Morda se je kdo izmed vas že vprašal kako to, da nekateri najini blogi nimajo fotografij?

Zato, ker sva jih ali pozabila tisti dan posneti, ali pa ni bilo v bližini Primoževega telefona. Jap…žal ima moj iPhone 8 že nekaj časa težave s fotoaparatom. Sprva dela, potem postane zaslon meglen, nato pa črn. Včasih začne čudežno spet delat, ampak načeloma ni ravno zanesljiv….

Moj brat Jernej je pravi maher za vse v zvezi z Apple-om. Glede na njegovo zbirko »jabolčnih pripomočkov«, ki se je z 18im rojstnim dnem povečala še za enega (nov telefon, serije 11), se niti ne čudim. Ampak žal tudi vsi njegovi prijemi niso mojega telefona prepričali, da bi začel delat kot je treba. »Hudiča Primož, samo to je resna težava, sej telefona, ki je sicer na pogled kot nov, še niti prodat ne morem«, sem potarnala. Da o dejstvu, da zaradi bloga fotoaparat res krvavo potrebujem, sploh ne govorim.  »Glej ga bova nesla na iStyle, češ koliko stane popravilo, če ne bova pa tudi tebi kupla 11ko«, mi je pomirjajoče odgovoril zaročenec.

Nad situacijo nisem bila navdušena, saj nisem pristaš dragih tehničnih pripomočkov. Sej Apple je fajn, ampak eno je kaj je fajn in kaj res rabiš, drugo pa je cena in zdrav razum. Dat za telefon 1000 € zagotovo ne sodi pod kategorijo »zdrav razum«, no okej razen, če ga zaradi takšnih in drugačnih razlogov resnično potrebuješ v smislu vseh funkcij, ki jih le ta ponuja. Ko se je šlo za nakup telefona, sem bila vedno škrta, ker sej vemo, čez dve leti ga verjetno tako zamenjaš, da o tem, da ti lahko pade na tla in se uniči sploh ne govorim. Kakor koli….bomo o celotni situaciji še premislili, če se ne motim celo obstaja cenejši model iPhona 11ke .

Popoldne je bilo na sporedu praznovanje Jernejeve 18ke z babicami in dedki. V središču pozornosti žal ni bil moj brat, ampak Conor. Na trenutke je bilo res težko mojim babicam dopovedati, da psu, četudi je zaprt v hladni sobi s polno posodo vode, resnično nič ne manjka, sploh pa da »ni booogi«. Oba s Primožem sva se strinjala, da že zavoljo miru je bolje, da pes med kosilom nima na vroči terasi kaj za iskat, zato sva ga raje odmaknila v sobo. Žal vsi nad tem niso bili navdušeni. Pismo kaj je tako težko razumet, da pes ni igračka in, da če mu pokažeš navdušenje in dopustiš možnost, da je v centru pozornosti, bo slednji to izkoristil v smislu divjanja, skakanja itd.

Ko se je začetno navdušenje nad Conorjem umirilo in se je dan prevesil v pozno popoldne, sva s Conorjem demonstrirala kaj vse sva se naučila v mali šoli. Verjetno ne rabim posebej poudarjati, da so bili prisotni navdušeni ….češ tako mali in že takoo uboga .

Aja, verjetno se sprašujete kakšna je situacija okrog mačke Toje. Nikakršna…oz. zaenkrat je v stand by-u, kar pomeni, da se mačka še vedno zelo uspešno skriva po hiši, pes po drugi strani pa verjetno sploh ne ve, da živi pod isto streho še eno kosmato bitje. Zdaj koliko je to pametno za naprej v smislu njegovega navajanja na mačko…pa..hmm…žal nima odgovora

The post Praznična sobota in tudi iPhone ni vsemogočen ☹ appeared first on Conor's Adventure.

Se tudi vam redno dogaja, da je izpolnjevanje dnevnih nalog po urniku prava umetnost? Jaz si dnevno napišem ali včasih zgolj v glavi zarišem nek urnik, ki pa se mi dostikrat podre že pri drugi ali tretji točki. Največji problem mi predstavlja časovnica, saj se s prvo ali drugo točko zamudim preveč časa in tako se dnevni plan hitro podre.

Podobno se je zgodilo tudi danes zjutraj, ko sem pred odhodom v fitnes, Conorja peljala na redni jutranji sprehod. »Slednji običajno traja nekje do pol ure, kar pomeni, da bi v roku ene ure mogla biti v Kopru, nato urca in pol fitnesa, pa trgovina, in sem čez dve uri in pol nazaj v pisarni«, si v glavi pred odhodom na sprehod naredim plan. Aha veš kje….

Nisva se sprehajala pet minut, ko nama na sproti pride mlad nemški ovčar Tibi (od Conorja je starešji en mesec) s svojim vodnikom. Glede nato, da Conorju precej primanjkuje socializacije z drugimi psi, sem se kljub časovni stiski odločila, da se psa med seboj ovohata.

Conor sprva ni bil najbolj navdušen nad Tibijem, saj je začel noro renčati. Njegov odziv me je popolnoma presenetil, saj je bilo to nekaj novega. Okej, sej je zalajal ali zgolj »nežno« zarenčal, ko smo srečali drugega psa, to današnje renčanje pa je spadalo že v ono »napadalno, agresivno« kategorijo.

Pogledam Tibija in njegovega lastnika, češ ali naj psa odmaknem, vendar sta oba mirna. Tibi je mirno, z zanimanjem ovohaval renčečega Conorja, jaz pa sem ga nekako poskusila pomiriti. »Kaj praviš ju spustiva?«, vprašam njegovega lastnika, ko opazim, da se je tudi Conor malce sprostil. In sva ju. Prizor, ki je sledil je bil naravnost fantastičen. Psa sta se naslednjih 20 min igrala kot zmešana, od lovljenja, valjanja, ruvanja. Res ju je bilo fino opazovati. V enem trenutku sem se začela prav krivo počutit, češ zakaj tega ne počnemo pogosteje, saj se še iz aviona vidi, da Conor noro uživa v pasji družbi.

No moja časovnica se je v dotičnem trenutku popolnoma podrla. Domov sva prišla ob času, ko bi jaz že zdavnaj mogla v fitnesu gvihte metat . Kakor koli, Conorju sem njegove igračke hitro zložila na hodnik, poskrbela za dovolj vode in ga za naslednje tri ure pustila samega. Verjetno se sprašujete, zakaj ga puščamo samega na hodniku in ne denimo v kletki, ali v njegovem boksu zunaj.

Prvič, zunanji boks še žal ni gotov. Glede na velikost in zahtevnost terena bo njegova gradnja trajala še vsaj nekje dober mesec.

In drugič v notranji kletki/boksu ga pa ne puščam zato, ker se nahaja v dnevni sobi, kjer so temperature višje, kot denimo na hodniku. Le-ta je cel v ploščicah, pa še večji je in psu omogoča malo gibanja, kar mu kletka ne. V kletki je npr. zaprt takrat, ko sem jaz doma in delam v pisarni. Morda bo kdo rekel, da preveč kompliciramo in psa zavijamo v vatko…ne vem . Osebno komaj čakam, da bo zunanji boks gotov, ker takrat sploh ne bo dileme kako in kaj. Ko naju ne bo doma, oz. ne bova imela časa zanj, bo lepo počakal v zunanjem boksu. Basta.  

Rojstno dnevni opravki (beri kupovanje darila za mojega bratca, ki je v sredo dopolnil 18 let) so mojo časovnico še dodatno »uničili« in tako sem se iz Kopra namesto po slabih treh urah, vrnila po štirih. Conor je brez problema počakal sam doma, vsaj ni bilo za videt, da bi v tem času bil pod ne vem kakšnim stresom.

»No bomo videli, kako boš odreagiral danes zvečer, ko se boš prvič od kar te imamo soočil z mamino mačko Tojo«, sem mu razlagala med pakiranjem stvari za Maribor. Glede na dosedanje njegove izkušnje z mačkami ne bi smel biti noben problem, saj za zdaj ni kazal napadalnosti do mačk.

Nekaj ur kasneje, se je izkazalo, da je bil ves »strah« odveč, saj do srečanja žal (ali morda na srečo..ne vem) ni prišlo. Ko smo vstopili v hišo je mačka v sekundi pobegnila v spalnico mojih staršev in je več ni bilo na spregled. No bomo videli, ali se bo »madame« do nedelje le opogumila…. .

The post Igranje s sosedovim psom in nazaj v »toti« Maribor 💜 appeared first on Conor's Adventure.

In dan je minil…da, ugotovili ste delavno. Jeeej…

Se vam je že kdaj zgodilo, da ste si zadali nek cilj oz. časovni rok, pa se vam je par dni prej vse začelo lomiti? Ampak to tako konkretno, da je na koncu že skoraj smešno . No evo, tukaj sva sedaj midva. S Primožem končujeva en lasten mini projekt. Glede nato, da že skoraj mesec dni pridno zapisujeva vso dogajanje okoli vzgoje najine kosmate mlade mrcine, morda ne bi bilo slabo, da ves ta material tudi nekje objaviva, ali?

Haha…da res je, načeloma je zadeva že od začetka bila zastavljena kot blog in ne kot »skrivni dnevnik«. Torej za objavo bloga v javnosti potrebujeva spletno stran. (bravo Pia, madona si »pametna«) Ampak tukaj sedaj nastane problem. Prvič trenutno nimava ne vem koliko eurov viška, da nama spletno stran naredi profesionalec, torej pridemo do točke drugič, kjer si morava spletno stran narediti sama. Žal v praksi izdelava osnovne spletne strani (četudi na spletu obljubljajo svašta) ni tako preprosta, kot sva prvo mislila. Ampak bo že, važno, da bo na koncu stran vsaj približno takšna kot sva si zamislila in, da jo bo prebiralo čim več ljudi. Če pa bova komu z najinimi izkušnjami oz. doživetji pomagala, pa sva tako zmagala .

Zvečer sva se za sprostitev odpravila na dooolg sprehod do Primoževe mame. Če ne drugega je Conor resnično potreboval malce gibanja. Ta pes je res noro potrpežljiv. Zadnjih par dni, morda nisva najbolj primerna »belgijska lastnika«, saj se mu zaradi posledic obilice dela, manj posvečava čez dan. Ampak pes vse skupaj zelo dobro prenaša.

Skratka obisk pri Primoževi mami….huh zanimivo fightersko . Pijemo kavo in se pogovarjamo, med tem, ko Conor raziskuje dvorišče, očitno slep za bližnjega mačka, ki mirno sedi na klopci in ga opazuje. Končno ga opazi in se nameni proti mački, ampak dobi konkretno lekcijo, focn + pihanje.Maček se ne da, ne premakne se niti za centimeter. Conorja lekcija ni izučila in je še kar silil v mačko. In spet »bum«, nov focn.  Tokrat je zaleglo, mačka je zmagala, pes se umakne. V meni pa skakanje in fanfare . Aleluja, upam, da smo resnično na dobri poti, da psa navadimo na mačke oz. da mu dopovemo, da so le te fuj. Sej se še spomnite najine mačje misije »Navaditi Conorja na mačko Tojo*«, ali?

*Toja je mačka mojih staršev, preberi si zapis iz dne 28.6.2020

The post Ko maček »natepe« belgijca appeared first on Conor's Adventure.

Prijetno jutro smo izkoristili za skupen sprehod do Primoževe mame Katje. Poletna jutra so mi naravnost fantastična. Včasih prav obžalujem, da se mi ne uspe prej spraviti iz postelje, ker je prebujanje poletne narave prav »vau« Še bolje je zgodaj zjutraj narediti trening in potem imaš pred seboj še cel dan….da, da..so bili še časi, ko smo bili tudi tako pridni. No, ko Conor odraste in bo z njim še manj časovnega prilagajanja bomo tudi to ponovno prakticirali. Sedaj je namreč še premajhen, da bi z menoj šel tečt ali v hribe.

Pri Katji se je Conor prvič na blizu srečal z mačko. Aluluja končno. Navajanje Conorja na mačke so ta trenutek res edina stvar, ki me res NORO skrbijo. Moji starši imajo namreč muco Tojo, ki je žal takšne zelo posebne sorte, beri izredno samosvoja, bojazljiva in še bolj nepredvidljiva. Računati, da se bo mačka postavila proti psu (v smislu nasršenosti) je utopija. Zato je na nama, da narediva vse kar je možno, da bo pes mačko ignoriral oz. je ne bo lovil in, ko bo velik bog ne daj ubil. Vsi, ki poznate najino pasmo, si verjetno mislite »vidva kar sanjajta«, ampak glede nato, da želim svoje starše še naprej normalno obiskovati, psa pa ne mislim puščati samega doma, verjetno ni neke druge alternative.

Na srečo nama je inštruktorica Petra celoten proces privajanja zelo dobro razložila. Vsakič, ko pes vidi mačko, mu na tla pade hrana. V prenesenem pomenu, doseči morava, da bo nekaj (v najinem primeru hrana) bolj zanimivo, beri mamljivo kot mačka. Okej pa dajmo…

Med tem, ko je Conor pridno ležal na tleh se mu je od zgoraj približevala mačka, ki si ga je želela ogledati. V nekem trenutku je pes mačko zagledal, zalajal, mačka je pobegnila, jaz pa sem na tla vrgla brikete. »Ti veš, da si zdaj ravnokar potrdila njegovo lajanje na mačko«, pripomni Primož moj »hiter« odziv na celoten pripetljaj. Jah kaj morem, v praksi je metanje briketov na tla v pravem trenutku, dosti težje, kot je zadevo svetovala Petra. Nič, pobašem psa v naročje in ga nesem do mačke, ki se v tem času mirno prehranjuje na drugem koncu dvorišča. Sedaj je bila tudi mačka ujeta in se je začela malce šopiriti (ni pihala), Conor pa jo je samo mirno gledal, med tem, ko sem ga hvalila, mirila in na velikooo futrala. Podobno situacijo smo nato ponovili še na zunanji strani ograje, ko se je tudi mačka že bolj sprostila, Conor pa tudi. »Samo, da dobi hrano, pa bo naredil vse«, sem si mislila sama pri sebi in nenadoma je postal dan še lepši.

Popoldne, ko so naju siti in okrepčani zapustili moji starši (na poti iz morja so se ustavili na kosilu), sva se glede na poletne temperature odločila, da greva na sprehod do obrežja reke Reke (ja vem izredno inovativno ime ). Primož se ni mogel upreti skoku v vodo, seveda je k temu prepričal še Conorja. »Madona spet ga bo treba tuširati« sem si mislila sama pri sebi, nato pa »Pia, daj se malo sprosti«…pismo imeti »otroka«, čeprav je kosmat in ni del tebe…jah, sej bo

The post Misija »navadimo psa na mačko« in vnovično kopanje, tokrat v reki appeared first on Conor's Adventure.