Pa sva jo končno dočakala, novo, prenovljeno spletno stran . Moram rečt, da sem nad izdelkom oz. končno podobo strani resnično navdušena. Kljub temu, da sem precej pikolovska in sem včasih težko zadovoljna na prvo žogo, je Jernej (naNetu.si) opravil vrhunsko delo. Da o medsebojnem sodelovanju in njegovi odzivnosti sploh ne govorim.

Če bo kdo izmed vas v prihodnje iskal koga za izdelavo spletne strani….(ne, to ni oglas, ali plačan blog ), ga kontaktirajte. Verjemite, zlata je vredno, če ti je nekdo na voljo praktično takoj, ko ti spletno stran »čudno nalaga«, ali pa ti je pri objavi bloga zagodel tehnični škrat. Četudi je to ob 20ih zvečer, ali pa v sob. zjutraj .

Skratka nova spletna stran je šla danes v »svet« in upam, da nam bo sedaj uspelo pridobiti še več zvestih bralcev. Do sedaj na žalost tudi nisva imela urejene neke konkretne analitike, ki bi spremljala »promet« na strani, ampak glede nato, da se praktično dnevno najde, kdo, ki bere in spremlja blog…vas je očitno kar nekaj. No…bomo videli, v roku par tednov, ko bo g. Google s svojim programom Analytics dal neke konkretne podatke, bi morali vedeti že več koliko vas sploh je .

Je pa bil današnji dan poseben iz še enega vidika, najin kosmatinec je dopolnil že 7 mesecev. Hudiča kako gre čas hitro. Zdi se mi, da je ravno včeraj pricapljal v najin dom, danes pa je že skoraj odrasel samec. No…mislim na pogled odrasel, drugače je uradno še mladič haha…. Sej če sem iskrena niti ne vem kdaj naj bi mladič uradno postal odrasel pes, kolikor sem brala naj bi bilo to nekje med 12im in 18im mesecem starosti, je pa precej odvisno od pasme in velikosti psa.

Današnji dan je bil za november res nadpovprečno topel in skoraj bi bil greh, če se ne bi odpravili v naravo. Tokrat smo jo namesto v hribe (kot prejšnji vikend) mahnili proti reki Reki. Verjetno ne rabim posebej poudarjat, da je bil Conor izleta nadvse vesel, sploh končnega cilja – reke. Kot vse kaže, ga ponovno malce »hormonsko trga«, saj je zadnje čase izredno razposajen, najbolj pa je bodlo v oči današnje noro zanimanje za vodo . Če se spomnite sem poleti večkrat pojamrala, da Conor v primerjavi z ostalimi belgijci ni ravno vodni pes in je šel vanjo zgolj, če si ga lepo prosil.

»Primož od kdaj pa je Conor tako navdušen  nad vodo?«, sem začudena vprašala zaročenca, ko smo prišli do obrežja reke in je Conor stekel v vodo, kot Mitch iz Baywatch-a. »Pojma nimam….misliš, da če ga spustima, se bo šel kopat?«, me je začudeno pogledal. »Probajmo«, sem odvrnila in psa spustila iz povodca. Aleluja…cel žur. Kosmatinec je stekel v vodo in zaplaval kot, da smo sredi poletja. Malce smo še noreli po obali reke in se igrali, nato pa smo se vrnili domov, kjer sem Conorja pošteno skopala s toplo vodo.

Verjetno mi ni treba posebej razlagati, da je gospodič zaspal kot ubit v svoji »kući« oz. kletki…. Aja..še to, o driski ni več duha in sluha….jeeej.

The post Conor 7 mesecev, nova spletna stran in kopanje v reki 🏊 appeared first on Conor's Adventure.

Prijetno jutro smo izkoristili za skupen sprehod do Primoževe mame Katje. Poletna jutra so mi naravnost fantastična. Včasih prav obžalujem, da se mi ne uspe prej spraviti iz postelje, ker je prebujanje poletne narave prav »vau« Še bolje je zgodaj zjutraj narediti trening in potem imaš pred seboj še cel dan….da, da..so bili še časi, ko smo bili tudi tako pridni. No, ko Conor odraste in bo z njim še manj časovnega prilagajanja bomo tudi to ponovno prakticirali. Sedaj je namreč še premajhen, da bi z menoj šel tečt ali v hribe.

Pri Katji se je Conor prvič na blizu srečal z mačko. Aluluja končno. Navajanje Conorja na mačke so ta trenutek res edina stvar, ki me res NORO skrbijo. Moji starši imajo namreč muco Tojo, ki je žal takšne zelo posebne sorte, beri izredno samosvoja, bojazljiva in še bolj nepredvidljiva. Računati, da se bo mačka postavila proti psu (v smislu nasršenosti) je utopija. Zato je na nama, da narediva vse kar je možno, da bo pes mačko ignoriral oz. je ne bo lovil in, ko bo velik bog ne daj ubil. Vsi, ki poznate najino pasmo, si verjetno mislite »vidva kar sanjajta«, ampak glede nato, da želim svoje starše še naprej normalno obiskovati, psa pa ne mislim puščati samega doma, verjetno ni neke druge alternative.

Na srečo nama je inštruktorica Petra celoten proces privajanja zelo dobro razložila. Vsakič, ko pes vidi mačko, mu na tla pade hrana. V prenesenem pomenu, doseči morava, da bo nekaj (v najinem primeru hrana) bolj zanimivo, beri mamljivo kot mačka. Okej pa dajmo…

Med tem, ko je Conor pridno ležal na tleh se mu je od zgoraj približevala mačka, ki si ga je želela ogledati. V nekem trenutku je pes mačko zagledal, zalajal, mačka je pobegnila, jaz pa sem na tla vrgla brikete. »Ti veš, da si zdaj ravnokar potrdila njegovo lajanje na mačko«, pripomni Primož moj »hiter« odziv na celoten pripetljaj. Jah kaj morem, v praksi je metanje briketov na tla v pravem trenutku, dosti težje, kot je zadevo svetovala Petra. Nič, pobašem psa v naročje in ga nesem do mačke, ki se v tem času mirno prehranjuje na drugem koncu dvorišča. Sedaj je bila tudi mačka ujeta in se je začela malce šopiriti (ni pihala), Conor pa jo je samo mirno gledal, med tem, ko sem ga hvalila, mirila in na velikooo futrala. Podobno situacijo smo nato ponovili še na zunanji strani ograje, ko se je tudi mačka že bolj sprostila, Conor pa tudi. »Samo, da dobi hrano, pa bo naredil vse«, sem si mislila sama pri sebi in nenadoma je postal dan še lepši.

Popoldne, ko so naju siti in okrepčani zapustili moji starši (na poti iz morja so se ustavili na kosilu), sva se glede na poletne temperature odločila, da greva na sprehod do obrežja reke Reke (ja vem izredno inovativno ime ). Primož se ni mogel upreti skoku v vodo, seveda je k temu prepričal še Conorja. »Madona spet ga bo treba tuširati« sem si mislila sama pri sebi, nato pa »Pia, daj se malo sprosti«…pismo imeti »otroka«, čeprav je kosmat in ni del tebe…jah, sej bo

The post Misija »navadimo psa na mačko« in vnovično kopanje, tokrat v reki appeared first on Conor's Adventure.