Petek, 10.7.2020, dan 33
»Rečeno, storjeno«.😎 Po sprehodu, zajtrku in vseh možnih gospodinjskih opravilih, sem brez neke velike ceremonije (beri »bodi priden« ali pa »pridem takoj«), Conorju ukazala naj gre v kletko oz. »kučo« po njegovo, ga pohvalila, mu po odeji posipala nekaj briketov, zaprla kletko in zapustila prostor. 😌 Odšla sem v pisarno na drugem koncu hiše, za seboj zaprla vrata (da bi bilo čim bolj tiho, češ, ni me doma😆) in pričela z delom. Ne vem, če je minilo dvajset sekund, ko je gospodič pričel z izvajanjem svojevrstnih »pevskih« zvokov 😂. Priznam, na trenutke je smešno slišati kakšne jokajoče zvoke je sposoben dati iz sebe. Po približno petih minutah mu je očitno »zmanjkalo baterij« 😆 in se je po hiši razlegel mir.😊Naslednji slabi dve uri ni gospodič niti pisnil. »No super, sej morda navajanje na samoto niti ne bo tako zahteven proces«, sem si mislila, ko sem po dveh urah odšla v dnevno sobo pogledati situacijo.
Primož se je danes iz službe vrnil malce prej. Po hitrem kosilu, sva postorila še nekaj malenkosti na najini že skoraj končani spletni strani, »Pismo res upam, da nama za vikend uspe vse sfiniširati in gremo končno live«, sem zavzdihnila 🙄in v glavi naredila »petkov-vikend plan«, ki je zajemal tudi obisk ❤Maribora❤ po dobrem mesecu dni. Po hitrem postopku sva si spakirala vse potrebno za naslednjih nekaj dni bivanja v Mariboru (v planu je bilo, da ostaneva do ponedeljka zvečer😎) in se odpravila na pot.
»Primooož kaj obstaja kakšna možnost, da se ustavimo v Ljubljani v Mr.Pet-u?«, sem s prosečim pogledom »ala Conor« pogledala Primoža 😊. Ob enem sem mu hitela razlagati, da bi gospodiču lahko končno privoščila malce bolj »fancy« ovratnico😍.
Obisk pasje trgovine je bil cel žur 💃. Med tem, ko se je Primož ukvarjal z graviranjem Conorjevega imena na ploščico za na ovratnico (da, tudi to sva mu privoščila), sva midva s Conorjem raziskovala trgovino. »Vau legenda, Conor kaj pa to!«, mu zakličem, ko sredine trgovine zagledam agility tunel👀. Sej ne vem ali je bil malecki bolj navdušen nad »novo podolgovato igračo«, ali pa so mu bili všeč moji veseli odzivi, ko je vsakič pridno prišel skozi tunel😄. Verjetno sva prodajalkam malce polepšala dan, saj je bil Conor noro posrečen 😊.
Naprej na pot. Kot je za relacijo Divača-Maribor značilno je stanje na cestah za zjokat😵😭. Sploh relacija Ljubljana-Maribor (in seveda tudi obratno) je na trenutke za žile rezat😑. No po treh urah (z Mr.Petom vmes) smo končno prišli v Maribor. Starši so na morju, torej smo imeli celo hišo zase 😊.
»Pismo Primož, midva sva zadnji teden čisto pozabila na navajanje psa na copatke, jaz upam, da ne bo sedaj kakšen problem«, sem zaskrbljeno zaklicala zaročencu, ko sva v hišo nosila svoje stvari. Ampak sej vemo, Conor bi za hrano naredil vse, tako, da tudi obujanje copatekov ni bil noben problem😊. Čez čas je celo pozabil na njih, da jih ima obute. Hja…bomo videli kako bo v prihodnjih dneh, ali se bo mladenič sprijaznil z dejstvom, da ima v hiši skoz neko »cunjo« na sebi 😆.
p.s.: Aja še to…glede na včerajšnjo objavo sem pozabila omeniti, da smo zjutraj prejeli paketek (hladilna blazina❄ + prva pomoč🚑) iz Loving Paw-a. Tako, da vsaka jim čast za hitro dostavo, priporočam 👌
