Dolgo časa sem premišljevala, kako na najboljši način strniti vse misli in doživetja, ki smo jih vsi trije s Conorjem doživeli zadnje štiri dni. Ali naj organizirava FB Live in poveva v živo celotno doživetje? Ali naj preprosto napišem blog, ki sej vemo…mi je precej bolj domač …

Pa sem se (logično) odločila za blog. Morda za začetek, tisti, ki totalno nimate pojma o čem sploh govorim, pa zakaj angleški naslov in kdo zaboga je neki K9-Tactical Family itd.. Morda dajmo za začetek razložit, zakaj je vse skupaj res izjemno wau. In zakaj tudi po štirih dneh vsega še nekako ne dojamem najbolj….

Kdo je dejansko dal tisto piko na I, da sva se odločila za nakup Conorja?

Še preden se je Conor sploh skotil, sva s Primožem na dolgo in široko razgrabljala, ali za prvega psa vzeti belgijca »malino«. Zavedala sva se odgovornosti, sploh pa »težavnosti« pasme. No pa sva naletela na ta IG profil Tactical K9 Family in obnemela. Še danes se živo spomnim dneva enkrat zjutraj, ko sem 2uri strmela v njegov profil in požirala, objavo za objavo (Michael mimogrede poleg fotk/videov objavlja tudi izjemno poučno vsebino). Logično sem bila fascinirana nad njegovim Aresom in načinom kako šola Atheno. Spomnim se, da sem nato Primožu rekla »Ajde greva v nakup belgijca, bomo že nekako, ti psi so res neverjetni, kaj jih lahko naučiš«.

Danes vem, da je bilo moje razmišljanje malce »mimo«, pa vendar sva se še preden je Conor zakorakal v najin dom, o pasmi in o tem kakšnega razbojnika lahko pričakujeva, konkretno pozanimala. (Če koga na tem mestu zanima več, naj gre brat tiste prve bloge iz junija 2020 )

Kako se je vse skupaj začelo…

Med vzgojo in odraščanjem Conorja, sem bolj kot ne redno spremljala omenjen profil. Vse do trenutka, ko sem dva meseca nazaj Michaela povprašala glede Aresa in njegove želje po delu. Začela sva se pogovarjat, nakar me tip vpraša nekaj o držalu za Puller (v tistem času smo ravno lansirali omenjen produkt). Mu povem kaj počnemo, nakar kar sam povpraša, po morebitnem sodelovanju. Pa da bi se lahko slišali, ker sam išče nekoga, ki bi mu delal pasjo opremo.

Občutek, kot ti nekdo, ki je v svetu belgijcev, taktične opreme izredno znan in ima preko 190.000 sledilcev, ponudi morebitno sodelovanje…. Priznam to se težko opiše. Sploh, če ti je povrhu še neke vrste vzornik.

Vse skupaj ni trajalo pretirano dolgo, da smo se zmenili za srečanje v živo. Dogovorili smo se, da pridemo vsi trije k njemu v Kassel.

Kassel in kako izgleda življenje Tactical K9 Family?

Michael in njegova družina so izredno gostoljubni….iskreno nisva pričakovala, da bomo preživeli praktično vse dneve skupaj. Začelo se je v petek s pivom in končalo v nedeljo z večerjo. Vmes smo šli enkrat na sprehod, pa naredili smo mini trening, kjer sva s Conorjem bila asistenta pri »navajanju Athene na druge pse«.  Največ vprašanj, ki sem jih dobila od vas tekom vikenda, ko sem objavila nekaj Storyev, kakšen je on, sploh pa kako izgleda ozadje treningov, če je tudi vse tako perfektno?

Ne, ni. Tudi Ares in Athena včasih ne ubogata takoj na vsako besedo, naredita vajo malce drugače itd. Athena denimo ima probleme z drugimi psi, zahvaljujoč slabim izkušnjam, v preteklosti , slednje je Michael že večkrat tudi omenila na svojem profilu tako, da ni nobena skrivnost.

Če živiš v mestu, kot Michael si malce omejen, ko gre za sprehajanje/treniranje psa in posledično to narediš v bližnjem parku. Žal dotični ljudje tega ne razumejo in puščajo svoje pse spuščene. Ne boste verjeli celo midva s Primožem sva to doživela. Iskreno ne vem kdaj sem videla toliko spuščenih psov, kot v nedeljo v mestnem parku Kassla.

Michael kot oseba, je res super, sploh njegov feeling za pse je res wau. Izjemno poudarja odnos, sodelovanje, spoštovanje med psom in vodnikom….kar sem sama na žalost zgruntala šele nekaj mesecev nazaj. Tudi Ares in Athena, sta čudovita psa, sploh Aresa, bi z veseljem vzela s seboj, ker je super kuža .

Kaj pa bussines in sodelovanje?

Upam, da me nimate že poln kufer, ker še kar nisem prišla do bistva, češ ali smo se kaj zmenili ? Ja dejansko smo se. Michael nama je pokazal svojo opremo, povedal kaj si želi, kaj išče, kaj mu je pri opremi izredno pomembno. Epilog vsega je, da bomo skupaj verjetno razvili čisto novo taktično ovratnico. Načeloma sem itak presrečna, ampak…glede na moj karakter, žal ne morem še odpirat šampanjca.

Prvič odkar imamo Conor’s Adventure me je res strah, me noro skrbi. Prvo kot prvo, zaradi odgovornosti do njega, sploh pa ali nam bo res uspelo odkriti/razviti nekaj novega. Navsezadnje tukaj več ne gre za slovenski trg, temveč za globalni. In medtem, ko naše ljube stranke v Sloveniji kdaj razumejo tudi kakšen kiks in vidijo ozadje, kako se noro trudiva….je zgodba na globalnem parketu povsem drugačna.

Kakšni so sedaj plani za prihodnost, se je kaj spremenilo?

Načeloma ne…. Priznam, da me nehote malce skrbi kako bomo vse skupaj zmogli. Bolj iz vidika zdravja…tega še vam nisem omenila, pa se mi zdi morda prav da veste, da se že par tednov zdravim zaradi težav s ščitnico, ki so se mi spet pojavile (kako je bilo prvič več tukaj).

Posledično vsega ne zmorem (denimo prejšnji teden sem vam obljubila, da bomo pekli pasje piškote, pa darilne bone bi mogla že zdavnaj dati na splet itd…) Tega ne omenjam zato, ker bi rada, da se vam smilim (bog ne daj), temveč, da morda razumete, da tudi pri nama ni vse tak perfektno in se na trenutke stvari precej lomijo, zaradi česar kdaj komu odpišem šele čez par dni.

Kaj se tiče planov pa je tako. Od jutri naprej, čisto VSAK, ki pri nas kar koli naroči prejme GRATIS CUFO. Prav tako upam, da bom uspela speči kakšno rundo pasjih keksov, objavim recept Kot tudi, da bodo končno darilni boni na voljo na naši spletni strani…

Boste pa vse tako sproti izvedeli

Preden dokončno zaključim, še enkrat HVALA, da si prebral vso to dolgo klobaso, sploh pa ponovno HVALA, ker nas spremljaš, bereš, podpiraš…si z nami v vsaki situaciji. Veš šele, ko dosežeš velike stvari, se spomniš na slabe čase, trenutke…in kdo je bil takrat ob tebi, ki je verjel vate .

In, kot mi je pred dnevi zaželela ena stranka »Upam, da vas nikoli ne potegne na pot lahkega zaslužka in da ostanete zvesti sami sebi«… morda bi jaz k temu dodala še zgolj to, zvest moraš ostat tudi svojim strankam .

The post Tactical K9 Family and the best is yet to come…. appeared first on Conor's Adventure.

Če se le da nisem človek, ki javno pljuva po nekom. Večkrat me je že imelo, da bi ob kakšnem čudnem dogodku, svojo jezo, razočaranje zlila po Facebooku. No tokrat, pa imam vsega dovolj.

Govora je o pasji opremi o tem, kaj se danes prodaja na trgu, sploh in predvsem pa o TEM, da danes dela pasjo opremo (beri ovratnice in povodce), že čisto vsak, ki ima doma psa ter 5 min časa. Načeloma ni s tem nič narobe, če bi se dotični zavedal, da prodaja opremo lastnikom PSOV. Ja psov, to je živo bitje, lahko je majhno, ali pa zelo zelo veliko, kar pomeni, da je tudi precej močno. In slednje bitje je ŽIVO bitje, marsikomu predstavlja družinskega člana, praktično otroka. In da se le-temu kaj zgodi, je štala. Je jok in stok, je za marsikoga konec sveta.

Štekamo kaj hočem povedat? Kot poudarjam, že odkar obstajamo. Hudiča, mi, ki delamo opremo nosimo odgovornost. VELIKO ODGOVORNOST. Pustimo sedaj tukaj denar, da pač nekoga »nategneš« za 20, 30€, ko mu prodaš slabo opremo, in karabin na povodcu, ali D-rinka na ovratnici pač poči. Hudiča, se zavedate da gre pes lahko pod avto. In pogine?? Ker je nekdo pač rekel »daj bom jaz tudi delal povodce in ovratnice, to je business« ter ni naredil domače naloge – beri raziskava materiala, kaj je ok in kaj ne??!!

Morda da malce razjasnim celotno zadevo, zakaj sem tako »penasta«. Vsaj 1x tedensko, dobimo stranko, ki je popolnoma obupana nad kakovostjo pasjo opreme.

Kaj nam povedo stranke?

V soboto, na tečaju prve pomoči, ko sva s Primožem tudi predstavila našo opremo. Pride do mene stranka, me vpraša, kje sem dobila naš Kong Frog povodec (karabin za povodec, ki je za moje pojme edini res 100% ziher + to delamo izključno po naročilu)? Ji odgovorim, da to mi delamo, ji povem ceno, da je žal precej visoka (od 50€ naprej), pa mi reče…«Ehh sej to pa ni tako zelo drago, jaz sem dala 50€ za povodec, ki se mi je že parkrat odprl«…Pogledam jo kot da je iz lune padla. Resnoo??? 50 € za povodec, ki te je že parkrat pustil na cedilu. Ljudje božji, pa kaj vi se zajebavate?

Pol včeraj, me kliče stranka, cela histerična, da ji je psica, belgijka potegnila povodec in je karabin odletel. Da naj ji nujno pošljem naš povodec. Mi pošlje fotko, ja valda, karabin je preprosto odletel, se odlomil. Si mislim..okej, sej se zgodi, mogoče bi s tudi nam lahko zgodilo. Pa sej vemo mogoče utrujen material itd.

Pika na I vsemu, in razlog, zakaj sem čisto znorela in šla napisat tale blog. Pa je naša redna stranka danes zjutraj. Ko sem sprva mislila, da me bo kap. Mi pošlje fotko D-rinke – popolnoma odlomljene + zraven besedilo, kako je skoraj izgubila svojo psico, ker ji je šla na cesto. V vsej paniki, strahu, zgroženosti, kaj se nam je zgodilo, valda nisem opazila, da D-rinka ni naša. V svoji glavi sem že videla, kako sva s Primožem zajebala na celi črti, kako je možno da D-rinka, ki naj bi držala 255kg lahko poči.

No stranka me je pomirila, da ni naša, ampak da jo je strah, sedaj uporabljat isto oprsnico na drugi psici. Resno?? Tja smo prišli?

Kaj hočem povedat je, dragi naši konkurenti, da dajte se malce zamislit, kakšen material uporabljate!

Popolnoma mi je jasno, da se lahko zadeva »pač zgodi« (sicer upam, da se to ne zgodi ob cesti), ampak mi je jasno, da je material lahko utrujen, nanj lahko vpliva 100 faktorjev, ali pa je od 1000 kakovostnih D-rink, ravno 1001 imela neke mikro poškodbe in ravno ti si naletel na njo.

Vseeno pa bodite fer in dajte povedat, iz česa je material, koliko zdrži, sploh pa če uporabljate varjene D-rinke, če jih. Prvo kot prvo, se tega ne vidi, drugo kot drugo, pa bodite vsaj fer no. Dajte ljudem priložnost da se sami odločijo ali bodo to kupili ali ne. Sama bi varjene D-rinke tako prepovedala, oz. naj jih uporabljajo lastniki malih psov. Ker so za moje pojme izredno nevarne.

In prosim ne zavajajte da uporabljate ne vem kakšne šive in ne vem kaj še vse. Ker EDINI res varni šiv je VARNOSTNI šiv. Ampak, za to moraš imeti poseben šivalni stroj, ki stane od 5000 € naprej.

Tudi mi nismo perfektni, 100% ziher….smo pa vsaj nad 90%

In, da se razumemo. Tudi mi nismo perfektni. Daaaleč od tega, da je Conor’s Adventure, zdaj The One and Only. Joj kje pa. Tudi nam se dogajajo bedarije. Tudi mi zajabemo. Pač na žalost je dejstvo, da danes ni nič 100%, da četudi lahko mi ne vem kolikokrat kaj stestiramo, se bo potem na kakšni xy stranki kaj zgodilo. Razlika je zgolj v tem, da se na vse pretege trudiš uporabit material, ki je vsaj okvirno ziher. Da že v štartu izločiš tisto kaj je slabo, in uporabiš tisto kaj je ziher recimo nad 90%.

Tako, kot denimo naše magnetne zaponke. Pod obremenitvijo se ne morejo odpeti (čeprav mi vedno komuniciramo da edina ziher stvar je Cobra zaponka), žal pa imamo nekaj primerov, ko si je pes med praskanjem ovratnico odprl. Obstaja namreč možnost, da se zatakne za oni trakec s krempljem in zadeva se odpre. Če trakec odstraniš, je zadeva rešena.  

Ravno v nedeljo sem se pogovarjala s stranko, lastnik ogromnega malamuta. Povedala sem mu po pravici, da obstaja možnost, da si pes med praskanjem našo magnetno Fidlock ovratnico odpre, saj se s krempljem lahko zatakne za »tisti trakec«. Pač bila sem iskrena, in mu tudi povedala, da edina ziher stvar je Cobra. Bil je presenečen, da smo iskreni. Haloo??

Kaj naj mu obljubim vsega in svašta in se zamerim stranki?

Mi je rekel…»Sej lepo, da poveste, ampak sej pes se običajno praska v dnevni sobi, važno je, da pod obremenitvijo ne popusti«… Nehote se potem vprašam, če pretiravam, da povem kaj se načeloma lahko tudi zgodi. Ampak hudiča…ni mi vseeno. Ker se zavedam ODGOVORNOSTI.

Kaj je moj največji strah?

Da bo nekdo totalno nezadovoljen z našo opremo, da bi se bog ne daj kaj zgodilo, bi šlo narobe. Ja tega me je v dno duše strah. Bolj od vseh kač in pajkov, ki se jih tudi na smrt bojim.

Verjetno me sedaj bolj razumete, zakaj vedno znova znorim, ko vidim kakšnega konkurenta, ki obljublja »vsega in svašta«, potem pa pogledam fotke »med nastajanjem«, pa mi slabo postane.

Po drugi strani pa bereš v različnih FB skupinah komentarjev ljudi, kako hodijo na sprehode in pes dvojno pripet na ovratnico in oprsnico, ker ne zaupajo opremi. Res…kam smo prišli??

Dragi konkurent….si naredil domačo nalogo?

Tako, da če to bere kdo, ki bi v bodoče rad delal opremo. Super, me ne moti, verjeli ali ne sama izredno cenim kar nekaj slovenskih ustvarjalcev, ki delajo res nooore stvari in se vidno trudijo, npr. 4Hound, Lumpes, The Knottydog, Eva’s Canine, Naay Dog Equipment, Pawsome Puzzle (ni sicer oprema, ampak kapo dol kaj sami delajo ) itd…precej sem ji še pozabila…

Ampak, daj dragi bodoči konkurent…najprej prosim naredi domačo nalogo in si za začetek razjasni nekaj osnovnih pojmov glede materiala poliester, polipropilen, nylon…pa kakšne so razlike. Aja pa da obstaja takšen in malce drugačen poliester, pa kako gosto je tkanje itd. Pol pa kaj je to cinkova zlitina, kaj se z njo čez čas zgodi, pa ali je boljši aluminij, ali nerjaveče jeklo in zakaj? Da o šivih, materiala iz česa je sukanec…Da tudi to je pomembno Sploh ne govorim. Mimogrede mi zgolj za sukanec damo letno 800 €…ja sukanec. Pa ne ker mamo malo viška dnarja, ampak ker nam je pač MAR.

In če hočeš obogatet, potem pojdi v kripto, ker tukaj, če dobro delaš in si FER je sicer osebno, neke vrste “Ego” zadoščenje, da bi pa lahko od tega noro obogatel….

The post Dragi konkurenti…ali ste naredili domačo nalogo? appeared first on Conor's Adventure.