Življenje s Conorjem je tudi danes pol leta kasneje še vedno isto – precej enostavno. No…skoraj vedno precej enostavno, v zadnjih dveh mesecih je tudi najin gospodič začel na trenutke »kazati pubertetniške zobe«

Uničevanje stvari – teta Puberteta

Če še dva meseca nazaj ni bilo o prisotnosti ga. Pubertete nobenega znaka, pa je pri dopolnjenih 8ih mesecih zgodba povsem drugačna. Okej…ne morem sicer rečt, da ga nenormalno meče, ampak so trenutki, ko je življenje s Conorjem izjemno zanimivo, pestro, včasih tudi za živce utrujajoče.

Zanimivo mi je, da se pri nas puberteta kaže v valovih. Pride, traja dva, tri, morda štiri dni in izgine ter pes je spet »normalen«.

Začelo se je nekje par dni po njegovem dopolnjenem 6. mesecu, ko je začel griz vse povprek. Malce pretiravam, pa vendar, če sem še dva meseca nazaj, vesela in polna sebe pisala prispevek o »Življenju z malino po štirih mesecih«, kjer sem ponosno razlagala, da nama ni uničil skorajda ničesar…. Je tokrat zgodba malce drugačna.  

Okej, še vedno imava za obut dovolj čevljev in nisva ostala kot tisti Nemec brez vsega (če ste brali prejšnji prispevek). Bo pa zato treba iti pred poletjem v nabavo novih natikačev . To, da so moji Crocsi, že zdavnaj spustili dušo, že veste….No tokrat se je spravil tudi na Primoževe Adidas natikače. Še prej me je nekega dne pričakala »štala«, ko sem prišla domov in je hodnik preplavila poplava ostankov pokrova za shranjevanje copat. Prizor je na prvi pogled izgledal, kot da je uničil najmanj pol kavča

Zaradi občasnih napadov grizenja in uničevanja stvari je Conor par tednov ponoči spal kar v svojem hišnem boksu. S Primožem mu preprosto nisva zaupala, da ga ponoči ne bi spet kaj prijelo in bi se pod njegovimi zobmi znašel kavč ali kakšen drug vreden predmet.

Šolanje, poslušnost

Če ste si o pasji puberteti prebrali vsaj kakšen članek ali dva, potem veste, da se slednja ne tiče zgolj »uničevanja« temveč kar celotne osebnosti psa.

Za zdaj moram sicer potrkati, da kaj se tiče poslušnosti še ni bilo nekih drastičnih problemov. Morda je najbolj vredna omembe občasna »pozabljivost«, kjer gospodič zahtevanega ukaza preprosto več ne zna oz. ga pozabi. Par dni nazaj se mi je denimo zgodilo, da je pozabil kaj pomeni ukaz »up« (uporabljamo ga za stanje na mestu), najprej me je butasto gledal, nato pa mi je začel kazat 10 drugih naučenih trikov, kot pa zgolj »navadno stanje«. Čudežno, se ga je par ur kasneje ponovno spomnil .

Kljub prisotnosti pubertete pa se lahko »pohvalim«, da ima Conor izredno dober odpoklic, tudi v prisotnosti drugih psov. V zadnjih mesecih se mi zdi, da smo ravno na tem področju (ko gre za bližino drugih psov) naredili precej korakov v naprej. Denimo, če je spuščen in v daljavi zagleda psa, pride na klic nemudoma k meni. Včasih je treba sicer malce povzdigniti glas, pa vendar se odzove

Tudi hojo na popuščenem povodcu, smo za moje pojme izpilili v »nulo«, med hojo več ne opleta sem ter tja in voha 101 travico, temveč sproščeno hodi ob meni. Trenirava jo praktično vsak dan, je pa res, da odkar je ta situacija s korono, skorajda ne hodimo v mesto. Upam, da naslednji obisk urbanega okolja ne bo izgledal, kot da je po poklicu »vlečni pes« .

Morebitne težave

Nasploh, če odštejem občasno grizenje, pa še to se je v zadnjih tednih umirilo, ni s Conorjem nobenih težav. Tudi kar se tiče njegovega zdravja, je za zdaj vse v najlepšem redu. Morda imamo na trenutke probleme z občasno rahlo drisko oz. mehkim blatom, zaradi česar bomo verjetno morali v kratkem iti na praznjenje analnih žlez, drugače pa je pes na pogled zdrav. Tudi njegova aktivnost se je v zadnjih dveh mesecih za kakšnih 20-30 % izboljšala v smislu veselja do dela.

Trenutno največja težava, ki naju s Primožem najbolj »moti«,  je dejstvo, da Conor še kar raste oz. se njegov skelet ni popolnoma razvil. Zaradi tega ga je potrebno temu primerno paziti.

Po drugi strani pa potrebuje že precej več gibanja, torej so se sprehodi podaljšali na nekje 45 min (3x dnevno). Vseeno pa ne moreš iti z njim za pol ure teč, ali pa na kakšen eno urni pohod na bližnji hrib. Prav tako, ga je treba še vedno paziti, da med igro ni nekih visokih skokov. Glede nato, da so trenutne vremenske razmere na trenutke skoraj za žile rezat, res ni najbolj prijetno se s psom 45 min »romantično« sprehajat v dežju . Ampak ok….par mesecev še, pa bo tudi tega konec.

 Cilji za naprej

So se pa v zadnjih dveh mesecih spremenile najine želje kaj si od Conorja želiva in kakšne imava cilje z njim. Glede nato, da zadnjih nekaj mesecev ni pes v nobenem pravem šolanju (to kaj delava doma je verjetno daleč od nekega profi šolanja) in tudi mala šola je že skoraj pozabljena, sva se odločila, da začneva s Conorjem delat bolj strukturirano.

Naletela sva na izjemno simpatično, sploh pa profesionalno pasjo inštruktorico iz Ljubljane, ki nudi zgolj individualne treninge in svoje tečajnike pripravlja tako na BBH izpit, kot potem naprej višje na IGP (nekoč IPO). Trenutno nam sicer situacija ne omogoča šolanja v živo, smo se pa domenili, da bomo poskusili online in potem kasneje nadaljevali v živo. Začnemo v naslednjih dneh.

Skratka kot vidite so se v zadnjih mesecih tudi cilji, kaj si od Conorja želiva počasi izoblikovali. Nekako obema diši, da se podamo v smer IGPja…ali pa bomo tam tudi ostali in nam bo vse skupaj dejansko všeč, pa se pustimo presenetit.

Najbolj od vsega je v prvi vrsti še vedno pomembna dobrobit psa.

The post Življenje z »malino« po šestih mesecih… appeared first on Conor's Adventure.

Včerajšnji dan ni bil neki »vau«, pač klasika delo in Conor »time«, zato se vam tudi nisem oglasila. Ta teden sem spet sama, saj je Primož službeno odstoten, kar pomeni, da so moji dnevi še bolj »bedni« . Pač bedni v smislu, da se res nič omembe vrednega ne dogaja. »Samske« popoldneve in večere izkoristim za delo, branje, izobraževanje…aja pa seveda za Conorja.

Opažam pa, da več kot imam časa, manj sem resnično produktivna. Zdaj ne vem, ali sem tako noro samokritična, pa po drugi strani si vsak dan verjetno kar dosti »naložim« v sam urnik dela, ampak iskreno…ne vem če mi je v zadnjih mesecih uspelo en teden speljat res ono po planu, kot sem si ga zastavila na začetku tedna.

Če bi danes ujela zlato ribico, bi ena izmed želj zagotovo bila, boljše upravljanje s časom. Slednje je ena izmed stvari, ki jih pri kakšnem uspešnem podjetniku (denimo meni je nor vzgled podjetje Malinca in njuni ustanoviteljici Nastja in Andreja) noro občudujem. Včasih se ob spremljanju tistega in onega podjetnika na spletu oz. socialnem omrežju, resnično vprašam, ali je njegov dan resnično dolg zgolj 24 ur? Imate vi isti problem ?

Sama pri sebi sem sicer ugotovila, da če si urnik naredim po urah, plus si vmes določim tri glavne naloge tistega dne, obstaja večja verjetnost, da bom ob koncu dneva uzrla na urniku večino nalog prečrtanih ….ampak ok, v primerjavi s pomladnimi meseci, ko je bila poleg produktivnosti problem še motivacija in mali mio ostalih stvari, nam gre trenutno super …Jap…pohvala, ena izmed zadev, ki se mi zdi, da si jo ljudje, sploh Slovenci ne znamo prav pogosto dati…da se pohvalimo, da nam gre v redu, smo super.

Skratka, današnji dan je bil, eden izmed teh, ko se ti že zjutraj vse »podere«. Vstaneš pol ure kasneje, ker si prejšnjo noč delal, potem ti še zaročenec sporoči novico, da pride 2 uri prej domov oz. to pomeni, 2 uri prej skuhano kosilo….no pa smo tam .

Vseeno sva se s Conorjem (kot planirano po urniku ) odpravila v Sežano na »trening« hoje na popuščenem povodcu v urbanem okolju.

Kot sem že zadnjič omenila, gre frajerju naravnost odlično. Skoraj lahko že rečem, da več ne vleče in hodi poleg mene normalno, brez nekih vohljajočih sunkov levo/desno. Bogi revež še edino nekako »ne razlikuje« med pločnikom in cesto, saj se sam od sebe pred prečkanjem ceste ne ustavlja. Naj razložim….če se spomnite, sem zadnjič omenjala, da ga učiva ustavljanja in usedanja pred prečkanjem ceste. No…če mu zakličeš »cesta« se usede, žal pa tega še ne naredi brez povelja, ampak ok, je še mlad, kar vse preveč pogosto pozabljam .

So pa mi postali ti najini »mesto-trening« prav všeč in se mi zdi, da Conorju tudi, saj v najino precej umirjeno dnevno rutino, vnesejo nekaj dodatnega hrupa in dogajanja.

The post Kakšna je skrivnost »time managementa«? 🤷🏼 appeared first on Conor's Adventure.

Uff kakšno čudovito jutro. Sej Neretva je bila super. Prečudovit apartma z bazenom, majhna idilična vasica, top družba, kite-anje, mivka, odlična hrana. Ampak…nekaj je manjkalo. Vsakodnevno kopanje v kristalno čistem morju, kjer na 5 m globine tudi brez maske jasno vidiš dno.

No to, sem doživela danes zjutraj, ko sva ob 7.15 s Primožem skočila v vodo. Prespali smo v naselju Petrčane pri Zadru in ne boste verjeli kljub izredno turističnemu naselju in lepo urejeni kamniti plaži, NI BILO ZNAKA! Aleluja…mogoče, pa so Hrvati na tem delu Dalmacije bolj naklonjeni psom.

Pred nadaljevanjem poti proti domu sva se še ustavila na kajterskem spotu Nin, v primeru, če se v prihodnjih tednih odločiva za kratek oddih na otoku Pag in bo veter dopuščal kajtanje. Kljub vročini se nisva odločila za kopanje na peščeni plaži, saj sva imela mivke že »poln kufer« (zvečer sem pri razpakiranju ugotovila, da dobesedno).

Se odpravimo naprej po Jadranski magistrali, češ se bomo ustavili kje po poti, ko bo kakšna čudovita plaža. Pridemo do naselja Starigrad (v bližini Narodnega parka Paklenica), ko Primož naenkrat »Ti..Pia, si vzela kopalke iz terase?«. Prebledela sem. Kot, da bi me polil z vedrom ledu. Valda jih nisem vzela. Ampak veš tisto, ko ti nenadoma zastane dih in prosiš boga na čudež. Ne, kopalk ni bilo, ostale so na terasi pensiona, kjer sva prespala. Ni nama preostalo drugega, kot polkrožen obrat in nazaj »na morje«. Pred dopustom sva si v Calzedonii oba kupila nove kopalke in ni šans, da bi jih pustila.

Sproščena, umirjena pot domov se je zahvaljujoč najini pozabljivosti prevesila v hitenje, saj sva morala ob 18ih ujeti pasjo malo šolo. Ko sva zapeljala na domač dovoz sva Primoževemu očetu Rajku poleg toplega pozdrava, zgolj predala Conorja in šibala naprej. Na sporedu je bila namreč šola pasje prve pomoči, zato kužkov nismo potrebovali.

Zanimivo, ampak odkar sva na morju doživela, da je zaradi spleta okoliščin (oba sva bila v vodi oz. kajtala) Conor ostal sam na plaži in so ga pazili najini kajterski kolegi, sva se (oz. jaz sem se) glede nekaterih stvari dosti bolj sprostila. Denimo še par tednov nazaj bi se z vsemi štirimi upirala, da psa pustiva Rajku, češ ga bo preveč razvadil, no danes pa mi ni bil noben problem, saj me je morska izkušnja naučila, da se »psa tako hitro ne pokvari«.

Aja…pa fajn je biti doma po dolgem času..prav zares .

The post Prisilno »vračanje« na morje appeared first on Conor's Adventure.