Sobota, 16.4.2022
Prvič sva se s Conorjem z mantrailingom srečala kakšno leto dni nazaj. Bilo je jeseni oktobra in takrat sem še bolj pridno pisala blog. Zaradi česar si lahko danes vse preberem(o) za nazaj 😎…tukaj.
Sama izkušnja za naju ni bila ravno slaba, je pa celoten trening vsaj zame absolutno predolgo trajal, zaradi česar sem mantrailing kasneje opustila. Nekako sem bila takrat še »mlada in neumna«…Oz. dajmo rečt, izredno neizkušena ter zelena in sem mislila, da se bova s Conorjem našla v tisti športni pasji disciplini, ki je meni (in ne njemu) všeč 😆. Pač ja…pravijo, da prvega psa zajebeš. Eno smo rabili skoraj tri četrt leta, da smo zgruntali, da bi bilo fino s psom početi to, v čem je talentiran (ne glede na pasmo, češ imaš belgijca idi v obrambo oz. IGP 😂), sploh pa v čem uživa 😇.
Katero šolo za mantrailing izbrati?
Pa sva po dooolgem raziskovanju, premišljevanju, pogovarjanju z različnimi našimi strankami pa pasjimi znanci se nekako »vdala« (no jaz sem se vdala 😆) in si rekla, »okej, dajmo ponovno sprobat mantrailing, ki ga vsi tako navdušeno hvalijo«.
Po raziskovanju katero šolo izbrati, po prebiranju različnih člankov kako eni in drugi učijo, mi je iz različnih smeri prišlo na uho ime Uroš Gregorčič iz Ljubljane, ki uči po metodi Jeffa Schettlerja in je tudi njegov licenciran inštruktor v Sloveniji. Glede nato, da ima Jeff izkušnje tako z Ameriško vojsko, kot policijo, nisem podvomila, da ne bi bil v redu »vir učenja«. Potem je trajalo še kakšen mesec ali dva, ko sem malce spremljala tako Uroševo, sploh pa Jeffovo delo preko FB in se prepričevala, da sej Ljubljana spet ni tako daleč 😆
Pa je zgleda tisti tam zgoraj začutil mojo stisko v »razdalji in času« (treningi v Ljubljani ti zavoljo naših super cest hitro vzamejo vsaj 3, če ne celo več ur časa 😟). In ko sem nekega dne naključno srečala Petro iz Pasje točke ter z njo načela debato o mantrailingu, sem presenečeno ugotovila, da tudi ona spremlja Jeffa in uči po njegovem principu. Nato sva imele še kakšno uro debate o mantrailingu… Kako se je slednji skozi leta razvijal, zakaj so dobri temelji pri začetnikih tako pomembni, zakaj ne prehitro v urbano okolje itd…
Ljubezen na prvi, morda drugi trening…
Ni trajalo dolgo, ko sva se neko januarsko nedeljo s tokrat odraslim Conorjem (ko se je prvič srečal z mantrailingom je bil star zgolj šest mesecev 😊) pojavila na vnovičnem treningu. Ne spomnim se točno ali me je zadelo že takrat, ali teden dni kasneje….Ampak, ko svojega psa zagledaš v nečem tako BOLANO UŽIVAT, verjemi tudi sam »totalno not padeš« 😍.
Od takrat naprej se že v ponedeljek veselim nedelje…in verjetno je to edini dan v tednu, ko mi ob 7ih zjutraj ni prehitro za vstat 😆. Sami treningi so svetovni. Na srečo niso tako dolgi, kot je bil tisi prvi, saj trajajo nekje v povprečju dobri dve ure. Ampak, glede na izvrstno družbo in nasploh drugačen pristop k samemu treningu, nekako ne gledam na čas.
Kaj se je od začetka, pa do danes spremenilo?
Danes teče že deseti trening in Conor se je v tem času, sploh če pogledam najin odnos, izredno izboljšal. Na sam odnos ima verjetno vpliv tudi opravljen tečaj noskanja, saj pes zadnje mesece ogromno »dela z nosom« in posledično počne to v čem uživa 🙃. Prav tako je lepo videt, da se je pes po začetnih izredno eksplozivnih treningih, kjer sem bolj kot ne »bila boj za preživetje« umiril.
Morda za tiste, ki nimate nič oz. skoraj nič izkušenj z mantrailingom. Zelo dobro sem princip treninga razložila tukaj (ko sem opisovala prvi trening). Ampak, če se komu tega ne ljubi brati.
Kot že samo ime pove, pes pri mantrailingu išče vonj točno določene osebe. Začetniki imamo treninge zgolj v naravi. Če bi se učili v urbanem okolju, bi bilo za psa precej naporno. Zaradi precejšnjih motenj (drugi psi, mačke, promet, ljudje) in posledično več različnih vonjav, se hitro lahko zgodi, da se psa »nauči narobe« oz. se dogajajo napake.
Medtem, ko je v naravi vonj človeka anomalija in je psu lažje slediti osebi, ki jo išče. Ker psa ne učimo slediti, saj ima za to že naravno, prirojeno danost, mu v naravi ustvarjamo ugodne pogoje za zasledovanje točno določene osebe. Šele s časom in napredkom, se težavnosti stopnjujejo in potem nastopi čas za urbana okolja.
Torej, ker je trening v naravi, so območja dostikrat precej »divja« beri dosti grmovja, čudnih, valovitih tal, sploh kraški svet je zanimiv 😆. No in če imaš psa, ki rad dela, pomeni da precej vleče. In če res noro vleče, se sam trening hitro sprevrže v »boj za preživetje«….Namesto branja psa in koncentracije nase, na povodec (da psa pri delu ne oviraš)…se ukvarjaš zgolj s tem, kako slediti psu, ne izgubiti povodca, sploh pa ne telebniti po tleh 😂.
Učiva se oba, Conor in moj ego!
No in to se je zadnje treninge malce popravilo. Conor se je umiril, na sam trening se bolj skoncentrira, in posledično je vse skupaj malce bolj nadzorovano. Sploh pa mi je pri vsem skupaj najbolj všeč, da se sama sploh ne ukvarjam z dejstvom, ali bo našel oz. ne.
Med iskanjem markerja, noben od nas (sodelujočih pri iskanju) ne ve kje je marker. Slednje je v samem procesu treninga izredno pomembno, saj se zna zgoditi, da če bi denimo jaz vedela kje je marker, bi »nehote« z mimiko na obrazu, z gestikulacijo, nakazala/pomagala psu. Tega pa ne želimo a ne 🙃?
No…Conor je do sedaj sicer vedno našel…Ampak zame, za moj ego, pa je zmaga, da mi je le-to popolnoma vseeno. Včasih si na kakšnem treningu celo »po tihoma« želim, da ne bi našel, saj je neuspeh tudi dobra izkušnja za psa in se lahko iz slednje kaj nauči. Ne zdaj vedno, da se razumemo. Tako kot za ljudi, je tudi za pse, občasen »fail« dober 😉.
Ne veš v kateri pasji šport? Pojdi v mantrailing!
Menim, da bi mogel vsak, ki ima psa s katerim še ne počne nič….Iti v mantrailing, ali noskanje. Pač kar koli, samo da pes dela z nosom. Zakaj? Zato, ker je »vohlanje« naraven element/početje psa, ki ga nehote na raznih sprehodih (sploh v urbanem okolju) dostikrat odvzamemo/oz. omejimo. Šele, ko se nehote začneš malce poglabljati v pasji nos, ko na treningih poslušaš 101 zanimivo dejstvo, ki ga Petra vsakič privleče na plan…. Takrat PRECEJ spremeniš pogled na pasje vohanje. Tudi na sprehodih.
Ne vem, če ste vedeli;
👉🏼 Vohanje, noskanje psa po eni strani sprošča, po drugi strani pa je trening mantrailinga/noskanja izredno naporen. Če se ne motim sem nekje zasledila podatek, da je 10 min dela z nosom ekvivalentno 40 min sprehodu.
👉🏼 Da lahko psi skozi svoj nos naenkrat vdihavajo in izdihavajo zrak, med tem, ko ljudje lahko zgolj vdihnemo ali izdihnemo zrak.
👉🏼 Ljudje imamo circa 6 milijonov vohalnih receptorjev, psi jih imajo okrog 300 milijonov. Posledično je tudi del možganov namenjenih prepoznavanju vonja, 40 krat večji od človeškega.
👉🏼 Za še lažjo predstavo, psi lahko do 100.000 krat bolje zaznavajo vonj kot mi.
Glede na fascinantno »orodje«, ki ga premore naš štirinožec 🐾, bi bil skoraj greh, da ga ne bi vsaj delno izkoristili. Pa najsi gre za profesionalno delo iskanja ljudi, ali zgolj za igro, kjer krepimo samozavest psa in vez med lastnikom ter psom❤.
