Ne vem kako ste vi, ampak nama oz. natančneje meni določene omejitve v zvezi s korono vedno bolj presedajo. Najbolj mi gredo na živce omejitve vezane na »zaprtost občin«.

Če živiš v tako mali občini kot je Divača, ki premore zgolj eno trgovino Tuš, je pohod v druge občine skorajda nujen. Marsikdo bi mi tukaj sicer lahko očital »razvajenost« češ kako smo kot družba postali izbirčni, zapravljivi, sploh pa izredno razvajeni…pa vendar, se vedno znova vprašam:

»Ali smo v mali občini kaj manj vredni od nekoga, ki živi v Ljubljani, Kopru, Mariboru, ki iz potrošniškega vidika ni niti malo prikrajšan?«

S Primožem že v osnovi nisva neka huda potrošnika. No, odvisno…če je govora o športnih pripomočkih, je zgodba drugačna….definitivno, pa nisva velika ljubitelja nakupovanja in obiskovanja nakupovalnih središč. In ravno iz tega vidika opravljava nakupe živil 1x na 14 dni. Seveda greva takrat v Koper, kjer poleg Interspara, skočiva še v drogerijo Müller. Kljub temu, da opravljava nakupovanje za najino »preživetje« (če malce pretiravam), se vsakič, ko se peljeva v Koper počutim, kot da delava nekaj prepovedanega. Nič kaj prijeten občutek, vam pravim.

Potem naslednji vidik, ki sem ga v zadnjem tednu že večkrat poudarila, pa je omejitev obiskovanja staršev, babic in dedkov v Mariboru. Ok…je že res, da bi jih sama bojda lahko obiskala, pa vendar, zaročenca Primoža pa naj pustim doma ? Moja družina Primoža smatra kot enakopravnega člana, zato slednja možnost odpade.

Verjemite res ni prijetno, ko se človek trudi in spoštuje omejitve po svojih močeh (če odštejem občasno obiskovanje Kopra) in potem na socialnih omrežjih gleda »pol« države, ki se veselo smuča na Pohorju oz. Kranjski gori ali celo zvečer žura (da tudi takih osebkov poznam kar nekaj). V takem primeru se res vedno znova vprašam…»pa okej…kdo je tukaj debil?«.

Prečudovito sončno vreme, kot iz pravljice je bilo danes krivo, da sva se tudi midva s Primožem »požvižgala« na ukrepe in odšla na šetnjo v Koper. Sprva je bila v planu še bolj nora ideja, da bi se zapeljala na kremšnito na Bled. No na koncu sva se odločila za »manj sporen« obisk Kopra in sprehod s Conorjem ob morju.

Preživeli smo prav kičasto sončno opoldne/popoldne in za nekaj trenutkov pozabili na vse skrbi okoli firme, korone itd. Glede nato, da Conor že vsaj 2 meseca ni bil v civilizaciji (2x tedenski obiski Sežane za trening hoje na popuščenem povodcu so zaradi korona-ukrepov odpadli), sva pričakovala, da bo hoja z njim na povodcu izredno »vlečno« zanimiva . Ampak frajer naju je popolnoma presenetil….če odštejem občasno vlečenje in »šajtranje« ter vohanje levo-desno, je bil gospodič tri četrtine sprehoda izjemno priden.

Edino kolesarji in otroci na rolerjih mu nekako niso šli v račun, češ kaj za boga je to na premikajočih se kolesih . Zelo dobro se je tudi odzival ob srečanju z različnimi psi, običajno vleče in sili v psa, tokrat pa se je v večini primerov zadržal in šel lepo mimo.

Morda res ne bi bilo slabo, da ga v prihodnje večkrat poskusiva vzeti s seboj v Koper. Sprva bomo naredili dolg sprehod in trening po Kopru, nato pa naju bo malecki počakal v avtu, med tem, ko »stara dva« nakupujeta. Glede nato, da v avtu sedaj ni vroče, njegov transportni boks pa je kar prostoren, to res ne bi smel biti noben problem .

The post Klinc pa omejitve, gremo v Koper appeared first on Conor's Adventure.

Načeloma sva se oba s Primožem v zadnjih tednih oz. recimo kar mesecih nekako poskušala izogibat pretiranemu gledanju večernih poročil, pa branju 101 novice o Coroni…aja pa v zadnjem času tudi o ameriških volitvah in vseh možnih prevarah okoli njih .

Ampak….

Vsi smo ljudje in vsi smo krvavi pod kožo. Sploh, ko človek dela od doma in njegovo delo vključujejo tudi razna socialna omrežja, je hudičevo težko se od vsega izolirat. Oz. moraš biti res karakter. No jaz žal nisem.

In čez čas začne vsa situacija, ko si na nek način »ujet« v hiši (ja vem, res mi je težko, ker sem zaprta v hiši, s čudovito okolico ) in že dober mesec dni nisi videl domačih malce »najedati«. Pa vsaki dan nehote prebereš 101 slabo novico, pa nenehno kreganje in obtoževanje ter tožarjenje zdaj leve in desne strani, pa vsaki dan nova teorija zarote, pa zgražanje ljudi nad zadevami, ki sploh ne obstajajo, oziroma so plod zavajajočega poročanja naših (se opravičujem izrazu ampak ne morem drugače) »podn« medijev….itd..

Pa ne me prosim razumet, da jamram…ker v primerjavi z mnogimi drugimi, ki so izgubili službo, bodo mogli zapret svoje podjetje, odpustiti ogromno ljudi, ali delajo (oz. bolj primeren izraz je hudičevo garajo )v zdravstvu oziroma jim je Corona »ubila« svojca…meni na drugi strani res ni niti malo hudo.

Zgolj razmišljam na glas in …okej…morda tudi malce tarnam, da življenje v tako nesigurnih časih res ni prijetno.

S Primožem denimo nisva letos niti rezervirala datuma poroke za drugo leto…. Ker preprosto ne veva kako sploh bo. Po eni strani se je tri četrt porok prestavilo na drugo leto, pa tukaj bodo gostinci, ki bodo zaradi večjega povpraševanja še bolj nabijali cene itd. Poleti sva se pogovarjala, da bova popuste ob »black fridayu« izkoristila za nakup poročnega potovanja drugo leto. Aja? Resno? Kako že? Mislite, da si upava zapravit par 1000 € za nekaj, za kar sploh ne veva, ali bo drugo leto možno izkoristiti?

Mene osebno je precej začelo psihirat pomanjkanje druženja. Ko gledaš stare filme, denimo pred dnevi Oceanovih 11, ali 12 in opazuješ kako so se ljudje včasih družili, žurali, se zabavali.

Pa danes gledam spomine za nazaj, ko je Sv.Martin mošt spremenil v vino in sem s prijateljicami nazdravljala na Trgu Leona Štuklja v Mariboru. V zraku pa vonj po kuhanem vinu, pečenem kostanju, pečenih klobasah itd.

In danes?

Gledam skoz okno in se sprašujem koliko časa še? Boli me, ker slišim vedno več žalostih zgodb o Coroni, pa da je virus daleč od nedolžnega (res je eni imajo srečo) in se sprašujem, koliko časa bo še moja družina varna? Svinjsko me je strah za vse moje babice in dedke…. Vem ja, lahko sem srečna, da imam pri skoraj 32ih še vse štiri žive. Vem. In cenim to.

Sploh pa me boli, ker vidim kakšna družba smo postali, da nam je vseeno za sočloveka. Sprašujem se zakaj ne moremo tako kot včasih ob športnih uspehih naših športnikov, ali lani ob zbiranju denarja za Krisa….stopiti skupaj? Vsi smo v istem »dreku«. Eni žal res konkretno, drugi za enkrat precej manj. Pa vseeno….virus ne izbira.

In dajmo stisnit zobe, spoštovat ukrepe, biti več doma in potrpet…. Da bomo drugo leto lahko ponovno brez skrbi nazdravljali Sv. Martinu in se bova lahko s Primožem enkrat v prihodnje končno poročila .

The post Največji štajerski praznik…in kako dolgo še? 😓 appeared first on Conor's Adventure.

Čeprav s Primožem bivava v hiši s prečudovito okolico in precej možnosti za sprehajanje psa….verjemite, tudi nam na trenutke »omejenost na občine« konkretno preseda. Se mi zdi, da odkar smo »zaprti«  je tudi Conorju na trenutke precej bedno, saj so dnevi vsak dan bolj kot ne isti.

Zjutraj se vstanemo ob kakšnih 6.30, limonada, kavica, Primož pelje Conorja na prvi sprehod, jaz pa se za kakšno urco zabubim v pisarno. Nato sledi skupen zajtrk in po zajtrku se oba lotiva dela za firmo. Jaz v marketing področje, on v nabavo. Conor pa spat v svojo kućo . Delava do nekje pol dveh, dveh, ko sledi circa 45 min dolga igra in trening s Conorjem. Tisti, ki se ne ukvarja s psom skuha kosilo. Po kosilu ponovno urca ali dve dela za firmo, nato pa telovadba in ponovni sprehod s Conorjem.

Da ne bi pes nenehno gledal ene in iste travice …okej…malo pretiravam…haha….s Primožem že nekaj dni razmišljava, če bi vseeno kršila omejitev občine in se s Conorjem zapeljala denimo v Koper, Postojno, ali Sežano, da pes po par tednih končno vidi malo betona, urbanega okolja in drugih ljudi….

Po nakupih hodiva nekje enkrat na 10 dni oz. če je možno celo enkrat na 14 dni in takrat Conorja žal ne moreva vzeti s seboj, saj najini nakupi trajajo res dosti časa. Sej veste kako je, ko prideš iz res mini občine kot je Divača, ki žal premoremo zgolj eno trgovino v mesto kot je Koper .

Današnji dan oz. popoldne sem zato želela Conorju narediti malce drugačen in sem psa spakiral v avto, ga kar posadila na sprednje sedeže mojega starega Cliota (ki nima avto-pasje-kletke) in sva se zapeljala do km oddaljenega letališča Divača. Ja vem…. ni prav, da psa vozim ne-pripetega kar na sprednjih sedežih avta…ampak…roko na srce, šlo je za par minut vožnje po popolnoma neprometni cesti . Zanimivo je bilo opazovat gospodiča, ki se je na sovoznikovem sedežu peljal kot direktor, ki gre na pomemben sestanek .

Na letališču sva se noro zdivjala. Najprej sva se lovila, oz. jaz sem Conorja lovila….Ne vem, če sem že omenila, ampak pes naravnost obožuje igro z vrvjo in lovljenje. Najprej se z njim ruvaš in vlečeš vrv, češ kdo je močnejši. Nato mu vrv spustiš, on pa teče pred teboj in želi, da ga loviš ter mu vrv probaš vzet. Če sem pred meseci, ko je bil Conor še miceni jamrala, da se ne želi igrati…no sedaj bi se igro lovljenja igral skoz . Le-ta ga tudi izjemno zmotivira za nadaljnji trening, kot, da psa z njo »zbudim«, da je med vajami in treningom poslušnosti, ki običajno sledi mnogo aktivnejši. Vse skupaj je trajalo nekje dobre pol urce.

Za na konec sem ga še malce sprehodila in, ko sva se vrnila domov je pes zaspal kot ubit. Se mi zdi, da mu je menjava okolice resnično pasala .

The post Kako izgledajo naši »omejeno« jesenski dnevi🙄? appeared first on Conor's Adventure.

Iz sobote na nedeljo sva se ponovno, kot že pred tedni odpravila na obisk k mojim staršem. Tudi tokrat Conorja ni bilo z nama. Glavni razlog je predvsem v tem, da ga v Mariboru ne moreva nikjer pustiti. Bivava namreč pri mojih starših, v moji stari sobi, kjer pa psa par ur samega ne moreva pustiti. Prav tako, ko sva v Mariboru pes povsod ne more z nama, denimo na Pohorje, v kino, na obisk k prijateljem itd.  

Skratka…ne vem koliko ste na tekočem s trenutno Corona-situacijo, ampak zadeva resnično ni rožnata. Na srečo je Primorska regija še »oranžna«, torej se lahko »zaenkrat« še svobodno gibljemo, čemur je tudi botrovala odločitev za obisk mojih staršev. Vprašanje časa je namreč, kdaj bomo tudi »primorci« postali rdeči.

Ker kot rečeno vikenda nisem preživela s Conorjem, sem si rekla, da na papir zlijem nekaj občutkov, tudi skrbi in kanček žalosti, ki me teži.

Ne vem kako vi doživljate vse skupaj…ampak mene so se vnovič zaprti lokali, gostilne, bari, pa jamranje raznih fitnes trenerjev resnično dotaknili….saj se kot »novo nastala in še razvijajoča« podjetnica, ki se zadnje mesece resnično soočam z vsakodnevnimi izzivi (o tem kdaj drugič), zavedam kaj pomeni živeti brez prihodkov dan, za dnem.

Najbolj od vsega pa me bolijo ljudje. Obnašanje ljudi. Ne vem kdaj se je v zgodovini človeštva zgodilo, da smo ljudje tako zelo izgubili občutek za sočloveka, kot se to zadnje čase kaže iz dneva v dan.

Eni pluvajo čez vlado, pa čez onega in tega ministra, pa čez ta in oni ukrep…

Eni so za, drugi so proti…

Spet drugi menijo, da je Corona nateg…drugi verjamejo, da nekaj zagotovo je na tem… spet tretji so jo celo preboleli in si kaj podobnega več ne želijo doživeti .

Ogromno jih je moralo kar čez noč zapreti svojo dejavnost…a ostalo je toliko odprtih, celo srhljivih vprašanj “Kaj pa sedaj?”, “Kako naprej?”…”Kako bom sploh preživel?”

O trenutni razdvojenosti naše domovine bi verjetno lahko napisala knjigo…in v nedogled naštevala različne vidike trenutne situacije…

Vem, da to ni ravno pasja tematika, pa vendar…trenutna situacija zadeva ves svet, ne zgolj našo ljubo Slovenijo in Evropo, ampak resnično cel svet.

In pomembno je, da ostanemo človeški.

Kaj je že tisto kar nas loči od živali? No poleg bojda večje inteligence, govora, mišljenja in nasploh večje razvitosti. Pa smo res boljši od živali?

Ustavi se za trenutek in poglej svojega kosmatinca, ali pa kakšnega drugega (če svojega nimaš).

Si se kdaj vprašal zakaj je pes človekov najboljši prijatelj?

Se ti zdi, da so psi sposobni sovraštva?

Prav tako ne pozabi na 101 zgodbo, kjer je pes rešil življenje svojemu lastniku…celo dal svoje življenje zanj…

No sedaj pa poglej našo vrsto…človeško vrsto. Koliko smo pripravljeni narediti za zdravje drugega? Čemu smo se pripravljeni odpovedat?

Odgovor je žalosten mar ne?

The post Off-topic – Kaj se je zgodilo z našo vrsto? In v čem smo boljši od živali? 🤔 appeared first on Conor's Adventure.