Prišel je dan, ko prvič berete objavo na blogu izpod prstov Primoža…verjetno ne bo tako ˝dramatično˝ napisano ampak bo za preživet .

Dan se je začel kot običajno…Conor začne ˝težiti˝ okrog šestih zjutraj ampak mi ga uspe uspavati še za nadaljnje pol ure. Budilko mamo nastavljeno ob 6.30, saj je v planu jutranji tek. Trasa Blace-Duba-Blace cca 8 km tja in nazaj. Sam sem jo ˝stestiral že par dni nazaj in tokrat je čas da jo odteče tudi Pija. Pridruži se nama še nova kolegica Manca. Po zajtrku ob 7.30 krenemo. Trasa je precej razgibana vendar jo pretrimčkamo v dobri uri. Na pol poti, v vasici Duba si na hitro ogledamo še ladijski bunker še iz časov Jugoslovanke armade.

Conor je ves ta čas zaprt na balkonu in tokrat tudi brez nadzora preko kamere. Najbolj naju ¨skrbi˝ da začne lajati in cviliti v jutranjih urah in prebudi celo apartmajsko hišo….ja poskušava biti čim bolj uvidevna do drugih gostov in ne povzročati nepotrebnega hrupa…vsaj naju bi to motilo če bi bila situacija obrnjena…

Kakorkoli že…vse mine mirno in psa izdatno nagradiva s Platinum hrano iz ¨konzerve˝…itak posodo očisti kot bi rekel keks…

Hitreje kot običajno se odpravimo na kajterski spot, saj je napoved vetra odlična, pa še Pija je postajala nervozna, da po lanskem septembrskem »failu« ponovno ¨spelje˝ z desko pod kajtom.

Veter malo zamuja in kake 2 uri pohengamo na spotu s parom iz Nizozemske, kateri je dva dni nazaj prišel na počitnice na Hrvaško. Dan za tem sta izvedela, da so pri njih razglasili karanteno za Hrvaško in da v bistvu jima ni dovoljeno biti na počitnicah…res ful dobro .

Med čakanjem na veter izkoristim praktično prazno plažo za lovljenje in igranje s Conorjem. Pes noro uživa. Vmes nas občasno “zmoti” pes, ki vsak dan poskakuje po plaži brez povodca. Conor ga vsake toliko časa nalaja. Te trenutke ko zalaja izkoriščava za učenje povelja ¨tiho¨. Priznam uspeva kar ok…čeprav bo potrebno še kar nekaj vaje.

Končno, po dveh urah, tudi veter zapiha in Pija se odpravi v vodo. Conor pa, hvala bogu, zaspi v zavetju in senci mize za celi dve uri, tako da lahko tudi sam spremljam Pijo kako ji gre speljevanje z desko. Po mojem mnenju je malo prenežna s kitom in je ne potegne dovolj iz vode. Po parih ponovitvah ji nekako uspe, ampak hitro tudi veter oslabi kar pomeni, da je speljevaje še bolj zahtevno…še posebej za začetnika.

Veter se ponovno okrepi, tako da tudi sam izkoristim pogoje in naredim en hiter session v vodi…toliko da ˝odkljukam˝ še en dan na kajtu .

Večer mine mirno ob večerji s kozarcem vina…Conor se je sicer v zadnjih dneh navadil da tudi v kuhinji dobi kak košček hrane, ko pripravljava obrok in ¨fehta˝ ob nogah. Oba se strinjava, da je to naslednja napakica katera zasluži pozornost .

Ampak o tem v prihodnjih objavah .

The post Lovljenje po plaži in Pija se pelje s Kitom 🙃 (by Primož) appeared first on Conor's Adventure.

»Rečeno, storjeno«. Po sprehodu, zajtrku in vseh možnih gospodinjskih opravilih, sem brez neke velike ceremonije (beri »bodi priden« ali pa »pridem takoj«), Conorju ukazala naj gre v kletko oz. »kučo« po njegovo, ga pohvalila, mu po odeji posipala nekaj briketov, zaprla kletko in zapustila prostor. Odšla sem v pisarno na drugem koncu hiše, za seboj zaprla vrata (da bi bilo čim bolj tiho, češ, ni me doma) in pričela z delom. Ne vem, če je minilo dvajset sekund, ko je gospodič pričel z izvajanjem svojevrstnih »pevskih« zvokov . Priznam, na trenutke je smešno slišati kakšne jokajoče zvoke je sposoben dati iz sebe. Po približno petih minutah mu je očitno »zmanjkalo baterij« in se je po hiši razlegel mir.Naslednji slabi dve uri ni gospodič niti pisnil. »No super, sej morda navajanje na samoto niti ne bo tako zahteven proces«, sem si mislila, ko sem po dveh urah odšla v dnevno sobo pogledati situacijo.

Primož se je danes iz službe vrnil malce prej. Po hitrem kosilu, sva postorila še nekaj malenkosti na najini že skoraj končani spletni strani, »Pismo res upam, da nama za vikend uspe vse sfiniširati in gremo končno live«, sem zavzdihnila in v glavi naredila »petkov-vikend plan«, ki je zajemal tudi obisk Maribora po dobrem mesecu dni. Po hitrem postopku sva si spakirala vse potrebno za naslednjih nekaj dni bivanja v Mariboru (v planu je bilo, da ostaneva do ponedeljka zvečer) in se odpravila na pot.

 »Primooož kaj obstaja kakšna možnost, da se ustavimo v Ljubljani v Mr.Pet-u?«, sem s prosečim pogledom »ala Conor« pogledala Primoža . Ob enem sem mu hitela razlagati, da bi gospodiču lahko končno privoščila malce bolj »fancy« ovratnico.

Obisk pasje trgovine je bil cel žur . Med tem, ko se je Primož ukvarjal z graviranjem Conorjevega imena na ploščico za na ovratnico (da, tudi to sva mu privoščila), sva midva s Conorjem raziskovala trgovino. »Vau legenda, Conor kaj pa to!«, mu zakličem, ko sredine trgovine zagledam agility tunel. Sej ne vem ali je bil malecki bolj navdušen nad »novo podolgovato igračo«, ali pa so mu bili všeč moji veseli odzivi, ko je vsakič pridno prišel skozi tunel. Verjetno sva prodajalkam malce polepšala dan, saj je bil Conor noro posrečen .

Naprej na pot. Kot je za relacijo Divača-Maribor značilno je stanje na cestah za zjokat. Sploh relacija Ljubljana-Maribor (in seveda tudi obratno) je na trenutke za žile rezat. No po treh urah (z Mr.Petom vmes) smo končno prišli v Maribor. Starši so na morju, torej smo imeli celo hišo zase .

»Pismo Primož, midva sva zadnji teden čisto pozabila na navajanje psa na copatke, jaz upam, da ne bo sedaj kakšen problem«, sem zaskrbljeno zaklicala zaročencu, ko sva v hišo nosila svoje stvari. Ampak sej vemo, Conor bi za hrano naredil vse, tako, da tudi obujanje copatekov ni bil noben problem. Čez čas je celo pozabil na njih, da jih ima obute. Hja…bomo videli kako bo v prihodnjih dneh, ali se bo mladenič sprijaznil z dejstvom, da ima v hiši skoz neko »cunjo« na sebi .

p.s.: Aja še to…glede na včerajšnjo objavo sem pozabila omeniti, da smo zjutraj prejeli paketek (hladilna blazina + prva pomoč) iz Loving Paw-a. Tako, da vsaka jim čast za hitro dostavo, priporočam

The post Operacija »biti sam«, žur v Mr. Pet-u in po dobrem mesecu v rodni Maribor appeared first on Conor's Adventure.

»Ooh shit pozabila sem naročiti hladilno blazino za na morje«, me je prešinilo, ko sva se vrnila iz jutranjega sprehoda, med tem, ko je imel Conor jezik že skoraj do tal. »Očitno se nam obeta še en vroč dan, še sreča, da sem že zelo zgodaj preluftala hišo«, sem se nasmehnila, med tem, ko sem hitela vklapljati računalnik.

S Primožem se že nekaj časa pogovarjava o nakupu hladilne blazine, glede nato, da se naslednji teden odpravljamo na izliv reke Neretve, kjer bodo temperature »opasne« in si želiva čim bolje poskrbeti za udobje najinega terminatorja. Čeprav sva do sedaj pregledala že kar nekaj različnih hladilnih blazin, so se nama vse zdele nekako »cenene«, na pogled ne ravno kvalitetne. Če ste morda brali že katerega izmed najinih člankov (npr. o nakupu pasje kletke ali pa o tem zakaj hraniva s pasjo hrano Platinum itd.) ste si o nama verjetno že ustvarili sliko, da izdelka načeloma ne kupiva »tako na horuk«, ampak se o njem prej pozanimava sploh kaj se kvalitete, cene in konkurence tiče .

Še sreča, da sem pred dnevi v Facebook skupini »Pasjeljubci« zasledila razpravo o hladilnih blazinah. Kar nekaj uporabnic je pohvalilo in izpostavilo kvaliteto blazine Henry Wag. Po pregledu na spletu, sem imela še nekaj dodatnih vprašanj, pa sem v roke vzela telefon in poklicala na spletno stran Lowing Paw. Če sem bila pred tem še v dvomih, me je izredno prijazna prodajalka dokončno prepričala v nakup. Mimogrede sem na njihovi strani še zasledila izredno simpatičen »set prve pomoči za pse« in, ker ste domnevam že ugotovili, da sem precejšen ziheraš v smislu »kaj pa, če se kaj zgodi«, je tudi omenjen set romal v nakupovalno košarico. Bojda bi naj bil paket jutri že tukaj, no bomo videli .

Zvečer je kot običajno sledila mala šola. Tokrat me ni bilo zraven, saj sem dobila »dovoljenje«, da se grem lahko v času, ko se bosta Primož in Conor »učila«, malce razmigati (oz. beri »dvigniti rito za na morje«) v fitnes. Ju odložim na pasjem poligonu in se vrnem po dobri uri in pol.

»Kako je bilo?«, vprašam Primoža, še preden se uspe usesti v avto. »Uff…ne sprašuj, počasi se spreminja v pravega belgijca«, ga gledam vprašljivo, češ, ja povej dalje, nakar mi začne razlagati, da načeloma ni bilo slabo, pes je bil sicer priden, ampak izredno hiperaktiven. Izpostavil je problem izrazitega vohanja, zaradi česar se je težje skoncentriral na Primoža. »Ne vem… danes je bilo po travi očitno ogromno briketov, saj je Conor konstantno vohal po tleh. Če mu nisem pod gobec dal res polne pesti naših briketov, me na trenutke sploh ni registriral«, mi je razložil.

Kot piko na I očitno res zanimivemu dogajanju je še izpostavil trenutek, ko ga je po uri zaprl v eno izmed tamkajšnjih kletk in se je psu »skoraj zmešalo«. »Med tem, ko je Petra strnila zaključne misli šolske ure in sem čakal nate, je pes lajal, cvilil in tulil v eno. Res noro. To še nisva doživela. Ena inštruktorica agilitya me je vprašala, če imamo tako »hudo« doma, ko je sam«, je malce zaskrbljeno Primož opisal očitno najin »nov problem«, ki se mu reče »biti sam«. »Pia resno ne smeva se več dolgo zajebavat okoli tega, da je skoz z nama oz. s teboj, ker na koncu bova imela res hud problem in zaradi psa ne bova mogla nikamor«, mi je Primož dal vedeti, da sva s Conorjem čez dan morda res preveč skupaj.

Pismo sej vem, da ima prav. Zadnje čase se toliko posvečam »najinemu projektu«, da se iz hiše praktično (no razen sprehoda) ne premaknem in je Conor skoz z menoj. »Okej, jutri začnem namesto v jedilnici, delati v pisarni na drugem koncu hiše, med tem, ko bo Conor sam v kletki«, sklenem sama pri sebi jutrišnji načrt.

*Ne gre za reklamno vsebino, temveč zgolj subjektivno podajanje informacij

The post Nakup hladilne blazine* in nov problem, ki se mu reče »biti sam« appeared first on Conor's Adventure.

Primož je moral danes zjutraj v službo in bo odsoten do petka zvečer. Čeprav je moje počutje v primerjavi s par dnevi nazaj vrhunsko, ne morem zanikati, da v sebi nisem čutila rahle napetosti in morda tudi mičkenega straha, »Ali bom zmogla?«. S tem mislim ali bom zmogla vse speljati mirno, brez kregarije (beri renčanje + grizenje) s Conorjem.

Napetost je spuhtela že po najinem prvem sprehodu, saj kljub temu, da sem prejšnjo noč spala slabo in bila nenaspana, sem se počutila v redu in sproščeno. V glavi sem imela zgolj dve stvari, »poskrbi za čim manj prepovedi za psa, sploh pa bodi sproščena, uživaj z njim in on bo s teboj«.  

Dan je potekal, kot do sedaj vsak. Trikrat sva šla na 20-30 min sprehod, dosti sva se igrala in ponavljala osnovne vaje. Prijateljica Urška iz Ljubljane, ki ji jaz pravim pasja enciklopedija na dveh nogah, me je opomnila, da morava vajo »prostor oz. platz« vaditi iz stoječega in ne sedečega položaja, saj je za psa to težje. »Napako« sva hitro popravila in še naprej vadila vse osnovne vaje poslušnosti (sedi, stoj, platz) brez povelja, zgolj z nakazom roke.

Zvečer sem doživela svoj prvi »test« svojih živcev in sicer, ko sva se vrnila iz sprehoda, se je Conor v enem trenutku izjemno razigral in začel noreti po hiši. Kljub temu, da sem ga dvakrat vzela v naročje in ga poskusila umiriti, ni delovalo. Tudi ni pomagalo, da sem ga zgolj zagrabila (ne stresla) za kožo, je sicer zacvilil, vendar se ni umiril. Nakar sem ga preprosto zagrabila, ga stlačila v kletko in zapustila sobo. Vzela sem metlo in začela pometati hišo. Šok. Najprej me je debelo gledal, ko sem pometala tla okoli kletke (sama sem ga ignorirala). Sobo sem nato zapustila in skočila pod tuš. V nekem trenutku sem zaslišala glasno cviljenje, ki pa se je dokaj hitro umirilo. Ko sem se naslednjič vrnila v sobo, je bilo že vse pozabljeno, gospodič miren, kot da se ni nič zgodilo. Spustila sem ga iz kletke, ga pocartala in spet sva bila najboljša frenda

Iskreno, sama sem bila v sebi ves čas mirna, niti nisem bila jezna nanj, ja vem, pač se je razigral. Žal mi je edino bilo, da sem ga zagrabila za kožo, saj bi ga morala že takoj spokati v kletko.

Življenje z malino oz. »malingatorjem« po enem tednu res ni preprosto, je pa daaaleč od tega kaj sem prebrala na internetu. Verjetno je prehitro, da resnično sodim in počakajmo na trenutek, ko bo začel menjavati zobe (baje med 4 in 6 mesecem) oz. ko bo prišel v puberteto (okoli 5-6 mesec). Sem pa definitivno ponosna nase, da sem se za zdaj uspela toliko umiriti, sploh pa sprostiti, da mali terminator od četrtka naprej, več ni zarenčal name

The post Pa sva ostala sama….in to kar do petka appeared first on Conor's Adventure.