Prvič sva se s Conorjem z mantrailingom srečala kakšno leto dni nazaj. Bilo je jeseni oktobra in takrat sem še bolj pridno pisala blog. Zaradi česar si lahko danes vse preberem(o) za nazaj …tukaj.

Sama izkušnja za naju ni bila ravno slaba, je pa celoten trening vsaj zame absolutno predolgo trajal, zaradi česar sem mantrailing kasneje opustila. Nekako sem bila takrat še »mlada in neumna«…Oz. dajmo rečt, izredno neizkušena ter zelena in sem mislila, da se bova s Conorjem našla v tisti športni pasji disciplini, ki je meni (in ne njemu) všeč . Pač ja…pravijo, da prvega psa zajebeš. Eno smo rabili skoraj tri četrt leta, da smo zgruntali, da bi bilo fino s psom početi to, v čem je talentiran (ne glede na pasmo, češ imaš belgijca idi v obrambo oz. IGP ), sploh pa v čem uživa .

Katero šolo za mantrailing izbrati?

Pa sva po dooolgem raziskovanju, premišljevanju, pogovarjanju z različnimi našimi strankami pa pasjimi znanci se nekako »vdala« (no jaz sem se vdala ) in si rekla, »okej, dajmo ponovno sprobat mantrailing, ki ga vsi tako navdušeno hvalijo«.

Po raziskovanju katero šolo izbrati, po prebiranju različnih člankov kako eni in drugi učijo, mi je iz različnih smeri prišlo na uho ime Uroš Gregorčič iz Ljubljane, ki uči po metodi Jeffa Schettlerja in je tudi njegov licenciran inštruktor v Sloveniji. Glede nato, da ima Jeff izkušnje tako z Ameriško vojsko, kot policijo, nisem podvomila, da ne bi bil v redu »vir učenja«. Potem je trajalo še kakšen mesec ali dva, ko sem malce spremljala tako Uroševo, sploh pa Jeffovo delo preko FB in se prepričevala, da sej Ljubljana spet ni tako daleč

Pa je zgleda tisti tam zgoraj začutil mojo stisko v »razdalji in času« (treningi v Ljubljani ti zavoljo naših super cest hitro vzamejo vsaj 3, če ne celo več ur časa ). In ko sem nekega dne naključno srečala Petro iz Pasje točke ter z njo načela debato o mantrailingu, sem presenečeno ugotovila, da tudi ona spremlja Jeffa in uči po njegovem principu. Nato sva imele še kakšno uro debate o mantrailingu… Kako se je slednji skozi leta razvijal, zakaj so dobri temelji pri začetnikih tako pomembni, zakaj ne prehitro v urbano okolje itd…

Ljubezen na prvi, morda drugi trening…

Ni trajalo dolgo, ko sva se neko januarsko nedeljo s tokrat odraslim Conorjem (ko se je prvič srečal z mantrailingom je bil star zgolj šest mesecev ) pojavila na vnovičnem treningu. Ne spomnim se točno ali me je zadelo že takrat, ali teden dni kasneje….Ampak, ko svojega psa zagledaš v nečem tako BOLANO UŽIVAT, verjemi tudi sam »totalno not padeš« .

Od takrat naprej se že v ponedeljek veselim nedelje…in verjetno je to edini dan v tednu, ko mi ob 7ih zjutraj ni prehitro za vstat . Sami treningi so svetovni. Na srečo niso tako dolgi, kot je bil tisi prvi, saj trajajo nekje v povprečju dobri dve ure. Ampak, glede na izvrstno družbo in nasploh drugačen pristop k samemu treningu, nekako ne gledam na čas.

Kaj se je od začetka, pa do danes spremenilo?

Danes teče že deseti trening in Conor se je v tem času, sploh če pogledam najin odnos, izredno izboljšal. Na sam odnos ima verjetno vpliv tudi opravljen tečaj noskanja, saj pes zadnje mesece ogromno »dela z nosom« in posledično počne to v čem uživa . Prav tako je lepo videt, da se je pes po začetnih izredno eksplozivnih treningih, kjer sem bolj kot ne »bila boj za preživetje« umiril.

Morda za tiste, ki nimate nič oz. skoraj nič izkušenj z mantrailingom. Zelo dobro sem princip treninga razložila tukaj (ko sem opisovala prvi trening). Ampak, če se komu tega ne ljubi brati.

Kot že samo ime pove, pes pri mantrailingu išče vonj točno določene osebe. Začetniki imamo treninge zgolj v naravi. Če bi se učili v urbanem okolju, bi bilo za psa precej naporno. Zaradi precejšnjih motenj (drugi psi, mačke, promet, ljudje) in posledično več različnih vonjav, se hitro lahko zgodi, da se psa »nauči narobe« oz. se dogajajo napake.

Medtem, ko je v naravi vonj človeka anomalija in je psu lažje slediti osebi, ki jo išče. Ker psa ne učimo slediti, saj ima za to že naravno, prirojeno danost, mu v naravi ustvarjamo ugodne pogoje za zasledovanje točno določene osebe. Šele s časom in napredkom, se težavnosti stopnjujejo in potem nastopi čas za urbana okolja.

Torej, ker je trening v naravi, so območja dostikrat precej »divja« beri dosti grmovja, čudnih, valovitih tal, sploh kraški svet je zanimiv . No in če imaš psa, ki rad dela, pomeni da precej vleče. In če res noro vleče, se sam trening hitro sprevrže v »boj za preživetje«….Namesto branja psa in koncentracije nase, na povodec (da psa pri delu ne oviraš)…se ukvarjaš zgolj s tem, kako slediti psu, ne izgubiti povodca, sploh pa ne telebniti po tleh .

Učiva se oba, Conor in moj ego!

No in to se je zadnje treninge malce popravilo. Conor se je umiril, na sam trening se bolj skoncentrira, in posledično je vse skupaj malce bolj nadzorovano. Sploh pa mi je pri vsem skupaj najbolj všeč, da se sama sploh ne ukvarjam z dejstvom, ali bo našel oz. ne.

Med iskanjem markerja, noben od nas (sodelujočih pri iskanju) ne ve kje je marker. Slednje je v samem procesu treninga izredno pomembno, saj se zna zgoditi, da če bi denimo jaz vedela kje je marker, bi »nehote« z mimiko na obrazu, z gestikulacijo, nakazala/pomagala psu. Tega pa ne želimo a ne ?

No…Conor je do sedaj sicer vedno našel…Ampak zame, za moj ego, pa je zmaga, da mi je le-to popolnoma vseeno. Včasih si na kakšnem treningu celo »po tihoma« želim, da ne bi našel, saj je neuspeh tudi dobra izkušnja za psa in se lahko iz slednje kaj nauči. Ne zdaj vedno, da se razumemo. Tako kot za ljudi, je tudi za pse, občasen »fail« dober .

Ne veš v kateri pasji šport? Pojdi v mantrailing!

Menim, da bi mogel vsak, ki ima psa s katerim še ne počne nič….Iti v mantrailing, ali noskanje. Pač kar koli, samo da pes dela z nosom. Zakaj? Zato, ker je »vohlanje« naraven element/početje psa, ki ga nehote na raznih sprehodih (sploh v urbanem okolju) dostikrat odvzamemo/oz. omejimo. Šele, ko se nehote začneš malce poglabljati v pasji nos, ko na treningih poslušaš 101 zanimivo dejstvo, ki ga Petra vsakič privleče na plan…. Takrat PRECEJ spremeniš pogled na pasje vohanje. Tudi na sprehodih.

Ne vem, če ste vedeli;

Vohanje, noskanje psa po eni strani sprošča, po drugi strani pa je trening mantrailinga/noskanja izredno naporen. Če se ne motim sem nekje zasledila podatek, da je 10 min dela z nosom ekvivalentno 40 min sprehodu.

Da lahko psi skozi svoj nos naenkrat vdihavajo in izdihavajo zrak, med tem, ko ljudje lahko zgolj vdihnemo ali izdihnemo zrak.

Ljudje imamo circa 6 milijonov vohalnih receptorjev, psi jih imajo okrog 300 milijonov. Posledično je tudi del možganov namenjenih prepoznavanju vonja, 40 krat večji od človeškega.

Za še lažjo predstavo, psi lahko do 100.000 krat bolje zaznavajo vonj kot mi.

Glede na fascinantno »orodje«, ki ga premore naš štirinožec , bi bil skoraj greh, da ga ne bi vsaj delno izkoristili. Pa najsi gre za profesionalno delo iskanja ljudi, ali zgolj za igro, kjer krepimo samozavest psa in vez med lastnikom ter psom.

The post Zakaj smo postali »obsedeni« z mantrailingom? appeared first on Conor's Adventure.

Se še morda spomnite »časov« naju s Conorjem, ko sem imela od svojega psa bolano visoka pričakovanja? Zdaj, če nas berete že od vsega začetka, se definitivno spomnite zapisov prvih mesecev, kako sem cela ponosna razlagala, kaj naš Conor…kljub temu, da je bil še mladič vse zna.

Ko »nad-pes« malina noče delat poslušnosti….

Pa potem sanjanje in želja, da čim prej opravimo BBH in, da gremo v svet IGPja. Seveda vse čim prej. Ker, če imaš belgijca, »malino«, je to ja logično. Ker to so tak »nad-psi«, ki vse znajo, takoj, ko jim enkrat pokažeš. Pač to nas namreč dandanes učijo takšni in drugačni FB/IG profili… No…tudi od marsikaterega lastnika sem že to slišala, da malini 1x pokažeš in zna…. .

Vse to je morda vse res, dokler omenjena pričakovanja, prepričanja, ne preneseš tudi v prakso. In, ko tvoja želja, pričakovanja, pa dokazovanje hitro padeta na realna tla, ko se ti pes upre, zapre…in gre vajin odnos v maloro. Ko »super-pes« malina, noče delat poslušnosti in začneš na razne druge pasje kinološke discipline, ki so ti bile včasih »brezvezne«, gledati popolnoma drugače. Nenadoma več ni pomembno, kaj si ti in tvoj ego želita, temveč kaj je tisto, v čem uživa tvoj pes.

O t.i. podaljšku svojega ega, ki bi mogel biti v odnosu kosmatinec-ti, oz. v mojem primeru Conor-jaz…tam nekje na zadnjem mestu, sem pisala že nekaj mesecev nazaj tukaj. Sama menim, da bi to mogel prebrat vsak, ki je na začetku svoje »pasje« poti, si je kupil svojega prvega psa in ima sedaj od njega neka pričakovanja. Pa četudi, si prebral pol spleta in pol knjig. Tega, ne učijo v nobeni knjigi. No morda kakšni o psihologiji človeka, pa pričakovanjih do drugih.

Sama bi si najraje stisnila focn…morda kar knockout

Kaj sem hotela sploh danes povedat s tem zapisom. Kako mi je res noro fascinantno doživetje in rast, ki ga doživljam s Conorjem. Sedaj, ko pišem te vrstice, mi je iskreno žal….da se večkrat ne javim z zapisom o tem kaj se dogaja med nama.

Najbolj zanimiv preobrat, spoznanje mi predstavlja kako sem začela gledati na nekatere kinološke discipline. Ne me prosim obsojat za to, kaj bom sedaj napisala (to so moje misli več kot leto dni nazaj).

Pač priznam, ko sva s Primožem kupila Conorja…te itak potegne v ta svet perfektnosti, pa želje, da bi nekoč tudi mi bili v svetu IGPja. Ker če imaš malino, je to skor logično. Pa kaki frajerji so ti, ki se ukvrajajo z IGPjem itd…Takrat sem na ostale kinološke discipline (razen reševanje) gledala…eh… to je brezveze, to ni za nas. Pač jaz debil. Smo probali tudi dobro leto nazaj mantrailing, pa sem misla umret od dolgčasa. Agility se mi je zdel mogoče celo izredno nevaren za poškodbe. Rally obedience (RO), pa kot mi je enkrat ena instruktorica rekla, »da je to samo mahanje z rokami«. Sama o RO nisem imela nobenega mnenja…ampak zdelo se mi je tudi brezveze. Ker valda, nič ni tko »frajersko« kot IGP.

Zdaj, ko gledam nazaj bi si sama najraje dala knockout. Če ne drugega je to bila vrhunska šola za takrat, ko bova imela s Primožem enkrat otroke. Da morda otroka ne siliš v šport, skozi katerega želiš ti izživet neke sanje, temveč ga podpreš tam, kjer uživa.

Uživanje v noskanju ter obsedenost z mantrailingom

Najin odnos s Conorjem se mi je mogel totalno sesut, da je v moji glavi naredilo konkreten klik. Sicer je potem trajalo še nekaj časa, da sem vse skupaj ozavestila. Ampak odkar sem se sprijaznila, da verjetno nikoli »ne bom šla na svetovno prvenstvo« in da doma nimam »bodočega svetovnega prvaka«…(to pretiravam, da se razumemo ), je začela iti krivulja v najin odnosu ponovno navzgor. Začela sem se zanimati tudi za druge kinološke aktivnosti in, ko sva eno nedeljo v januarju ponovno probala (zame nekoč brezvzen mantrailing), se je zgodil še en klik. Občutek, ko vidiš, da tvoj pes v nečem noro uživa, da je praktično nor na to….uff… Tudi mene je nato prevzela obsedenost. No od januarja dalje sva oba praktično obsedena z mantrailinogm.

Podobna izkušnja se je zgodila tudi kasneje, v začetku februarja z noskanjem. Conorjeva prva inštruktorica Petra Šarkanj, ki je nas že v mali pasji šoli učila stvari, ki sem jih jaz skapirala šele sedaj….je v sklopu svoje šole Pasja točka organizirala že drug tečaj noskanja. Tak en intermezo – Petra je to, kaj sem jaz danes napisala in potrebovala nekje kakšno leto, da sem skapirala, učila že v mali šoli. Nas celo opozarjala…»Pia ne pričakuj preveč, ne hiti z učenjem, zaprl se ti bo«….

Kako izgleda tečaj noskanja in zakaj iti nanj?

Skratka….v začetku februarja smo imeli prvo uro noskanja. Začelo se je z navajanjem psa na vonj eteričnega olja (nageljnove žbice), katerega smo želeli, da ga kasneje išče. Zakaj eterično olje? Prvič, potrebuješ precej močan vonj, po možnosti nekaj takšnega, ki hitro »ne izhlapi« in drugič, potrebuješ nekaj takšnega, česar ni v vsakdanjem okolju.

Petra nam je na začetku tečaja vsem razdelila epruvete z omenjenim vonjem. Naša naloga je bila, da smo psa sprva naučili povezovati vonj s hrano. In sicer epruvetko si dal v večjo zaprto škatlo, kamor si »zvrtal« manjše luknje (v pokrov) ter psa hranil iz omenjene škatle iz katere je uhajal vonj.

Nato smo začeli počasi z nakazovanjem na izvor vonja – odprta epruveta. Vse to se cel čas dela brez ukaza. Ko pes pravilno nakaže/da gobec na luknjico, se ga nemudoma potrdi s klikerjem in hrano (nagrado).

Naslednji korak je bil prehod na manjšo okroglo škatlico, kjer je bil vonj bolj koncentriran in posledično nakazovanje. Sledilo je postopno skrivanje omenjene škatlice in dodajanje povelja.

Zadnji korak – skrivanje tako odprte epruvete, kot omenjene manjše okrogle škatlice, da pes povezuje vonj in ne predmet. Med učenjem, če ni narejeno pravilno, se lahko zgodi, da bo pes namesto vonja, iskal predmet. Pri zadnjem koraku se pred iskanjem vedno uporabi beseda – Search, Išči, Sniff itd…

Zdaj morda se komu zdi noskanje dolgočasno…ni nekega hudega adrenalina. Ampak verjemi, noskanje je za psa res svetovna “zadeva”. Gre za nekaj povsem “naravnega” psu. Končno lahko pes počne to, kar mu gre najbolje od rok – vohlja.

Ali si vedel, da je nekje 5-10 min dela nosom enakovredno 30-40 min fizični aktivnosti? Prav tako pomaga pri gradnji samozavesti psa, kot tudi pomaga pri odpravi določenih neželenih vedenj….

Izpit in moja pričakovanja….ter nova učna ura

V četrtek, smo imeli zadnjo izpitno uro. Ena izmed zanimivosti, ki sem jo opazila pri sebi, so bila pričakovanja. Včasih, bi hotela biti najboljša. Pa imela bi itak nora pričakovanja od Conorja…no tokrat sem imela vsaj malce nižja – pa še vedno previsoka (ko gledam nazaj).

Na izpitu sem vedela, česa je zmožen, tudi pričakovala sem, da mi nakaže, kot sva se učila doma – nakaže, da otrpne in strmi v točko. Del mene je celo pričakoval, da bo našel takoj. Kot je to doma. Doma je na trenutke delal res vrhunsko. Pa se je zgodil izpit…. In Conor je iskal, ter iskal. Pa je minilo minuto, dve. Pa nič. Čeprav je Petra rekla, da je nakazal, ampak ni nakazal kot sem želela jaz. Pa sem prekinila in ga spet poslala v iskanje. No…pa je le našel in nakazal. Ampak jaz debil, namesto, da bi dvignila roko, kot je treba med iskanjem…. Sem se prepognila in pogledala, če je prav . Seveda pozabila, da ljudje vonja NE VIDIMO .

»Veš…Pia, si rekla, da veš kaj Conor zna, česa je zmožen. Pa si morda pomislila, da smo danes v povsem drugem okolju, polnem drugih vonjav? Pa drugi psi? Pa čuti tudi tvojo napetost? Sej je že prej nekako nakazal….zato je sedaj v drugo takoj vedel kam iti…«, mi je razložila Petra in me spet naučila nekaj novega. »Pismo sam res…drugo okolje«, sem si mislila sama pri sebi. Kljub temu, da ni bilo tako kot sem si v svoji glavi zamislila sem bila na svojega psa res noro ponosna. Res sva postala dober tim.

Morda v prihodnje tudi »mahat« v RO….

In, ko sem odhajala iz izpitne ure in zaključnega druženja, me je Petra vprašala »Ej mislimo začet v prihodnje tudi z Rally obedience-om. Bi te zanimalo?«, »Itak, takoj z veseljem, če bo seveda Conorju všeč«, sem ustrelila kot iz topa in si mislila sama pri sebi, »Bova pač še šla malo mahat z rokami, če se bova imela fajn, zakaj pa ne«… Čeprav iskreno, danes ko malce več vem o kinoloških disciplinah. Je RO konkretno nekaj več, kot pa samo mahanje z rokami (Sploh ne vem kako lahko en inštruktor kaj takega izjavi). So mi dotični, sploh na višjih nivojih kar precejšnji frajerji. Morda pa bova tudi midva kdaj med njimi, you never know …

The post Tečaj noskanja in odnos jaz-Conor appeared first on Conor's Adventure.