Eden izmed vremensko lepših vikendov je za nami. Se strinjaš? Midva s Primožem sva po treh tednih ponovno obiskala moj Maribor, vendar se določenim obveznostim vseeno nisva mogla izogniti. S tem mislim, da vikend ni bil povsem na off. No…Conor je na drugi strani, kot se za toplejše dneve spodobi, doma »pospravljal«…več v nadaljevanju

Najprej sva se v petek ustavila pri znancu ene najine testiranke (sodelovala je pri testiranju vseh Conor’s Adventure izdelkov) in naročila nekaj promocijskih majic in puloverjev. V soboto pa sva se na hitrem sestanku glede izgleda bodoče spletne trgovine dobila z najinim izdelovalcem in skrbnikom trenutne spletne strani. Pred kratkim je Slovenski podjetniški sklad ponovno objavil seznam razpisanih vavčerjev in med njimi je tudi ta, ki omogoča sofinanciranje postavitve nove spleten trgovine. Kakor koli že, da vas ne utrujam z nekimi za vas totalno nezanimivimi informacijami….skratka, če bo bog dal, bomo pri postavitvi spletne trgovine malce prihranili ….

Nasploh pa je bil najin vikend (poleg tega, da je bil klasično delno delaven), precej bralno obarvan in v znamenju dolgih sprehodov po Mariborskih ulicah in okoliških gričih. Žal brez Conorja.

Tisti, ki nas redno berete veste, da hiša mojih staršev, sploh pozimi ni najbolj primerna za psa, saj je praktično cela v »hoch-glanz« parketu in mora najin kosmatinec posledično nositi copatke. Kombinacija talnega gretja in copatkov, pa za psa ni najbolj primerna oz. udobna. V bližajočih se toplejših dneh, ko bo lahko najin frajer tudi več zunaj na balkonu najine sobe, sploh pa, ko bo toliko zrasel, da bo brez problema lahko šel z nama tako na Pohorje, kot na kakšen drug okoliški štajerski breg, ga bova večkrat vzela s seboj v Maribor.   

Sicer pa verjemite, da mu doma ni bilo niti najmanj hudo . Nanj je kot običajno popazil Rajko (Primožev oče) in posledično skrbel za obvezo na tački ter za že zdavnaj zaceljen šiv na tački. Komaj čakam četrtek, da ga ponovno peljem k veterinarju in damo šiv ven ter začnemo spet normalno trenirat in se gibat brez ovir (beri skakanje, lovljenje, žogica itd.)  

Da psu dejansko »ni bilo dolgčas« sem na lastne oči videla v soboto med tem, ko sem v enem izmed mariborskih poročnih salonov (da tudi to je bil razlog, da sem ta vikend odšla v Maribor – iskanje poročne obleke – žel še ne uspešno ) nase vlekla poročno obleko. Nenadoma dobim sms od Rajka in, ker nikoli ne veš ali je kaj nujnega…nemudoma pogledam na telefon ter vidim, da je najin kosmatinec doma malce »pospravil« svoj zunanji boks . Oziroma kot se v pasjem žargonu reče, med pospravljanjem mu je eksplodirala podloga za v kučo….

Iskreno sem se nasmejala in upala, da ni zaužil preveč »polnila« (pri psu nikoli ne veš kaj ga piči). Najbolj od vsega se mi je »smilil« Rajko saj je mogel vso Conorjevo umetnino tudi pospraviti…. Ampak sej veste kako to gre. Psa za takšne stvari nikoli ne kregajte. Okej v našem primeru slednja zadeva ni bila niti najmanj sporna, saj je šlo za »domačo narejeno« podlogo, ki je res ni škoda.

Popolnoma druga zgodba je, ko pes uniči kakšen lep vzglavnik ali še huje del kavča. V takem primeru pa vedno preventivno svetujem uporaba notranjega boksa. Slednji zna biti (če psa nanj primerno seveda navadiš) ne zgolj za vas in vaše pohištvo izredno praktičen, ampak »reši« vas lahko pred marsikaterim zdravstvenim zapletom in posledično obiskom veterinarja. Ne bi bili prvi, ko bi vam kuža v času vaše odsotnosti kaj neprimernega pojedel…

Sama sem o vseh prednostih pasje notranje kletke oz. boksa pred časom napisala tudi izredno poučen članek, več tukaj….

The post Ko starih dveh ni doma…Conor »pospravlja« appeared first on Conor's Adventure.

Življenje na Primorskem je v prvi vrsti fajn zgolj iz enega razloga in to je bližina morja. Seveda so tudi višje in prijetnejše temperature, v primerjavi iz drugih koncev države prav fine, čeprav znajo biti poletja na trenutke kdaj izzivov polna….

Žal pa Primorska premore eno izredno nadležno zadevo, ki je na trenutke za »žile rezat« in to je burja. Kadar gre za njeno »normalno« beri »nežno« različico, me slednja niti toliko ne moti, ker je dokaj znosna, ampak ko ga začne žgati na polno (na srečo je to zgolj parkrat na leto), pa je komedija. Eno je, da se lahkotni sprehodi spremenijo v »borbo za preživetje«, drugo pa so izjemno nizke »navidezne« temperature. Navidezne zato, ker če tudi ti v avtu kaže zgolj lahkotnih -5 stopinj celzija, ti sunki burje z nad 100km/h dajo jasno za mislit, da je s termometrom verjetno nekaj narobe .

Metanje žogice oz. najlonskega aporta je zame, ko že v navadnih mirnih razmerah nisem sposobna vreči ne vem kako daleč (vsi nismo talenti za vse) sploh ekstremni izziv, če že ne skoraj smrtno nevarno. Štorasta sem dovolj, da si še kje aport vržem nazaj v glavo…..

Šalo na stran. Danes so mi bili na mojo srečo sprehodi po burji prihranjeni, saj je vlogo skrbnika prevzel Rajko (Primožev oče), sama pa sem odšla po opravkih v Ljubljano. Da sva s Primožem zaročena verjetno veste, če nas vsaj približno spremljate. No in kot je v navadi, običajno zaroki sledi poroka, kar pomeni, da se imava namen letos septembra poročiti . Morda naj za zdaj različne podrobnosti (kot je datum in kraj poroke) še ostanejo skrivnost, sem pa šla v dopoldanskih urah na lov za svojo poročno obleko in žal tudi po obisku drugega salona, odhajala praznih rok.

Sama imam odkar pomnim za svojo poroko dve želji oz. to sta kar pogoja in sicer, da se dobro jè ter, da si poročno obleko kupim (in ne izposodim, kot je to običajno v navadi). Zakaj takšen pogoj? Iskreno, ne vem…pač gre za željo, da nekaj kar boš nosil na enega najlepših dni v svojem življenju, ostane pri tebi in ne, da obleko čez par tednov obleče druga nevesta .

Ob vrnitvi domov, ker kot že rečeno nisem bila ravno navdušena nad treningom s Conorjem zunaj, sem zadevo prilagodila. Že dolgo časa razmišljam, da bi ga za finto, kot del mentalne zaposlitve naučila »detekcije«. In sicer na Instagramu že dlje časa spremljam nemca Michaela (tactical_k9_family), ki kljub temu, da gre za totalnega amaterja (bojda sta Ares in Athena njegova prva psa), je njegovo početje daaaaleč od tega. Če vas svet belgijcev vsaj malo zanima, vam toplo priporočam, da si njegov profil ogledate, ker človek preprosto ne more verjet, da ima lahko en z nič predznanja (bojda se je vse naučil iz interneta) tako vzgojene pse. On je med drugim tudi razlog, da sva se s Primožem lani spomladi še dodatno navdušila nad to izjemno fascinantno pasmo psov.

No…in med drugim sem na njegovem profilu že pred meseci zasledila tale vido tutorial, kjer prikazuje kako psa naučiti detekcije. Pa sva se je s Conorjem lotila. In sicer za začetek potrebuješ pokrovček od plastenke oz. steklenice in pelete. Pri tej vaji je pomembno, da pes ne izgubi fokusa, kot tudi, da se ne dotakne pokrovčka. Sprva držiš pokrovček (da se ga pes ne dotakne) in takoj, ko se malce »odmakne« (res priporočam, da pogledate video), psa nagradite z odmikom pokrovčka, kjer je pelet. Ko kosmatinec zakapira kaj želimo od njega, lahko začnemo postopoma odmikati roko od pokrovčka in nagrajujemo pravilno izvedbo. Nama je šlo za začetek v redu, aja….pa čeprav imam na fotki tri pokrovčke, sem uporabljala zgolj enega, če se bo kdo vprašal zakaj trije pokrovčki

Poskusite slednjo vajo s svojim kosmatincem in povejte kako je šlo .

The post Trening detekcije in klinčeva burja appeared first on Conor's Adventure.

Načeloma sva se oba s Primožem v zadnjih tednih oz. recimo kar mesecih nekako poskušala izogibat pretiranemu gledanju večernih poročil, pa branju 101 novice o Coroni…aja pa v zadnjem času tudi o ameriških volitvah in vseh možnih prevarah okoli njih .

Ampak….

Vsi smo ljudje in vsi smo krvavi pod kožo. Sploh, ko človek dela od doma in njegovo delo vključujejo tudi razna socialna omrežja, je hudičevo težko se od vsega izolirat. Oz. moraš biti res karakter. No jaz žal nisem.

In čez čas začne vsa situacija, ko si na nek način »ujet« v hiši (ja vem, res mi je težko, ker sem zaprta v hiši, s čudovito okolico ) in že dober mesec dni nisi videl domačih malce »najedati«. Pa vsaki dan nehote prebereš 101 slabo novico, pa nenehno kreganje in obtoževanje ter tožarjenje zdaj leve in desne strani, pa vsaki dan nova teorija zarote, pa zgražanje ljudi nad zadevami, ki sploh ne obstajajo, oziroma so plod zavajajočega poročanja naših (se opravičujem izrazu ampak ne morem drugače) »podn« medijev….itd..

Pa ne me prosim razumet, da jamram…ker v primerjavi z mnogimi drugimi, ki so izgubili službo, bodo mogli zapret svoje podjetje, odpustiti ogromno ljudi, ali delajo (oz. bolj primeren izraz je hudičevo garajo )v zdravstvu oziroma jim je Corona »ubila« svojca…meni na drugi strani res ni niti malo hudo.

Zgolj razmišljam na glas in …okej…morda tudi malce tarnam, da življenje v tako nesigurnih časih res ni prijetno.

S Primožem denimo nisva letos niti rezervirala datuma poroke za drugo leto…. Ker preprosto ne veva kako sploh bo. Po eni strani se je tri četrt porok prestavilo na drugo leto, pa tukaj bodo gostinci, ki bodo zaradi večjega povpraševanja še bolj nabijali cene itd. Poleti sva se pogovarjala, da bova popuste ob »black fridayu« izkoristila za nakup poročnega potovanja drugo leto. Aja? Resno? Kako že? Mislite, da si upava zapravit par 1000 € za nekaj, za kar sploh ne veva, ali bo drugo leto možno izkoristiti?

Mene osebno je precej začelo psihirat pomanjkanje druženja. Ko gledaš stare filme, denimo pred dnevi Oceanovih 11, ali 12 in opazuješ kako so se ljudje včasih družili, žurali, se zabavali.

Pa danes gledam spomine za nazaj, ko je Sv.Martin mošt spremenil v vino in sem s prijateljicami nazdravljala na Trgu Leona Štuklja v Mariboru. V zraku pa vonj po kuhanem vinu, pečenem kostanju, pečenih klobasah itd.

In danes?

Gledam skoz okno in se sprašujem koliko časa še? Boli me, ker slišim vedno več žalostih zgodb o Coroni, pa da je virus daleč od nedolžnega (res je eni imajo srečo) in se sprašujem, koliko časa bo še moja družina varna? Svinjsko me je strah za vse moje babice in dedke…. Vem ja, lahko sem srečna, da imam pri skoraj 32ih še vse štiri žive. Vem. In cenim to.

Sploh pa me boli, ker vidim kakšna družba smo postali, da nam je vseeno za sočloveka. Sprašujem se zakaj ne moremo tako kot včasih ob športnih uspehih naših športnikov, ali lani ob zbiranju denarja za Krisa….stopiti skupaj? Vsi smo v istem »dreku«. Eni žal res konkretno, drugi za enkrat precej manj. Pa vseeno….virus ne izbira.

In dajmo stisnit zobe, spoštovat ukrepe, biti več doma in potrpet…. Da bomo drugo leto lahko ponovno brez skrbi nazdravljali Sv. Martinu in se bova lahko s Primožem enkrat v prihodnje končno poročila .

The post Največji štajerski praznik…in kako dolgo še? 😓 appeared first on Conor's Adventure.