Danes mineva zadnji dan 10 dnevne karantene. Prejšnjo sredo sva bila oba s Primožem pozitivna na Covid-19, zaradi česar dva že deset dni zaprta v hiši. Vsi tisti, ki me boste sedaj hiteli spraševati kako sva bolezen prestala….naj odgovorim, da so fizični znaki 100x lažji, kot pa psihični. Biti 3-4 dni bolan z vročino in se počutiti kot »kup dreka«, ni nič v primerjavi z občutkom »da si zaprt« in nikamor ne smeš. V tem primeru najbolj »nasrka« psiha, ker se ti začne konkretno mešat.

Ampak ni danes covid tisti o katerem bi rada pisala, ker se o slednji temi za moje pojme tako 100x preveč govori. Danes bi rada pisala o tem, kaj me »muči« že kar nekaj časa. Nekaj kaj povem praktično vsakemu, ki je oz. bo v naslednjih tednih dobil v dom malo kosmato kepico.

Govorim o svojim popolnoma zgrešenih pogledih, ki sem jih imela s Conorjem prvo leto bivanja z njim. Govorim o tem česar nikoli več ne bi naredila pri vzgoji psa.

Torej, če bi obstajala kakšna možnost, da bi sama sebi v preteklost poslala sporočilo. Kaj bi si želela sporočiti v zvezi z vzgojo Conorja? Iskreno…. marsikaj…

Če imaš belgijca, »malino«, še ne pomeni, da imaš Einstein-a

Ena izmed največjih zmot, ki sem jih doživela s Conorjem. Če malce pretiravam… s Primožem sva si kupila belgijca, vmes celo ugotovila, da ima pes kar dober rodovnik, in potem sva avtomatsko mislila, da imava doma Einstein-a. Da bo malecki v sekundi vse skapiral. Pa da je logično, da zna pes takoj »v nulo« poleg hodit, pa ubogat cel kup ukazov.

Ker to je ja belgijc, ker oni ja vse znajo. Ker to namreč vidiš na Instagramu, pa na Facebooku, kako pametni psi so to. Sploh pa kako so noro aktivni, skoraj na meji superiornega.

Vmes seveda ne pomisliš, da je tvoj 3, 4, 5, 6, 7 mesečni kuža vseeno mladiček, ki tako kot vsako živo bitje na tem svetu potrebuje nek čas, da odraste, da dozori in navsezadnje postopoma »premleje« vse s čim, ga ti kot lastnik maltretiraš. In, da čeprav je po pasmi kao »nekaj več« kot nek drug kuža (to prepričanje so ti vcepili drugi), tudi belgijec rabi nek svoj čas, sploh če je po vrhu v roki popolnega neizkušenega zelenca.

Ko se počutiš kot mama, ki jo je otrok v dno duše razočaral

In vslej kot prej se zaradi svojih velikih pričakovanj zgodi, da te pes oz. v mojem primeru Conor razočara. Ko nenadoma spoznaš, da tvoj kuža pa ni tako superioren in ima cel kup »napak«, ki jih tvoja še vedno zelena in neizkušena glava vidi kot ogromne napake. Nenadoma se vajin že tako malce »čudn« odnos začne še bolj podirat, ker tebi pač ni jasno zakaj za boga belgijec noče delat. In zakaj ne mara poslušnosti? In zakaj zaboga ne hodi tako lepo in aktivno »poleg« kot to počnejo vsi drugi?

In nenadoma se najbolj od vsega ukvarjaš zgolj z eno samcato vajo in niti malo se ne vprašaš, kakšen pa sploh je vajin odnos? Počutiš se kot razočarana mama pubertetniškega mulca, ki zaradi svoje lenobe ni zmagal na nekem tekmovanju .

In valda se ti pes v nekem trenutku popolnoma “zapre”. Ti pa se počutiš še bolj nemočen…čeprav bi na njem najraje zlomil cel kubik drv. In odnos se podira ter podira….vrtita se v krogu…do trenutka, ko preprosto ne odrasteta.

In potem pes odraste, ti v glavi odrasteš in zgodi se čudež

In ko mine dobro leto dni odkar je tvoj kosmatinec pritacal v tvoj dom, ko odraste tako on, pa tudi tvoji pogledi nanj postanejo nekako bolj prizemljeni, se nenadoma zgodi čudež. Vajin odnos se drastično izboljša, kosmatinec kar nenadoma zna stvari, ki jih še nekaj mesecev nazaj »ni znal« in kar naenkrat je vse tako kot mora biti.

Nenadoma spoznaš, da je ključ vsega zgolj odnos, grajenje odnosa, pa spoštovanje in res iskreno razumevanje. Spoznaš, da ni bistvo, da pes pri 5 mesecih zna »v nulo« 10 različnih ukazov, ampak, da je dosti bolj pomembno, da imata v nulo zgrajen odnos, ki temelji na igri. Da, na igri. To je tista zadeva, ki smo jo mi precej zanemarjali med odraščanjem Conorja . Pa ne se zdaj zgražat, da se nismo igrali z njim. Smo se, ampak, če sem iskrena, dosti premalo. Sploh pa premalo borbene igre.

Ni pomembno kaj zna, bolj je pomembno kdaj in kje zna

Če nas berete redno, potem veste, da sem že pred časom pisala o svojem odnosu s Conorjem, ki se je res izjemno izboljšal šele od trenutka, ko sem jaz na svojem »podstrešju« določene stvari pospravila in razčistila. Med drugim sem popolnoma znižala oz. povsem odstranila pričakovanja do Conorja. Nanj sem začela gledat, kaj on je, kaj zna, sploh pa kdaj zna in ne česar ne zna. Čeprav na najino žalost nikoli ne bova trenirala in posledično tekmovala v IGPju in njemu tako ljubi obrambi – na Primorskem je žal bolj bogo z omenjeno disciplino.

Pa je Conor kot belgijec, kot »malina« izredno skuliran in daaaaleč od tega kaj se bere o omenjeni pasmi. Z njim gremo lahko praktično povsod, ima praktično 100% odpoklic (no okej, če ni b bližini nobenega drona ), zna cel kup različnih vaj, ki pridejo prav v vsakdanjem življenju (denimo pobiranje različnih stvari iz tal) itd.

Če bi imela še enkrat mladička…

Pravijo, da prvega psa »zajebeš« (pardon izrazu), na drugem popravljaš napake prvega in šele tretji pes je potem »pravilno narejen«. Ko sem sama ta »rek« slišala v mali pasji šoli sem naivno, polna sama sebe mislila….»Maah kje, midva bova iz Conorja naredila super psa…češ, sej pa sem prebrala vso znanje tega sveta«. No danes, dobro leto dni kasneje, se moram žal posut s pepelom, da smo tudi mi precej stvari »zajebali«. Da sem vedo znova kljub »načitanosti« pozabila na osnoven temelj, to je odnos. Da čeprav sem mislila, da razumem pomen odnosa, sem ga pravilno ozavestila šele sedaj, zadnjih nekaj mesecev.

Če me danes kdo vpraša, česar nikoli več nebi naredila pri vzgoji psa. Ne bi več izhajala iz lastnih pričakovanj, moj pes ne bi bil podaljšek mojega ega.

Večji poudarek bi dala skupnim užitkom pri odkrivanju sveta, učenju, sploh pa igri in spoznavanju različnih situacij. Bolj bi probala biti potrpežljiva in jemati vse, kot, da nič ni samo po sebi umevno….četudi je belgijc, ki zna »bojda vse« .

The post Če bi imela še enkrat mladička…kaj bi spremenila? appeared first on Conor's Adventure.

Pa se je začelo, najin mladenič je začel med lulanjem dvigovati nogo . Očitno smo že pošteno zakorakali v čas pubertete. Kar se tiče ostalih znakov (neposlušnost, ignoranca, beg od doma, pretirana energičnost itd.), pa moram reči, da je za zdaj še vse dokaj mirno.

Okej, opazila sva, da ga med samim treningom okolica na trenutke izredno zanima in ima posledično motnje fokusa. Prav tako je denimo pozabil, da zna »prinesti« žogico. Ko ga želim na vse pretege prepričati, da mi jo prinese se zna narediti vrhunsko gluhega .  Drugače pa je pes še vedno izrazito ubogljiv, dokaj miren in odpoklic (v primeru, da ni v bližini psa), še vedno vrhunsko deluje.

Ampak…počasi, bojda lahko puberteta traja nekje od 6 pa vse tja do 18 meseca starosti, se pa seveda razlikuje od psa do psa, sploh pa od same velikosti pasme, saj veliki psi odraščajo počasneje. Kakorkoli že, predvidevam, da bo v naslednjih mesecih pri nas na trenutke precej pestro .

Glede nato, da je »teta puberteta« tik pred vrati sem si ponovno vzela malce časa in šla prebrat kar nekaj člankov (slovenskih + tujih) ter bolj podrobno raziskovat o sami pasji puberteti, češ kaj za boga sploh pričakovat, kaj se takrat dogaja s psom itd..

Najbolj mi je padel v oči tale članek (LINK), ki je povzemal študijo iz univerze Newcastle, kjer so etologi (oz. preučevalci vedenja živali) skozi proces pubertete preučevali vedenje 70ih samic nemških ovčarjev, labradorcev in zlatih prinašalcev. Naredili so res izjemno zanimiv test poslušnosti in sicer najprej pri 5ih in kasneje pri 8ih mesecih. Psom je bilo od njihovih skrbnikov, kot od popolnih neznancev ukazano povelje »sedi«. Zgodilo se je naslednje…za moje pojme res zanimivo :

v »predpubertetnem« času (pri 5ih mesecih) so psi brez problema ubogali ukaz, tako svojega lastnika, kot tudi neznane osebe…

…toda v času pubertete (pri 8ih mesecih) je mnogo psov ukaz lastnika preslišala, med tem, ko so ukaz neznanca bolj kot ne ubogali

… potem pri 12ih mesecih se je poslušnost psa »vrnila«

Zanimivo, ali ne? Sploh pa morda za vse lastnike psov tudi malce strašljivo, vsaj zame…priznam

Pač potrebno je vedeti, da se pes med puberteto ne spremeni zgolj fizično, temveč tudi biološko (hormoni) in psihološko. Možgani psa še dodatno zrastejo in se razvijejo ter imajo seveda vpliv na določena vedenja. Ogromno ljudi primerja puberteto psa s puberteto najstnikov, ki se bojda tudi čez noč popolnoma spremenijo .

Morda ne bi bilo slab, da bi si vsak lastnik, ki se s puberteto psa še ni srečal nikoli, prebral vsaj 2-3 članke na to temo. Tako bi bilo njim, sploh pa njihovim psom precej lažje, saj bi se med seboj bolj razumeli.

Ne vem če ste vedeli, da bojda največ psov pristane v zavetišču ravno v času pubertete (okoli 8ega meseca), saj postanejo za svoje lastnike »prenaporni« .

Žalostno mar ne?

Aja…pa še viri, če si kdo želi o puberteti več prebrat:

Adolescent Dogs: 6 Facts To Know

Dogs get difficult when they reach adolescence, just like human teenagers

Teenage dogs? Evidence for adolescent-phase conflict behaviour and an association between attachment to humans and pubertal timing in the domestic dog

Ta pasja puberteta!

Obdobje socializacije

The post Teta puberteta in dvigovanje noge appeared first on Conor's Adventure.