Danes bom kratka. Pa ne ker se mi ne ljubiti pisati, ali ker se mi kam mudi. Ampak težko si predstavljam, da bi koga zanimalo na dolgo in široko opisovanje dela za firmo . Včerajšnji sproščen dan smo nekako morali nadoknaditi in zato sva se s Primožem danes zaprla v hišo in bolj kot ne čez dan predelala.

Zjutraj sem Conorju privoščila precej dolg sprehod, odpravila sva se do t.i. »razgledišča«. Če se kdaj nahajate v bližini Divače oz. Škocjanskih jam, to je točka, ki jo morate nujno obiskati. Ponuja takšen razgled, da meni čisto vsakič, tudi po dobrem letu obiskovanja, vzame sapo. No sapo mi je tudi vzel kup dlak in ogromne stopinje medveda na poti do omenjene točke. Če sem iskrena, sprva nisem dojela kaj gledam. Šele v nekaj sekundnem zamiku je prišlo za menoj, da pa to ni delo kakšnega večjega psa. Vzamem telefon in pokličem Primoža, ki mi opravičujoče odgovori »Ups…sem ti pozabil povedati, da so stopinje medveda tam, no sej so že precej stare«. Hudiča, stare al pa ne stare, to pomeni, da imamo medveda tukaj? Zame, za betonarko po duši (celo življenje sem živela v Mariboru oz. od 20ega leta naprej na obrobju mesta) je bil to svojevrsten »šok«. Začela sem razumeti nerganje vseh ljudi, ki jih moti medved v njihovi bližini. Vrnitev po gozdni poti v hišo, je bila zato za mojo glavo sila adrenalinska. Veš ono, ko imaš občutek, da te skoz nekdo gleda. Conor je bil za razliko od zblojene lastnice popolnoma miren. V moji smotani glavi mi seveda ni kapnilo, da bi me pes opozoril, če bi resnično imela kakšnega »kosmatega gledalca«      

Uspela sva se vrniti živa in zdrava v hišo. Haha…ja sej vem, ful pretiravam, kot da sva šla na fronto. Ali pa na sprehod po džungli

Preden sem se zakopala v delo sva naredila še kratek trening različnih vaj; ponovila sva »sedi«, »platz«, »up«, kot tudi vaje samokontrole. Niti ne vem kdaj smo Conorja naučili, da razume povelje »čakaj«. Proti koncu sva ponovila tudi lajanje in moram rečt, da malecki, že skoraj laja na ukaz »glas«. Ampak počasi. Čeprav je Conor res izredno učljiv in dojemljiv, plus noro rad dela, se trudiva s Primožem iti res počasi. Sploh jaz tukaj držim precej »ročne zavore«, ker me je malce strah, da bi psa pretrenirali. Glede nato, kaj smo ga uspeli naučiti v slabem mesecu, je mali prava raketa

No toliko o tem kako bom kratka danes haha…

The post Ko »betonarka« prvič vidi medvedjo šapo v blatu appeared first on Conor's Adventure.