Očitno je moje protestiranje nad vremenom prejšnji teden obrodilo sadove . Ne mi zamerit, da spet govorim o vremenu, ampak zadnji dnevi so v naših koncih res kičasto sončni. Očitno tisti zgoraj ve, da me trenutno ni pametno jeziti s kakšnim »za žile rezat« vremenom.

S Conorjem sva sonček brez oblačka izkoristila za jutranji sprehod do razgledišča in naprej do Škocjanskih jam, kjer sva na poti do tja malce povadila hojo na povodcu. Tam sva naletela na cel konvoj delavcev in različne mašinerije, ki so popravljali in na novo asfaltirali cesto. Kljub hrupu in ogromnim strojem, ki se jim na poti nisva mogla izogniti (če nisva želela iti do doma vse na okoli po daljšnjici), je Conor šel na povodcu popolnoma mirno.

Se mi zdi, da zadnje čase dosti manj sili v ljudi, nekatere celo povsem ignorira. Ne rečem občasno se še vedno zgodi, da mu nek xy iz neznanega razloga izjemno pritegne pozornost….ampak menim, da smo na dobri poti, da bo vedno več ljudi v prihodnosti ignoriral (upam vsaj).

Če se še spomnite na začetku, ko sva Conorja dobila, sva bila s Primožem izjemno proti, da ga vsak znanec, sploh pa neznanec boža. Že od začetka želiva Conorja vzgojiti, da bo ljudi nasploh ignoriral. Vedno se mi je zdelo frajersko, ko sem kje opazila kakšnega psa, ki niti na žvižg tuje osebe, otroka ni reagiral, ampak je šel mimo tebe kot da te ni. No…nekaj podobnega si želim pri Conorju. Ampak glede nato, da je pes po naravi izjemno družaben in se rad boža ter crklja…hmm…bo to verjetno vseeno precejšen izziv.

Po slabi urci sprehoda sva se vrnila domov. Conor je dobil, kot običajno pozen zajtrk, jaz pa sem si tudi pripravila svoj obrok. Gospodiča sem nato zaprla v kletko na opoldanski počitek…poskušam biti precej striktna, ko gre za počivanje po obroku. Nekje sem brala, da je bojda za psa izjemno pomembno, da ima po obroku nekaj časa mir, da se lahko vse v miru prebavi. Zdaj ali je to res…ali ne…ne vem. Nekako mi sedaj hodijo po glavi vprašanja, tipo…»haloo Pia, sej pa ni krava, da mora prežvekovat«...ampak ok, bom si že enkrat vzela čas in raziskala tudi to področje.

Sama sem se nato za par ur zaprla v pisarno, v planu je bila priprava zahvalnih paketov za vse tiste, ki ste sodelovalni v naši pred božični kampanji »Hvala…za tvoj trenutek.«

Čez par urc, ko se je moja kosmata Trnuljčica zbudila, sva vnovič izkoristila lep trenutek ter se odpravila na Divaško letališče. V planu je bilo klasično lovljenje, malce treninga in dosti norenja. Ampak žal je Conorjeva čudna hoja, kot da bi šepal na prvo levo tačko načrte spremenila. »Hej fant…kaj te tačka boli?«, sem zaklicala proti Conorju, ko je skočil iz avta in v »pasjem kasu« nekako čudno odtacal do bližnjega travnika. Naslednjih 10 minut sprehoda, sem bulila vanj kot tele v nova vrata, ga kakšnih 10x poklicala k sebi in mu pretipala obe sprednji nogi. Nobenega javkanja, cviljenja, trzanja, nič…kar bi nakazovalo na kakšen vir bolečine. Ampak pes vseeno ni hodil normalno.

Celoten sprehod sem malce prilagodila na več treninga in borbene igre, brez skokov . Ampak sej veste, norenju se vseeno nisem mogla povsem izogniti. Čez čas je čudna hoja povsem izginila in Conor je začel okoli mene skakat s Pullerjem v gobcu ter me z laježem prosil, češ daj lovi me…. »Mah klinc pa previdnost, očitno ni nič hujšega«, sem si rekla in se zakadila za njim.

Če bi naju kdo od daleč opazoval si verjetno ne bi mislil, da bo ženska, ki se obnaša kot 10 letni otrok čez 10 dni dopolnila 32 let …psi te res pomladijo

The post Vragolije na letališču in mini šepanje? appeared first on Conor's Adventure.

Po skoraj mesecu dni sem Conorja danes ponovno stehtala in izmerila. Moram priznat, da sem na trenutke prav presenečena, da mali tako hitro raste. Še mesec dni nazaj je meter pokazal 59 cm, danes pa že okoli 62 cm. Pismo, če bo šlo tako naprej bo njegova višina konkretno nad povprečno. Kolikor berem razne članke, naj bi bila višina samca belgijca nekje med 61 in 66 cm. Teža pa se giblje nekje med 30 in 35 kg, morda par kilogramov tudi več…odvisno na kateri spletni strani bereš.

Glede nato, da bo čez dva dni dopolnil komaj 6 mesecev, resnično upam, da ne raste prehitro. Mimogrede sem našla eno fino spletno stran – Belpatt, kamor lahko vpisuješ težo svojega psa in jo nato primerjaš glede na ostale pse iste pasme. Kot je razvidno iz slike, smo mi nekje malce nad povprečjem. Problem te sicer res super lestvice je zgolj ta, da manjka podatek o višini. Tako bi denimo lahko natančneje spremljal ali tvoj kuža raste optimalno, ali celo prehitro oz. prepočasi.

Pri Conorju se mi dozdeva, da je »problem« morda v preveliki količini odmerjene hrane, saj dobi dnevno okoli 450, včasih tudi 500 g briketov. To je skoraj 100 g preveč, tako, da razmišljam, da mu bom poleg počasnega prehoda na »hranjenje iz sklede« (da še vedno hranimo iz roke) tudi malce zmanjšala obroke.

Za vse tiste, ki se morda sedaj držite za glavo, češ ženska spet komplicira, naj razložim eno zadevo, zakaj me skrbi njegova »hitra rast«. Ne skrbi me, da se bo pes zredil , tudi, da bi bil prevelik, mi iskreno »dol visi«, pač bo kaki bo .

Bolj me skrbi, da bi zaradi prehitre rasti imelo vse skupaj vpliv na kosti in sklepe. Ni malo lastnikov psov, ki so imeli s svojim kosmatincem zaradi prehitre rasti kar nekaj problemov. Potrebno je vedeti, da kosti, ki rastejo prehitro so manj goste, vsebujejo manj mineralov ter so posledično šibkejše. Hitra rast pa pomeni tudi večjo telesno težo, kar še dodatno obremenjuje že tako šibko okostje.

Prehitra rast lahko vpliva tudi na razvoj različnih razvojnih bolezni okostja kot na primer:

Displazija kolkov – gre za obrabo kolkov pri psih; res je da je mnogokrat dedno pogojena, prav tako je bolj pogosta pri določenih pasmah (npr. nemški ovčarji), vendar jo lahko izzove tudi prehitra rast mladiča, kot (to kaj konstantno trobim) pretirana telesna aktivnost.

Panosteitis (oz. vnetje pokostnice) – gre za vnetje dolgih kosti (npr. nadlahtnica, golenica, stegnenica), ki običajno prizadene mladiče med petim in dvanajstim mesecem starosti. »Čudno« pri tej bolezni je dejstvo, da lahko pes šepa enkrat na eno, drugič na drugo nogo, saj bolezen prizadene več kosti.

Da ne bom več pametovala v nedogled….skratka, če koga morda zanima več o šepanju psa (upam, da tega ne boste nikoli potrebovali ), tukaj kar dober članek, za dobit nekaj osnov .

Tako, da….tehtanje hrane psu in skrbno odmerjanje, le ni tako za lase privlečeno, kot se morda kateri babici, ki bi psa »nafutrala do onemoglosti«, zdi .

The post Rastemo, kot goba po dežju… in zakaj prehitra rast ni OK? appeared first on Conor's Adventure.