»Ovratnica je čudovita. Pakiranje pa tako lično, z osebnim posvetilom. Patent na magnet zgleda super. PRIPOROČAM!«, je pisalo pod zgornjo fotografijo, ki sva jo s Primožem po nekaj dnevih prodaje prejela od gospe Simone Gortnar.

Tudi danes tri tedne kasneje se ob prejeti pohvali, ki jih je bilo danes kar nekaj počutim isto. Vsakič znova z iskrico v očeh polnem pričakovanja odpiram vaša sporočila, story-e na Instagramu oz. Facebooku, kjer navdušeno delite odpiranje naših paketov.

Vedno znova spoznam, da je bilo vredno vseh »požrtih živcev« in kreganja s Primožem okoli črne embalaže, pa promocijskih nalepk, saj skoraj ni sporočila, ki se nebi (poleg navdušenja nad našimi izdelki) nanašalo tudi na lično embalažo s personaliziranim posvetilom .

Čeprav lepa embalaža + vsi simpatični dodatki res dodatno stanejo in je tvoj zaslužek na koncu meseca za par % manjši, menim, da če s celotnim paketom nekomu polepšaš dan, je le to vredno. Po drugi strani, pa roko na srce, glede nato, da ponujamo slovenskemu trgu resnično premium kvalitetne izdelke….je temu primeren izgled embalaže skorajda nujen, mar ne ?

Mi pa je zanimivo kako smo Slovenci očitno »vzgojeni«, da nam je malce neprijetno prejemat pohvalo, vsaj meni…. Res, ne zafrkavam se. Ni mi problem nobenega vprašat kako se mu najin izdelek zdi, ker me bolj zanima tisti vidik »Ali lahko kaj naredimo še bolje?«, medtem, ko mi je »zgolj« pohvala včasih ono prav, joj resno, ko ne veš kam bi gledal .

Dati sebi in drugemu pohvalo

Spet po drugi strani pa grem vedno brati komentarje, mnenja drugih preden kaj kupim. Denimo mnenja na TripAdviserju, ali Bookingu. Smešno, da sem ravno med pisanjem tega bloga dobila mejl od za moje pojme ene izmed boljših svetovalk na področju marketinga pri nas Maje Vogrinec (Marketing Lab). V mejlu je izpostavila, da je za nas podjetnike mnenje naših kupcev izredno pomembno, za našo rast, za naše preživetje. Podala je primer svojega nedavnega potovanja po Mehiki in zakaj se je odločila za obisk neke italijanske restavracije.

Najbolj me je »zbodel« tale zapis:

»Lastnik italijanske restravracije nama je prav tako rekel, da je to ključno za njegov biznis in da od tega živi cela družina. Ob takem klicu k akciji čutiš odgovornost, da prispevaš in verjamem, da ko so ljudje zadovoljni z nakupom – bodo to malo, lepo gesto z veseljem opravili. «

Za  zamislit mar ne? Čeprav iskreno kaj se mene tiče, menim, da moramo svoje najprej opraviti podjetniki in pričarati kupcu kar se da res fantastično nakupno izkušnjo. Včasih sem prav zgrožena, ko vidim kakšen odnos imajo nekateri do svojih strank, totalno aroganten, kot da denar pada iz neba.

Da zaključim, ker nekako čutim, da mi moj navdih danes malce nagaja….s tem blog zapisom sem želela vse vzpodbuditi, da se pustite pohvalit. Da se zavedate svoje vrednosti, sploh pa bodite ponosni in povejte vsem v čem ste dobri .

Denimo mi smo dobri v izdelavi kvalitetne pasje opreme za vas in vašega kosmatinca, kar so potrdili tudi drugi in podali svoje mnenje, tukaj.

Aja…pa ne pozabite tudi sami pohvalit. Kot vidite lahko vaša pohvala nekomu pomeni kruh oz. plačilo položnice ob koncu meseca .

The post Pohvali sebe in druge appeared first on Conor's Adventure.

Za nami je izredno pester, sploh pa pohodno naravnan vikend. Zavoljo Conorjeve skorajšnje odraslosti, sva s Primožem začela najinega kosmatinca jemati na praktično vse svoje izlete.

Okej…sej ne, da je bilo teh izletov zadnje čase ogromno . Ampak roko na srce, ko je človek skorajda od jeseni »zaprt« v bajti in se odpravi dva vikenda zapored na izlet, verjemite se zdi, da sem skoraj na novo odkrila Ameriko .

Ni bila Amerika, je bil pa zato hrib Slavnik in Šmarna gora, ki smo jih »osvojili« ta vikend. Sploh slednja me je že nekaj časa mikala. Saj me je zanimalo kaj za boga je na njej tako posebnega, da je med Ljubljančani tako priljubljena.

Slavnik, jabolčni štrudl in pica kot se šika

Sobota je bila namenjena pohodu na Slavnik in osvojitvi Conorjevega prvega malce večjega »brega«. Kljub temu, da je bilo parkirišče precej zabasano z avtomobili in sva s Primožem sprva mislila, da bo vzpon na hrib prej podoben sprehajanju v gneči, se je izkazalo za nasprotno. Med vzponom smo tu pa tam srečali kakšnega pohodnika. Nasploh pa smo uživali v tišini in v osrčju narave.

Sam vzpon na Slavnik ni pretirano zahteven, traja nekje slabo urco, tako, da če ste v neki osnovni kondiciji (beri občasni dnevni daljši sprehodi), bi se mogli brez problemov povzpeti nanj . Štarta se iz vasice Podgorje (518m), do samega vrha (1028m) pa vodita dve glavni poti (bolj in manj zahtevna).

Ne glede nato, katero pot zberete bosta na koncu deležni res čudovite nagrade. »Pismo, sem že pozabila zakaj sem nekoč tako rada hodila po raznih bregih«, sem Primožu očarano rekla, ko sva pri koči na Slavniku stala in čakala na zaslužen jabolčni štrudl ter opazovala prečudovito Slovensko obalo, ki je »ležala« pod nogami v dolini. Jap iz vrha na videz nič kaj posebnega primorskega brega imaš res kaj za videt .

Da o užitku, ko sva ga bila potem deležna, ko sem po dolgih mesecih ponovno lahko spila kavo na terasi sploh ne govorim.

Conor je bil cel čas priden kot mravljica. Kljub gneči na vrhu Slavnika in spuščenemu nemškemu ovčarju pri sosednji mizi (katerega lastniki so se požvižgali na pravila o psih na povodcih), se ni dal pretirano motiti in je slednjega psa zgolj na daleč opazoval. Vsake toliko časa je zacvilil, češ »Zakaj je on spuščen jaz pa ne«, ampak se je hitro umiril in se sprijaznil z usodo.

Šmarna gora, gužva in pasja socializacija

Morda se komu zdi nadvse smešno in za lase privlečeno, ampak nikoli še nisem bila na Šmarni gori. Niti me ni nekaj posebej mikalo, saj me odbijajo točke, kjer se kar tre ljudi. Ampak glede nato, da sama nisem v neki hudi fizični kondiciji (Corona in Conor’s Adventure so naredili svoje ), so mi postali takšni lahki hribčki za vrnitev v mojo staro »fitnes« formo izredno mamljivi. Pa še za Conorja so vsi ti kratki, do eno uro vzponi super primerni, da se malce navadi na hojo v hrib.

Čeprav je Šmarna gora po metrih (669m) precej nižja kot Slavnik, ti zna dati hudiča, sploh, če tempo malce bolj pojačaš . Sploh zadnji makedamski del, je bil v kombinaciji z že skoraj poletnimi temperaturami prav lušten zalogaj.

Ampak ko enkrat prideš gor in vidiš kaki frajerji so ti Ljubljančani, ker imajo takšno razgledno točko tik pred nosom….potem te niti pretirana gneča več tolko ne moti.

Če ne drugega je obisk Šmarne gore s psom tudi super trening za socializacijo, saj lahko srečaš res pester spekter ljudi. Od takih, ki te vprašajo, ali lahko psa pobožaš, do tistih, ki ga zgolj na daleč občudujejo in ti prijazno rečejo »Joj je lep«, do na žalost tudi takšnih, zaradi katerih potem po medijih beremo razne zgodbe o ugrizu.

Kako pa bi ti odreagirala?

Če to bereš in si ženskega spola, daj si prosim nekaj predstavljaj. Hodiš po bregu navzdol (iz npr. Šmarne gore) in pride nenadoma do tebe neznanec. S svojo glavo rine v tvojo, te hoče pobožat po glavi, obrazu in ti reče »Ja pa joooj kako pa si ti lepa…ooo buci, buu«. Kako bi odreagirala ?

Bi ga odrinla, vdarla? Ali bi ga bila vesela?

Ne skrbite, ni Conor nobenega napadel, ugriznil ali česar koli podobnega. Zgolj v živo sva s Primožem videla kako verjetno lahko pride do napada psa na človeka.

Kot rečeno hodimo po makedamski poti, Conor na povodcu kakšnega pol metra pred nama. Ko nam nasproti pride starejši gospod. Cel navdušen gre z glavo direktno proti Conorju »Ja pa joooj kako pa si tiiiii leeep«. In z rokami in z glavo nad psa.

S Primožem sva prebledela, v sekundi sva potegnila psa vstran in gospoda v en glas nagovorila »Joj bog ne daj, brez dotikov«.

Conor se je sicer že sam začel umikat, pa vendar, ko to vidiš v živo, iskreno se res ne čudim zakaj dandanes pride tako pogosto do ugriza psa. Potem na drugi strani pa takoj vprašanje, zakaj pa ne daste gor nagobčnika? Ja pa joj…. Se lahko morda tujo žival pusti pri miru .

The post Osvojitev Slavnika in Šmarne gore appeared first on Conor's Adventure.

Huh…sedaj pa res že lep čas nisem pisala bloga. Skoraj teden in pol . Vmes se je dogajlo kar nekaj stvari od mojih zdravstvenih problemov (zadeve s ščitnico so se poslabšale), ki so tudi glavni »krivec« zakaj je bilo na naši strani toliko časa zatišje, do načrtovanja prihodnjih novosti (npr. (personalizirana pasja ovratnica), ki jih bo tako na področju izdelkov, kot tudi na področju »pasjega izobraževanja« (če se lahko tako izrazim), kar precej.

Kaj se tiče zadnjega (pasjega izobraževanja) bom za zdaj še malce skrivnostna. Slednje niti ni toliko odvisno od mene kot je od mnogih drugih pasjih priznanih (ali pa tudi še ne tako priznanih) akterjev . Ampak verjemite, to kaj s Primožem pripravljava bo noro, sploh pa za marsikoga precej poučno in uporabno. Se potrudiva, da več izveste v roku 14 dni, prav?

Okej…preden namenim preostali del bloga naši novosti številka 1, to je možnost izdelave popolnoma personalizirane 40mm ovratnice po vaših željah, npr. z imenom vašega kosmatinca, dajmo rečt še nekaj besed o naših t.i. magnetnih ovratnicah.

Obrekovanje in laži

Odkar smo začeli s prodajo je padlo kar nekaj vprašanj, češ »Kako močni magneti so na naših ovratnicah, da lahko midva garantirava varnost vašega psa?« Naj še enkrat povem, “finta” magneta na naših ovratnicah je zgolj v tem, da POMAGA pri zapiranju. Torej zaponko potegne skupaj, na videz se zapira skoraj »sama od sebe« in NI MAGNET tisti, ki drži silo zaponke . Slednja je narejena tako, da se pod obremenitvijo NE more odpet. Ko pritisk/sila nanjo popusti, se odpre zgolj s potegom na trakec. Zakaj to še enkrat razlagam ?

Čeprav smo v prodaji šele dobrih 14 dni, lahko človek v naši ljubi deželci pod Alpami sliši marsikaj . Načeloma se poskušava od zlobnih jezikov in faušije čim bolj distancirat, ker roko na srce zgolj jemlje energijo in čas. Ampak priznam, težko ostaneš ravnodušen, ko slišiš govorice, kjer si poimensko omenjen, da je tvoj produkt slab in se njegova uporaba odsvetuje, ker imava bojda slabo kvaliteto…Četudi izdelka niti od blizu niso videli, še manj imeli v rokah.

Vsi, ki ste z nama od vsega začetka, ko ni bilo o kakršnih koli izdelkih še ne duha in sluha veste, kako je potekal celoten razvoj. Da smo vse izdelke testirali (večkrat, pri različnih ljudeh, psih, tudi delovnih). Veste, da vsako stvar preveriva, trudiva se, da dobite dober, kvaliteten izdelek. S Primožem sva iskrena, avtentična, ničesar ne skrivava. Z vami sva brez problemov delila ozadje vzgoje Conorja, kot tudi ozadje nastanka znamke in njenih izdelkov Conor’s Adventure. Ampak ok, takšen je ta svet, vedno se bo verjetno našel nekdo, ki mu ne boš všeč. Na nama pa je, da takšne izzive sprejmeva, ignorirava in greva ponosno naprej ter delava na novih idejah .

Personalizirana ovratnica in klasični našitki

Eni izmed najinih strank se lahko zahvaliva, da sva z idejo o personaliziranih in klasičnih (»Do Not Pet«) našitkih malce pohitela. Prejšnji teden naju je kontaktiral prijazen gospod in povprašal o možnosti, da bi na našo 40mm ovratnico našili ježka + dodali našitek »Do Not Pet«.

O tem sva s Primožem v preteklosti že razmišljala, ampak nekako je zmanjkalo časa, da bi zadevo realizirala. Pa sva jo sedaj in v ponudbo poleg klasičnih našitkov (v prihodnje jih bo še več – Don’t Touch; In Traninig itd.) dodala še personalizirane. Poleg imena lahko na našitek »napišemo« kar vam srce poželi, od imena, kratkih besedil, možna je uporaba poljubnih barv črk, poljubnih barv ozadja, ni kaj ni, kaj se tiče barv in možnosti sva res izjemno prilagodljiva …

Ravno danes so vsi našitki prispeli in, ko sem Conorja opremila s povsem novo personalizirano ovratnico, sem za trenutek ostala brez besed, saj izgleda fantastično .

Postopek izdelave personalizirane ovratnice

Si tudi ti želiš imeti povsem unikatno ovratnico za svojega kosmatinca? Postopek je izredno preprost.

• v najini spletni trgovini izbereš in naročiš 40mm ovratnico
• v košarico ne pozabi dodati želenega našitka (klasičnega – Do Not Pet ali personaliziranega)
• počakaj, da te kontaktirava preko mejla, kjer nama boš zaupal svoje želje (barvo, besedilo itd).
• želen našitek ti zriševa v programu, po mejlu ga dobiš v predogled, kjer ga potrdiš,
• naročiva izdelavo našitka in čez par dni dobiš po pošti Conor’s Adventure ovratnico s povsem personaliziranim našitkom za tvojga kosmatinca

Kul mar ne ?

The post Personalizirana ovratnica in obrekovanja appeared first on Conor's Adventure.

Kako pogosto tuširate svojega kosmatinca? Kopanje oz. tuširanje psa je še ena izmed tematik o kateri lahko na spletu prebereš ogromno nasprotujočih si informacij. Sploh, ko je govora o pogostosti tuširanja se lahko lastniki hitro znajdemo v temi. Eni zagovarjajo, da se psa umiva zgolj na par mesecev. Spet drugi, da ni noben problem, če se ga umiva pogosteje, denimo 1x mesečno ali še večkrat.

Sama sem Conorja nazadnje stuširala pred par meseci. Na srečo je pes v osnovi precej čist. Kar pomeni, da ni nagnjen k valanju v različnih svinjarijah, blatu ali bog ne daj kakšni mrhovini, kot je to počela od znanca psička. Posledično tudi nima nobenega neprijetnega vonja, zaradi česar bi ga morali večkrat skopati. Glede nato, da živi z nama v hiši in mu je občasno dovoljeno tudi na kavč, je bil tovrsten lepotni tretma nujno potreben.

Faktorji – kako pogosto tuširati psa

V grobem velja, da na pogostost tuširanja vašega kosmatinca vpliva kar nekaj faktorjev in sicer;

• Živi z vami v stanovanju, hiši? Spi z vami v postelji? Ali večino časa preživi zunaj in v boksu?
• Kakšne so kužkove navade, manire? Je razmeroma čist, ali se ob vsaki priliki najraje povalja v umazaniji, blatu itd?
• Na tuširanje psa vplivajo tudi letni časi. Poleti psa pogosteje stuširamo, sploh če se je namakal v morju, kot denimo pozimi.
• Kakšno dlako ima vaš kuža?
  • Psi z bolj mastno dlako (npr. jazbečarji, koker španjeli itd.) potrebujejo kopanje nekje enkrat na 2 do 4 tedne.
  • Psi s krajšo in gladko dlako, npr. rodezijski grebenar, stafford, beagel itd. potrebujejo kopanje nekje enkrat na dva meseca.
  • Psi z vodoodbojno dlako (npr. belgijski ovčarji, labradorci itd), se priporoča kopanje še redkeje na tri, morda štiri mesece.
  • Pse z izredno gosto dlako (npr. husky, chow chow, malamuti ) pa bi se naj skopalo zgolj parkrat letno. Pri slednjih je bolj pomembno, da se jih redno neguje in krtači.

Kako tuširati psa in kaj je treba pri tem paziti, sploh pa kako ga navaditi na tuširanje sem o tem že pisala podrobneje tukaj. Morda ne škodi, da nekaj stvari vseeno ponovimo.

Navajanje na tuširanje in topla oz. mlačna voda

Fino je začeti navajati na sam proces tuširanja čim prej. Pri nas se je bošček z vodo srečal precej hitro, če se ne motim smo ga imeli dober teden, ko je ugotovil, da vrtna cev ni ravno prijateljska. Kasneje sva čez dober teden ugotovila, da se najin sicer v osnovi »vodni« pes (belgijci po naravi obožujejo vodo in so izvrstni plavalci) vode vendarle ne boji, ampak mora biti topla .

Glede na osnovno tempertauro psa, ki je višja od človeške (temperatura odraslega psa je med 38 in 39 stopinjami celzija), se niti ne čudim, da mu hladna voda ni najbolj odgovarjala. Kljub takrat poletnim temperaturam. Skratka, med tuširanjem psa bodite pozorni na temperaturo vode, da je prijetno topla.

Ne pozabite na priboljške in pazite na tla v banji/tušu

Če boste psa začeli na tuširanje navajati precej zgodaj, se vam kasneje lahko zgodi, da vam ne bo zameril, če boste nekega dne (kot je to uspelo danes meni) pozabili na priboljške. Na srečo me je Primož »rešil« in med šamponiranjem prinesel par peletov, da smo gospodiča lahko v miru do konca stuširali. Poleg samih priboljškov, je med tuširanjem izrednega pomena, da se pes v tušu/banji počuti sporščenega ter, da je čim bolj stabilen. V nasprotnem primeru svetujem, da na dno banje položite protidrsečo podlogo.

Moram se pohvalit, da je najin Conor med samim tuširanjem izredno priden. Vsake toliko časa ga nagradim s kakšnim peletom, načeloma pa gospodič potrpežljivo stoji in čaka, da opravim svoje.

Uporaba kvalitetnega šampona in pazljivo pri glavi

Glede nato, da boste vašega kosmatinca tuširali v povprečju precej redko, gledano v povprečju nekje enkrat na mesec ali dva, vam polagam na srce, da prosim ne šparajte pri izbiri šampona. Če tudi stane precej več, ga boste verjetno imeli vsaj eno leto. Bolje dati več in se izogniti morebitnim alergijskim reakcijam vašega kužka, v obliki izpuščajev, zoprnega praskanja itd…

Sama sem pred meseci naletela na zanimivo znamko šampona PSH (pri nas ga dobite pri Pasji Teti), ki je bojda narejen iz kar 60 % naravnih sestavin in ni testiran na živalih. Po vrhu pa še lepo diši. Ne pozabite pasji šampon pred uporabo zmešati z vodo, saj gre za koncentrat! Jaz za mešanje uporabljam večjo plastično posodico, kamor nalijem toplo vodo in vanj stisnem šampon ter zmešam. 

Prav tako bodite pozorni, da kužka po šamponiranju temeljito splahnete in sperete ves šampon. Pri samem tuširanju bodite pozorni na predel glave (ušesa, oči), sama Conorju glavo raje umijem z mokro brisačo, ali samo z roko, saj se bojim, da bi mu vodo spravila v ušesa.

Sušenje in morebitno česanje

Če se želite izogniti generalnemu čiščenju kopalnice, vam priporočam, da si v naprej pripravite eno ali dve večji brisači, da psa takoj po tuširanju nemudoma obrišete. V nasprotnem primeru se vam bo gospodič lepo stresel in imeli boste kaj za brisat . Nekateri za sušenje psov uporabljajo sušilec za lase, vendar je treba kužka na zvok seveda predhodno navaditi. Sploh pa je treba paziti, da zrak ni prevroč.

Conorjeva dlaka na srečo ni problematična in je dovolj že, če ga zgolj konkretno prebrišemo in pošljemo za urco ali dve počivat, da se posuši. Še bolje je, da se v hladnejših mesecih tuširanje psa lotimo zvečer. Torej je do naslednjega sprehoda, norenja zunaj definitivno že suh in se izognemo morebitnemu prehladu .

Za na konec naj poudarim, da pri psu ni toliko pomembno tuširanje, kot je pomembna redna nega. Kamor poleg občasnega tuširanja/kopanja spada seveda redno česanje oz. krtačenje, sploh pa pregledovanje in odstranjevanje morebitnih klopov….o tej zoprni nadlogi pa drugič .

Viri:

• Kopanje psa: Kako, Kdaj in Kolikokrat?
• How Often Do I Wash My Dog?
• Kopanje psa

The post Kako pogosto tuširati psa? appeared first on Conor's Adventure.

Tako, pa je za nama Conor’s Adventure launch in odprtje spletne trgovine. Slovenski pasji trg je bogatejši za še eno slovensko pasjo znamko. Sedaj, ko sem se po par dnevih končno pošteno naspala, spočila, sploh pa se umirila in po par tednih bila spet »normalna« ženska. Nisem si mislila, da bom kdaj tako uživala v likanju in pospravljanju hiše kot sem danes. Sicer vsakdanja opravila, te nehote navdajo z občutkom normalnosti.

Ohh…spet ta ščitnica

No tega zadnjih par tednov ni bilo. In verjetno ni čudno, da so se mi začeli ponovno pojavljati tisti »čudni« simptomi, ki so značilni za prekomerno delovanje ščitnice…. »Spet smo tam«, sem si mislila, ko sem se z dežnikov v roki sprehajala po gozdni cesti, v glavi pa občutek »znane« megle oz. zmedenosti. Conor je med tem veselo skakal po lužah in prevohaval vsak listek in vejico.

Mogoče bi se pred meseci še sekirala nad tem spoznanjem, sedaj sem vedela kaj mi je storiti. Zanimivo, kako ti telo hitro pove, pokaže, ko pozabiš nanj. Globoko v sebi sem vedla, da je glede na najin hud tempo, ki sva ga s Primožem držala zadnjih par tednov, zgolj vprašanje časa, kdaj se bo ponovilo. No, sedaj, ko je trgovina postavljena in zadeve »kar ok« tečejo, je lažje kakšen dan stvari izpustiti iz rok in sebe postaviti na prvo mesto.

Ampak namen današnjega pisanja ni bilo moje zdravje, temveč nekaj čisto drugega. Z vami bi rada delila nekaj izkušenj, ki sem jih v zadnjem tednu oziroma dveh doživela na področju vrednot.

Hvala vsem, ki naju podpirate

Uspeh podjetnika je za moje pojme nehote povezan tudi s tem kakšne so njegove vrednote in s kakšnimi ljudmi sodeluje. Ko po slabem tednu od odprtja spletne trgovine in lepemu številu prodanih izdelkov pogledam okoli sebe mi gre skoraj na jok. Pa ne od žalosti, temveč sreče. Okoli sebe sva s Primožem imela (oz. jih še imava) res same neverjetne ljudi, ki so ne glede nato, da je to njihova služba za najin uspeh delali noč in dan.

Od Jerneja (naNetu) in Roka (Incubator), ki sta bila primorana v izredno kratkem času na noge postaviti ter sprogramirati povsem novo spletno trgovino. Nikoli ne bom pozabila našega nočnega dela do treh ponoči (iz šestega na sedmi april). Potem naša ljuba srčna fotografinja Tea (FluffyPixels). Bog reva je mirno prenašala vse najine kaprice in mojo zoprno natančnost, da bi fotke v spletni trgovini zgledale čim bolj popolno. Najbolj od vsega je »nasrkal« najin dobavitelj, ki nama vse izdelke šiva na roke oz. stroj. Joj sem znala biti pasja do njega, ker se je mudilo…. Bogi revež pa poleg šivanja hodi še v redno službo.

Spusti in verjemi ter uspeh bo prišel

Pa je prišel 7.4.2021 in odprtje trgovine, prodaje pa ni in ni hotelo biti. Končno prvo naročilo in party ter skakanje v luft od navdušenja. Pa potem počasi drugo…ampak daaleč od tega, kaj sva glede na predhodne odzive predvidevala. V teh trenutkih je bistvo, da ostaneš zvest samemu sebi. Verjameš, sploh pa če imaš takšno srečo kot midva, do potankosti zaupaš tistim, ki vate na trenutke bolj verjamejo kot ti sam.

»….Verjamem v projekt, ker se bo nadgrajeval, izboljševal in nudil najboljše, kar se da za živali. Za posel moraš imeti jajca, strast, ljubezen, lasten kapital, srečo in iskrene prijatelje. Vajina zgodba je odlična in me je pritegnila…«, so bile besede Primožovega sodelavca, ki so mi dale konkretno za mislit in bi si jih najraje napisala na steno…za tiste hude, psihološke čase.

Tudi dve moji pasji prijateljici (Valentina in veterinarka Maja), sta v petek pristavili svoj lonček in dodale nekaj spodbudnih besed; »Pia, zaupaj. Bo že, imam resnično dober občutek za vajine izdelke in to ne rečem kar tako v tri dni, ker so resnično dobri, zaupaj«.

Piko na I je dodala še stara prijateljica Tamara. Ženska mi je pol ure držala po telefonu takšen motivacijsko-spodbuden prodajni nagovor (že dlje časa dela v prodaji), da sem nato skoraj sama od sebe kupila lastne izdelke..haha… “Zaupaj in se bo odprlo“, je rekla, preden je odložila slušalko.

Konkurenco je treba spoštovati

No…pa sva zaupala in v nedeljo se je odprlo. Med popoldanskim pakiranjem, so naročila kar prihajala. Med tem, ko sva bila že skoraj fertik je prišlo novo. Pa potem čez par ur spet novo.

Spustila sva in začela zaupat, da bo. Da je vse točno tako kot mora biti. Po seštevku vse tedenske prodaje je bila številka več kot zadovoljiva. In, če tudi sva opazila, da naju je konkurenca že začela kopirat in, da so se na slovenskem trgu že začeli pojavljati precej podobni izdelki s podobno ponudbo in opisom izdelkov, kot jih imava sama, sem ob pozni večerji dejala Primožu.

»Veš vseeno mi je. Konkurenco je treba spoštovati, če tudi naju morda kopira, se je treba zavedat, da se čisto vsak podjetnik bori za svoj košček zemlje, svoj košček pogače. In ne pozabi, konkurenca je vedno zdrava, ker te sili, da se razvijaš in delaš še bolje za naše končne kupce…«

In šele, ko prideš tako daleč, da spustiš svojo »prirojeno« zavist in, ko iskreno razumeš delovanje trga ter iskreno začneš zaupat vase in svoj izdelek, potem verjetno narediš ogromen korak naprej, proti svojemu cilju.

The post Zakaj so vrednote podjetnika pomembne za konkurenčno prednost? appeared first on Conor's Adventure.