Dragi najini sledilci oz. bralci. Vsi, ki naju redno berete in vsi, ki naju berete občasno, ali pa ste zgolj v petek prvič slišali za naju. HVALA VAM

Ko sva v nedeljo zjutraj pri zajtrku odprla FB profil, sem mislila, da sanjam. Iskreno, nikoli si nisem mislila, da je možno, da vas bo članek z naslovom »ŽELIM SI PSA…GA VZETI V ZAVETIŠČU? ALI MORDA KUPITI Z RODOVNIKOM OZ. BREZ?«, tako pritegnil.

Sploh si nisem upala pomislit, da se vas bo toliko odzvalo na članek nekoga, ki ni ne kinolog, še manj veterinar oz. kakršna koli druga pasje kvalificirana oseba .Najino objavo je videlo kar 6200 oseb, kar je najin absolutni rekord, da o številu komentarjev in všečkov ter deljenju članka sploh ne govorim. Najbolj nama pomeni podatek, da je članek prebralo okoli 100 ljudi….

Morda bo kdo rekel, da to pa ja ni visoka številka, ampak…Veste kaj?! Glede na dolžino članka (mimogrede gre za moj daleč najdaljši napisan članek ) in glede na dejstvo, da se ljudem danes nenehno nekam mudi in se nam dolgih, razvlečenih besedil ne ljubi brati, sem za teh 100 oseb resnično hvaležna. Sploh pa sem hvaležna, da so si vzele pet minut svojega dragocenega časa in prebrale moje spisane besede .

Jutranje »presenečenje« mi je prav polepšalo celo že tako sončno nedeljo in odločila sem se, da prosto dopoldne in opoldne (ni mi bilo treba kuhati, saj nama je Primoževa mama prinesla kosilo) izkoristim za dolg, aktiven sprehod s Conorjem. Primož se nama žal ni mogel pridružiti, saj je tisti čas v letu, ko moški glancajo svoje jeklene konjičke in jim menjavajo obutev.

Pa sva šla na potep. Končna destinacija je bila okolica Divaškega letališča, kjer je ogromno prelepih sprehajalnih poti. Da do tja nisva rabila hoditi, saj bi psa po nepotrebnem utrujala (vseeno ne smemo pozabiti, da je še vedno mladič ), sem Conorja in njegove igrače (žogico in igralno vrv) spakirala v avto in odpeljala sva se do dober kilometer oddaljenega travnika v bližini letališča.

Pri izstopu iz avta, so naju veselo »pomukale« krave, ki so na bližnjem travniku počasi prežvekovale bilke trave. Conorju so nehote povzročile nemalo sivih dlak, saj mu nekako ni bilo najbolj jasno, kaj bi ogromne bele živali, sploh rade od njega. Stal je tam pred električnim pastirjem napol lajajoč oz. renčajoč, bulil v njih in si mislil bog ve kaj …no glede nato, da je krave (če se ne motim) videl prvič v življenju, mu niti ni bilo za zamerit.

Počasi sem ga le uspela zvleči vstran od zanimivih belih bitij in podala sva se na dolg sprehod po prelepi kraški pokrajini. Kljub novembru je bilo res prijetno toplo in čudovit sončno-oblačen dan sem izkoristila tudi za nekaj fotografskih trenutkov. Celo meni…totalnemu abervezniku za fotografijo je uspelo ustvariti nekaj res hudih momentov .

Seveda nisem dopustila, da je bil to zgolj navaden, »bedn« sprehod…. sej vemo, da je treba belgijca vsake toliko časa malce zamotit, da porabi odvečno energijo. Vmes sva se nekajkrat ustavila, malce potrenirala, povadila par elementov poslušnosti (sedi, platz, stoj, čakaj, up itd..), pa hoja v poleg, vmes in noga (kontra od poleg), prav tako nisem pozabila na Conorjevo najljubšo igro, to je lovljenje . Vedno znova se nasmejim med to igro, saj je resnično prijetno za videt , kako pes uživa, med tem, ko se jaz boga reva na vse pretege trudim, da bi ga ulovila in mu iz gobca izmaknila debelo vrv .

Se mi zdi, da bolj kot so igre blesave in norčave…rajši jih ima…haha… Včasih sva res posrečena, ko se »boriva« in »ravsava« na travniku za hišo in se valjava po tleh.

Vem…morda neumno za nekoga, ki bo kmalu dopolnil 32 let…ampak sej veste, samo enkrat se živi .

The post Jutranji šok ❤ in prijetno nedeljsko dopoldne appeared first on Conor's Adventure.

Verjetno se sprašujete zakaj maneken? Toliko kolikor sem ga danes »prefotografirala« ga verjetno nisem v zadnjih mesecih skupaj Haha….

Pač najin mladenič je danes star že celega pol leta. Čas kar hitro beži in temu primerno je bilo potrebno »dogodek« tudi obelodaniti….ne vem, če ste opazili, ampak za vse tiste »ta lene«, ki se jim bloga ne ljubi brati, imava pod zavihkom Blog tudi podzavihek »Pregled posameznega obdobja«, kjer poskusiva ne kratko po nekem časovnem obdobju (denimo življenje z »malino« po štirih mesecih) strniti svoje občutke, izkušnje, doživetja.

Zakaj to počneva in si dajeva toliko dela z nekim pisanjem, razlaganjem se verjetno sprašujete?

Verjeli ali ne, resnično si želiva ljudem čim bolj približati najino izkušnjo z vzgojo pasjega mladiča pasme belgijski ovčar, ki sodi, vsaj glede na slišano med bolj zahtevne pasme. Ne glede nato, ali imate isto pasmo kot midva, ali kakšno drugo, oziroma imate mešanca, sva mnenja, da je moč vse najine izkušnje uporabiti pri vsakem psu.

Najbolj pomembno je, da ste pri vzgoji konsistentni, vztrajni, sploh pa potrpežljivi. Resno…sploh zadnja lastnost je pri vzgoji psa, vsaj kar se mene tiče (ko znam hitro »znoret«) res noro pomembna. Pes ni kriv, če nečesa ne zna ali je morda kaj uničil. Vedno ste edina oseba, ki je kriva za njegov »neuspeh« izključno vi sami. Žal.

Skratka…okej, malce sem spet zalutala iz glavne tematike ….torej vrnimo se nazaj k starosti najinega terminatorja. Kljub temu, da nisem privrženec raznih pasjih praznovanj, kot to dandanes postaja vedno bolj aktualno, sem mu vseeno želela podzavestno narediti dan bolj zanimiv in zabaven kot običajno. Vzela sem si več časa za igro, trening, plus zvečer sva si privoščila res čudovit sprehod do letališča, kjer sem v soju sončnega zahoda naredila nekaj (vsaj za moj omejen fotografski talent) dobrih fotk .

Ampak najbolje je sledilo ob prihodu domov. Kot že rečeno smo se prejšnji teden odločili, da bomo Conorja postopoma začeli hraniti s surovo hrano. In glej ga zlomka pred dnevi sem v trgovini Spar naletela na akcijsko ceno slovenske znamke Good4dogs, kjer je bila vsa njihova surova zmrznjena hrana znižana za 20 %. Mimogrede akcija traja do 13.9.2020, tako, da če koga zanima, naj si gre narediti zalogo .

Valda sem kupila kar nekaj paketov govedine in danes zvečer je Conor prišel na svoj račun, saj je v svojo skledo dobil svoj prvi BARW obrok (kratica BARF pomeni – Biologically Appropriate Raw Food oz. biološko primerna surova hrana ali pa Bones and Raw Food oz. kosti in surova hrana). Zmazal ga je praktično v sekundi, še preden bi verjetno rekel »keks« . Pač….to so pa psi…žal niso neki hudi gurmani in uživači v hrani .

Verjetno se sprašujete, če ga bom sedaj skoz hranila s tem. Za zdaj še ne. S Primožem sva se zmenila, da bo vsak drug dan, verjetno zvečer dobil eno njihovo ploščico BARF, ki tehta nekje 125 g. Zadeva ni ravno poceni, saj stane paket (1 kg) okoli 5 €. Če bi ga želela hraniti izključno s tem bi mogel dobiti nekje 5 – 10 % svoje idealne teže (25 kg), …torej nekje 1,25 kg – 2,5 kg… kar pa je kar precej, sploh pa zelo drago .

The post Maneken Conor je dopolnil 6 mesecev ❤🐾 appeared first on Conor's Adventure.

…in še malo ter začela se bo končno tako pričakovana PUBERTETA . Jap…res me zanima kako nam bo šlo, ali je res kar pravijo, da pes »čez noč« pozabi določene navade in pravila?! Da postane precej problematičen in verjetno bi lahko v nedogled naštevala 101 nevšečnost, ki nas bojda čaka

Skratka, kot že veste, če nas redno berete, zaenkrat o raznih morebitnih problemih s Conorjem, ni ne duha in sluha. Morda je največji problem hoja na popuščenem povodcu, pa da »vse« poje kar najde na tleh. Okej…če je z menoj na sprehodu je tega manj, ker nad njim bdim kot sokol, ampak bojda zna malce več takšnega in drugačnega sadja pomalicat, ko gre na sprehod z Rajkom (Primožev oče).

Obe navedeni nevšečnosti, sta roko na srce najini krivdi, saj se kažeta kot premalo dosledno in natančno delo s psom. Če sem iskrena, bi si lahko vzela še več časa za delo s Conorjem in se večkrat zapeljala denimo do Sežane (nam najbližje mesto) ter tam vadila hojo na popuščenem povodcu v urbanem okolju. Podobno bi si lahko več časa vzela za odpravljanje druge nevšečnosti, da ne bi po tleh vse pobral in pojedel.

Drugače, pa kot vsak mesec, se bom tudi tokrat ponovila, da je življenje z najinim mladičem enostavno. Še vedno velja, da nama zaenkrat ni nič uničil, kot tudi, da nimava z njim nobenih problemov. Je izredno potrpežljiv, glede na najin dokaj aktiven življenjski slog, pa tudi nezahteven pes….ampak ok, bomo videli, kako se bo situacija razvijala z njegovim odraščanjem .

Današnji dan je bil vsaj zame poseben še v enem oziru. In sicer po dooolgih mesecih, sem bila spet na Pohorju. Verjetno je od mojega zadnjega »vzpona« na moj tako imenovani breg minilo zagotovo že več kot 4 mesece, kar se je poznalo tudi med samim vzponom, saj sem se počutila kot otrok v Disneylandu. Veste ono, ko vsaka celica tvojega telesa »kriči« od navdušenja, da si spet tam, kamor si pred leti zahajal, ko ti je bilo težko, si bil žalosten, vesel, si mogel kakšno življenjsko situacijo premislit itd. Skratka res imam lepe spomine na Pohorje in to je skoraj edina stvar, ki jo v Divači res noro pogrešam.

Med tem, ko sem jaz vdihovala Pohorski zrak, je moj dragi Primož poskrbel za animacijo Conorja in ga peljal na sprehod po vznožju Pohorja. Vmes sta opravila tudi nekaj seans »photoshootinga«, kjer se je potrdilo kar že dolgo sumiva, da je malecki pravi fotomodel .

Nastalo je kar nekaj dih jemajočih fotografij, na nekaj kadrov pa se jima je pretihotapil tudi močerad. »Ojoj….sej se ga ni kje dotaknil??«, sem panično vprašala Primoža, ko mi je kasneje kazal fotografije. Za vse tiste, ki še ne veste, je močerad za psa izredno nevaren, bojda običajno celo usoden. Psi dostikrat ugriznejo vanj, ta pa iz svojih zaušesnih žlez spusti strup, ki skozi pasjo sluznico hitro vstopi v krvni obtok in nemudoma povzroči zastrupitev (več o tem, tukaj).

Kakor koli že… Primož je Conorju še pravi čas dopovedal, da je slednja živalca »fuj« in skupaj sta tako posnela nekaj fotografij.

Na poti proti domu, smo se vmes še ustavili pri najini dobaviteljici, saj sva ji morala predati kar nekaj popravkov v zvezi z najinim prihajajočim projektom . Glede na videno, resnično komaj čakam, da gre zadeva »live«.

The post Pa smo dopolnili že 5 mesecev…🎂 appeared first on Conor's Adventure.

Danes se je Conorju verjetno prikazala »Marija«. Upam, da mi kdo ne zameri ob uporabi slednjega verskega simbola…ampak Štajerci s to besedno zvezo opišemo kakšno šokantno, pozitivno, fajno stvar

Torej »prikazala« se mu je v obliki vreče za pasjo hrano. Dovolila sem mu pojesti kar celo vrečo briketov, oz. kar je v njej še ostalo (približno tretjina njegove dnevne doze) . Verjetno ni treba posebej omenjat, da je bil pes noro navdušen. Z glavo v vreči je hodil gor in dol po hodniku in jo lizal do onemoglosti. Verjetno bi še barvo dol zlizal, če mu je nebi prej umaknila .

Da se ne najde kdo in se začne zgražat nad mojim početjem, češ pes bi se z vrečko na glavi lahko zadušil, ali pa se zaletel v steno. Bila sem zraven, plus vse skupaj je trajalo nekaj sekund, tako, da ni bilo ravno »življenjsko nevarno« . Se pa strinjam, da slednje početje ni ravno pametno, sploh ne, če je pes sam

Sledil je običajen sprehod, ki se je zaradi čudovitih barv okolja, spremenil v »mini photoshooting«. Verjetno se spomnite kakšnega trenutka po nevihti, ko nam narava ponudi čudovite barve okolice in neba. No nekako tako je bilo na jutranjem sprehodu in, ker mi malce primanjkuje fotografij za spletno stran, sem Conorja prepričala k poziranju. Kljub temu, da se je pred tem »najedel«, je bil za hrano voljan narediti ponovno vse . Potrpežljivo je sedel in ležal ter čakal, da ga fotografiram. »Res me zanima, če bom kdaj dočakala dan, ko boš tako sit, da ne boš zmogel niti koščka briketa več«, sem pomislila, ko sem ga po poziranju nagradila s pestjo briketov.

Dan je minil športno (kar doma sem naredila hiter eno urni krožni trening) in delavno (ukvarjanje s FB objavami). Nekako imam občutek, da nas nekaj ljudi očitno le spremlja in, da je moj trud v zvezi z FB marketingom nekako poplačan. Doseg je izredno dober, tudi »klikanost« na blog objave je za zdaj ok. Upam, da se bodo številke s prihodom nove, lepše spletne strani spremenile .

Jap, prav ste slišali…. Conor’s Adventure bo dobil novo spletno stran. Tokrat sva jo zaupala v roke profesionalcu . Sej moj Primož je super delo naredil, ampak žal tudi on ni vsemogočen …Čeprav kdaj misli da je…haha .

Danes pa po treh tednih ponovno obisk mojega rodnega Maribora . No upam, da mi ta vikend le uspe iti na wake-anje in ponovno po verjetno dolgih mesecih na moj »zdravilni« breg oz. Pohorje .

The post Izpolnila se mu je želja, pojedel je »celo vrečo« hrane 😆 appeared first on Conor's Adventure.

Bojda so belgijski ovčarji noro inteligentni psi. Naučiš jih lahko praktično vse…No razen govora verjetno res ne . Žal velja isto tudi za slabe, neželene navade. Naučijo se jih izredno hitro, zato je potrebno biti pri preprečevanju neželenega vedenja izredno vztrajen in natančen. Če pes ne sme na posteljo, ne sme nikoli in ne, da enkrat lahko in 10x ne sme. Isto je tudi z grizenjem raznih stvari (copatov, dela pohištva ali celo okončin), prosjačenju hrane med najinim obrokom ali denimo vlečenje na povodcu. Načeloma so vse naštete navade pri nama veliki NE, je pa zadnja tista, ki od naju terja precej vztrajnosti in iznajdljivosti.

Če ne drugega vedno bolj razumem, zakaj inštruktorica Petra skoraj vsako uro »gnjavi« z delom na popuščenem povodcu. »Pismo, pa sej to Conor že zna in sploh več ne vleče,« sem pomislila skoraj vsako uro, ko je Petra že kakih 100ič ponovila, da moramo omenjeno vajo doma nenehno vaditi. Haha…madona sem naivna . No, tukaj se verjetno vidi moja neizkušenost. Conor doma oz. v okolici doma, kot tudi, kadar gremo v Koper praktično ne vleče, drugačna zgodba je bila v novem okolju Maribora. Načeloma niti v soboto ni vlekel, ko smo se sprehajali po mestu, ampak današnji jutranji sprehod do Mariborskega otoka. Ojoj..haha . No, malce pretiravam, ampak vseeno je bilo pestro.

Mariborski otok je precej priljubljena destinacija za sprehajalce psov, zato je verjetno na vsaki še tako majhni travici ogromno različnih vonjav. Conor je skakal zdaj levo, zdaj desno, pa malce naprej in nazaj. Še sreča, da sva imela s seboj daljši, pet metrski povodec, da si je pes malce bolj dal raziskovalnega duška , sploh pa da ni tako zelo vlekel.

Verjetno se bo kdo izmed vas vprašal, »Ja zakaj pa ga nista spustila, pa bi imela mir?«.

Prvič, (morda bo kdo na tem mestu rekel, da zelo pretiravam), v mestnih okoliših nikoli ne veš kaj se vse »skriva« po travi in ne bi bilo prvič, da bi pes pojedel strup (skrit v koščku mesa), ki ga je nekdo, ki si ne zasluži naziva človek »slučajno« tam pustil. Na čase sem res noro zgrožena, ko berem, kaj se po mestih po Sloveniji tedensko dogaja. Enkrat berem, da v Izoli nekdo nastavlja strup po parku, spet drugič je na udaru Maribor in sprehajalne poti na Kalvariji. Mislim, resno??? Verjetno razumete, da je to dovolj močan razlog, da imaš psa na vrvici (četudi pet metrski) in z enim očesom redno spremljaš kaj počne.

In drugič četudi Conorju odpoklic načeloma ne povzroča precejšnjih težav, ne mislim tvegati, da nenadoma srečamo kakšnega večjega (bog ne daj popadljivega) psa in mu slednji celo kaj naredi. Tudi kasneje, ko bo Conor odrastel, se bomo na nepoznanih krajih kar držali vrvice, ker sej veste, vseeno gre za žival z nagonom in vedno obstaja tistih nekaj %, ki ti ne dajo garancije, da še tako vzgojen pes vedno uboga .

Je pa bila pot domov zato toliko bolj mirna, sploh pa zabavna. Po vohljajočem pregledu Mariborskega otoka, se je Conor ponovno umiril in pridno hodil poleg naju. Njegovo mirnost sva zato izkoristila za  fotografiranje in poziranje na mostu. »Hahah…kaj pa to, ko malecki dejansko pozira«, nisem mogla skriti svojega navdušenja, med tem, ko se je Primož prelevil v fotografa. In res, nastalo je nekaj prav zanimivih fotk. Očitno je pes že zgruntal, da je postal mini »superstar«.

The post Delo na popuščenem povodcu in poziranje na mostu appeared first on Conor's Adventure.