Dopust je fajn stvar, resnično. Povejte mi enega človeka, ki ne mara dopusta, morja? No morda moja mama…haha. Ampak to je ona, ne bom o podrobnostih.

Toda….hudič dopusta je hrana in gibanje. Oboje običajno ne gre najbolj skupaj.

Prvič, na dopustu običajno bolje in več jemo kot doma,

Drugič, dosti manj se gibamo.

Pa ne, ker ne bi imeli časa, ampak sej veste, enkrat je vroče, drugič se nam preprosto ne ljubi, ali pa imamo mačka…haha in še bi lahko naštevala o razlogih…

Načeloma sva se s Primožem na zadnjem dopustu precej gibala (če odštejem kajtanje, skoraj vsak drugi dan), ampak žal mi je tehnica vseeno pokazala 2 kg več. Razlog? Obilne večerje. Kljub temu, da sva imela dokaj zdrave zajtrke (jajčka z zelenjavo na 101 način ali skuto s sadjem in kosmiči) in čez dan nisva jedla nekega konkretnega kosila, razen solate ali tune iz konzerve, sva si zvečer vedno privoščila. Kljub temu, da sva tudi zvečer jedla dokaj zdravo; ribe, ali meso na žaru + zelenjava, je bilo zame, za moje telo, to preprosto prevelik šok. In smo se zredili.

Okej potrebno je tudi omeniti, da sva si na trenutke privoščila Nutello, pa sladoled in podobne »cukraste bombe«, pa vendar tudi doma občasno grešimo(oz. jaz skoraj denvno). Kaj sem želela v svojem »offtopicu«, ki je, glede na tematiko (hujšanje, hrana, šport) vedno aktualen, povedati. Če se morda tudi ti rediš in ne veš zakaj (ob predpostavki, da čez dan vseeno dokaj zdravo in kontrolirano ješ) ti svetujem, da se osredotočiš na svoje večerje. Meni je šele izkušnja iz morja pokazala, da so pri meni in moji teži glavni problem »pozno nažiranje«.  

Ko sem pred leti še delala v marketingu v Ljubljani in sem zaradi norega delavnika prihajala pozno domov in bila primorana jesti pozno zvečer, mi ni in ni uspelo shujšati (govorim o par kg), kljub rednemu športanju (4-5x tedensko). Takrat sva s Primožem ogromno preanalizirala, kje je tisti glavni problem. Četudi sem iz jedilnika črtala ves cuker, so bili rezultati zgolj polovični. Res je, da je svoje naredil tudi stres, pa vendar. Situacija se je drastično, skoraj že preveč dobro (v smislu izgube kg) izboljšala, ko sem šla na svoje in začela delati od doma.

Nivo stresa se je sicer zmanjšal, ampak zaradi več dela (ko človek na noge postavlja podjetje, je pač dosti dela) sem manj telovadila, vendar pa isto, ali morda kakšen procent več jedla. Ampak kilogrami so se začeli topiti. Celo tako zelo, da so mi začeli domači (sploh babice) zaskrbljeno očitati, češ kaj delam, ker sem tako suha . Kaj sem spremenila, kaj sem počela drugače?

Okej, res je, da povprečno sedaj spim med 7,5 in 8 ur, o nivoju stresa bi sicer vseeno lahko debatirali, ker ne morem rečt, da je precej nižji, je pa precej drugačen. Kaj se tiče hrane in športanja;

Gibam se nekje 3x tedensko. V primerjavi z lani, ko sem se pripravljala na RedBull Planica400 challenge, skoraj 50% manj. Obiskujem zgolj fitnes, vsake toliko časa tečem (okrog 5-7km) in dnevno zavoljo Conorja naredim nekje 6000-8000 korakov. Kot rečeno sem v primerjavi z lani manj aktivna, pa je moč oz. mišična masa približno ostala (če sodim po težah v fitnesu, ki sem jih dvigovala lani in letos).

Kaj se tiče prehrane, pa je edina razlika, da ne jem poznih večerij, ker mi preprosto ne pašejo. Še iz časov triatlona se poslužujem dokaj beljakovinskih zajtrkov (jačka na 101 način, skuta s sadjem, palačinke brez moke itd). Ne morem se upreti občasnim malo manj zdravim prigrizkom, kosila pa so večino mesno, zelenjavna z dodatkom OHja (riž, sladek krompir).

Tako…pa ste izvedeli še nekaj novega o meni, nekaj drugačnega . Čeprav je slednji blog namenjen Conorju, ne vidim razloga, zakaj ne bi občasno napisala tudi kaj drugega, življenjskega. Kot sva že v golem uvodu (najini zgodbi) napisala, če bova pomagala zgolj eni osebi, je to to.

Povej, ti je bil slednji zapis zanimiv? Te morda zanima še več iz področja, prehrane, gibanja? Če imaš kakršno koli vprašanje, ga zapiši in ti z veseljem odgovorim .

The post Off-topic – Dajmo »udarit« debato o hujšanju in zakaj se na dopustu zredimo😱? appeared first on Conor's Adventure.

Conorju noči še žal ni uspelo prespati, saj naju je ob 3.30 zbudil za lulanje. Kasneje se je zgodila še »nesreča«, saj se je malecki ob 6ih zjutraj polulal poleg svoje postelje. »Se zgodi«, sem si mislila, ko sem s čistilno krpo brisala lužico iz laminata. Takšnih nezgod, pa najsi gre za lulanje ali celo kakanje ne kaznujemo nikoli. Ampak res NIKOLI. Čeprav priznam, da, ko se je eno noč pokakal na tepih (četudi sva bila pred pol ure zunaj), je bilo potrebnega kar nekaj predihavanja, da nisem znorela. Na srečo se je do danes ritem okrog velike potrebe že bolj kot ne uredil, Conor je zmožen držati nekje 5-6 ur, kar čez dan nanese opravljanje velike potrebe 3-4x (odvisno kdaj se zjutraj zbudi).

Glede nato, da imamo malega terminatorja komaj 14 dni, mu gre odlično. Roko na srce ne moremo pričakovati, da bo vse potekalo s takšno lahkoto in razumevanjem, kot denimo šolanje

Danes sem se odločila, da tako imenovani »vrnitvi svojega življenja v stare tirnice«, dodam še poslednji kamenček in sicer sem po 14ih dnevih spet začela z jutranjo meditacijo. Conorja sem zaprla v njegovo kletko in se podala v svoj svet. Uff….kakšni fenomenalni občutki, prav prijetno se je bilo po dolgem času spet v nulo sprostiti in se predati meditativnim zvokom

Čez dan sem izmenjujoče delala za firmo in s Conorjem ponavljala vaje samokontrole, kot povelje »sedi« in »platz«.

Za piko na I res produktivnemu dnevu sem dodala še večerni tek. Ker je Primož ponovno službeno odsoten, sem si »drznila« gospodiča prvič pustiti dobre pol ure samega. Rezultat? Cviljenje in jokanje na takšnih obratih, da bi še mrtvega zbudil. Ko sem se vrnila domov me je Rajko ves zaskrbljen pričakal, češ, da malecki v eno joka in, da je mislil, da se mu je kaj zgodilo. »Pismo, mogoče, bi ga morala začeti že zdavnaj navajati na samoto«, sem si mislila malce zaskrbljeno, ko sem vstopala v hišo in nenadoma o cviljenju ni bil ne duha in sluha. Ko sem prišla do kletke, me je Conor glupo gledal, češ »O si že nazaj?«, do trenutka, ko sem le to odprla, mu še prej vanjo dala nekaj briketov in šele nato dovolila, da je prišel ven. V enem trenutku sem mislila, da mu bo rep odpadel, tako je začel od veselja migati z njim

Sej je prijetno videt, da te je pes po pol ure tako vesel, kot da te ne bi videl pol stoletja, a vseeno v enem trenutku spoznaš, da smo šli z navezanostjo relacija »midva-on« malce predaleč. Ja nič, ga bo treba še bolj navaditi na kletko, sedaj pa res brez pardona. Poklicala sem ga k sebi, mu v kletko dala brikete, ga pohvalila in zaprla, nato pa sem skočila pod tuš. Vik in krik se je ponovil, edino, da se je tokrat čez 5 min umiril.  Ko sem se vrnila h kletki sva še malo vadila pri odprtih vratih z briketi, nakar je bilo za danes dovolj. »Bova jutri imela zmenek s kletko«, sem si mislila sama pri sebi, ko sva se spravila pred tv.

The post Spanje ponoči? Žal (še) brez uspeha appeared first on Conor's Adventure.