ne, da Italijane ne vem kako čislam, ampak kaj se pasjih stvari tiče, znajo biti očitno izredno potrpežljivi.

The post Cepljenje in »nesreča« v Decathlonu appeared first on Conor's Adventure.

Conorju noči še žal ni uspelo prespati, saj naju je ob 3.30 zbudil za lulanje. Kasneje se je zgodila še »nesreča«, saj se je malecki ob 6ih zjutraj polulal poleg svoje postelje. »Se zgodi«, sem si mislila, ko sem s čistilno krpo brisala lužico iz laminata. Takšnih nezgod, pa najsi gre za lulanje ali celo kakanje ne kaznujemo nikoli. Ampak res NIKOLI. Čeprav priznam, da, ko se je eno noč pokakal na tepih (četudi sva bila pred pol ure zunaj), je bilo potrebnega kar nekaj predihavanja, da nisem znorela. Na srečo se je do danes ritem okrog velike potrebe že bolj kot ne uredil, Conor je zmožen držati nekje 5-6 ur, kar čez dan nanese opravljanje velike potrebe 3-4x (odvisno kdaj se zjutraj zbudi).

Glede nato, da imamo malega terminatorja komaj 14 dni, mu gre odlično. Roko na srce ne moremo pričakovati, da bo vse potekalo s takšno lahkoto in razumevanjem, kot denimo šolanje

Danes sem se odločila, da tako imenovani »vrnitvi svojega življenja v stare tirnice«, dodam še poslednji kamenček in sicer sem po 14ih dnevih spet začela z jutranjo meditacijo. Conorja sem zaprla v njegovo kletko in se podala v svoj svet. Uff….kakšni fenomenalni občutki, prav prijetno se je bilo po dolgem času spet v nulo sprostiti in se predati meditativnim zvokom

Čez dan sem izmenjujoče delala za firmo in s Conorjem ponavljala vaje samokontrole, kot povelje »sedi« in »platz«.

Za piko na I res produktivnemu dnevu sem dodala še večerni tek. Ker je Primož ponovno službeno odsoten, sem si »drznila« gospodiča prvič pustiti dobre pol ure samega. Rezultat? Cviljenje in jokanje na takšnih obratih, da bi še mrtvega zbudil. Ko sem se vrnila domov me je Rajko ves zaskrbljen pričakal, češ, da malecki v eno joka in, da je mislil, da se mu je kaj zgodilo. »Pismo, mogoče, bi ga morala začeti že zdavnaj navajati na samoto«, sem si mislila malce zaskrbljeno, ko sem vstopala v hišo in nenadoma o cviljenju ni bil ne duha in sluha. Ko sem prišla do kletke, me je Conor glupo gledal, češ »O si že nazaj?«, do trenutka, ko sem le to odprla, mu še prej vanjo dala nekaj briketov in šele nato dovolila, da je prišel ven. V enem trenutku sem mislila, da mu bo rep odpadel, tako je začel od veselja migati z njim

Sej je prijetno videt, da te je pes po pol ure tako vesel, kot da te ne bi videl pol stoletja, a vseeno v enem trenutku spoznaš, da smo šli z navezanostjo relacija »midva-on« malce predaleč. Ja nič, ga bo treba še bolj navaditi na kletko, sedaj pa res brez pardona. Poklicala sem ga k sebi, mu v kletko dala brikete, ga pohvalila in zaprla, nato pa sem skočila pod tuš. Vik in krik se je ponovil, edino, da se je tokrat čez 5 min umiril.  Ko sem se vrnila h kletki sva še malo vadila pri odprtih vratih z briketi, nakar je bilo za danes dovolj. »Bova jutri imela zmenek s kletko«, sem si mislila sama pri sebi, ko sva se spravila pred tv.

The post Spanje ponoči? Žal (še) brez uspeha appeared first on Conor's Adventure.