Pismo prvi marec je že. Sej ne morem verjet kam gre čas. Zdi se mi, da še »par dni« nazaj je bil turoben januar in zima, sedaj pa smo zadnjih par dni deležni praktično pomladnega vremena. Bojda je bil tudi vikend. Čeprav sva bila s Primožem v Mariboru in sva si vzela kot običajno tudi malo na off (natančneje dober dan), je bila moja glava danes prepričana, da je petek, namesto ponedeljka.

Izredno težko mi je šlo od rok kakršno koli planiranje za naprej….zaradi nenehnih sprememb z dobavami (več o tem čez par vrstic), je zadnje čase potrebnega ogromno različnega planiranja in sestavljanja scenarijev A, B, celo C. Da boste lažje razumeli; s Primožem sva si dala v glavi nek »deathline« kdaj želiva začeti s prodajo (omenjen datum boste izvedeli kmalu, vseeno ne bi rada spet nekaj »obljubila«, če se slučajno spet vse podere).

Morda se kdo sedaj sprašuje, »Okej pa kaj ona dva sta res taka luzerja, da jima gre vse narobe?« Zgolj današnji primer oz. bolje rečeno katastrofa s tkanimi všivnimi etiketami. Ko sva jih naročala nazadnje konec novembra so bile narejene v roku dobrega tedna + prišle so v par dnevih. Žal tokrat nimava takšne sreče, saj so jih popravljali že dvakrat. In še tretjič jih bo treba, ker je današnja druga verzija etiket prava grozljivka . V proizvodnji je prišlo do napake v barvi in tako je lik Conorja v logotipu namesto oranžne, bele barve (glej fotko).

Po par urah dela sem hitro videla, da svoje glave ne morem in ne morem vklopiti, kreativa je bila praktično na minimumu. Kljub temu, da so zdravstvene težave s ščitnico bolj kot ne preteklost in sem jih do danes uspela v večini sanirati, kar nakazujejo tudi krvni izvidi, saj so mi zmanjšali dozo tablet iz 2eh, 2x/dan, na ½ tablete 1x/dan… se iskreno vseeno ne morem občasno znebiti strahu, da bom še pred začetkom prodaje pregorela. Izredno težko se odklopim. V podzavestni nenehno gruntam in premlevam kaj je še treba, sva kaj pozabila, kako »pripomoči«, da bo ja vse nared, da se ja ne bova spet zadnji trenutek tolkla po glavi, češ »zakaj sva to pozabila in ono itd..«.

Da o svojih »dolžnostih« do vseh vas niti ne govorim. Danes zvečer sem se pod tušem (by the way to je prostor, kjer je iz moje strani nastalo največ idej…da, pod tušem sem dobila idejo o pisanju bloga ) spomnila, da po predstavitvi celostnega kompleta (pas + torbica za priboljške + torbica za vodo) nisem z eno besedo nikjer omenila, KAKO HVALEŽNA SEM.

Se vi zavedate, da nama je v petek FB praktično eksplodiral ? Prejela sva ogromno pozitivnih, prelepih komentarjev pohval in povpraševanj po omenjenem kompletu oz. zgolj pasu. Da o rekordnem dosegu objave, sploh, da se je strani pridružilo resnično REKORDNO število ljudi (v par dneh sva dobila preko 50 novih všečkov strani in še enkrat toliko sledilcev) sploh ne govorim.

Verjetno je mešanica euforije, hvaležnosti in ogromne količine sproščenega hormona sreče pripomogla k temu, da se je moja glava danes »nehote izklopila«.

Tako mi ni preostalo drugega kot, da sem se dala večji del dneva malce na off in se posvetila branju knjige Ris (avtor Lika Zorenč, bivši pripadnik specialnih sil Slovenske vojske). Super knjiga, vendar precej obsežna in na trenutke malce »težka«, saj v potankosti opisuje – če povem po domače – »Kako v Sloveniji postaneš specialc v vojski«.

Dragi moji, ti dečki so res vredni vsega spoštovanja….ogromno stvari sem sama sicer že poznala, ampak, ko celoten proces »usposabljanja« prebereš tako od blizu, se na trenutke vprašaš »Koliko za boga smo ljudje oz. človeško telo sposobni prenest?«. Sama menim, da bi slednjo knjigo mogel prebrat vsak, posebej pa dijaki v srednji šoli, saj bi potem takem posledično tudi zrastlo spoštovanje do naše vojske oz. vsaj do tega dela vojske….

The post Prazna glava, utrujenost, zakaj bi vsak moral prebrat RIS-a? appeared first on Conor's Adventure.