Življenje s Conorjem je tudi danes pol leta kasneje še vedno isto – precej enostavno. No…skoraj vedno precej enostavno, v zadnjih dveh mesecih je tudi najin gospodič začel na trenutke »kazati pubertetniške zobe«

Uničevanje stvari – teta Puberteta

Če še dva meseca nazaj ni bilo o prisotnosti ga. Pubertete nobenega znaka, pa je pri dopolnjenih 8ih mesecih zgodba povsem drugačna. Okej…ne morem sicer rečt, da ga nenormalno meče, ampak so trenutki, ko je življenje s Conorjem izjemno zanimivo, pestro, včasih tudi za živce utrujajoče.

Zanimivo mi je, da se pri nas puberteta kaže v valovih. Pride, traja dva, tri, morda štiri dni in izgine ter pes je spet »normalen«.

Začelo se je nekje par dni po njegovem dopolnjenem 6. mesecu, ko je začel griz vse povprek. Malce pretiravam, pa vendar, če sem še dva meseca nazaj, vesela in polna sebe pisala prispevek o »Življenju z malino po štirih mesecih«, kjer sem ponosno razlagala, da nama ni uničil skorajda ničesar…. Je tokrat zgodba malce drugačna.  

Okej, še vedno imava za obut dovolj čevljev in nisva ostala kot tisti Nemec brez vsega (če ste brali prejšnji prispevek). Bo pa zato treba iti pred poletjem v nabavo novih natikačev . To, da so moji Crocsi, že zdavnaj spustili dušo, že veste….No tokrat se je spravil tudi na Primoževe Adidas natikače. Še prej me je nekega dne pričakala »štala«, ko sem prišla domov in je hodnik preplavila poplava ostankov pokrova za shranjevanje copat. Prizor je na prvi pogled izgledal, kot da je uničil najmanj pol kavča

Zaradi občasnih napadov grizenja in uničevanja stvari je Conor par tednov ponoči spal kar v svojem hišnem boksu. S Primožem mu preprosto nisva zaupala, da ga ponoči ne bi spet kaj prijelo in bi se pod njegovimi zobmi znašel kavč ali kakšen drug vreden predmet.

Šolanje, poslušnost

Če ste si o pasji puberteti prebrali vsaj kakšen članek ali dva, potem veste, da se slednja ne tiče zgolj »uničevanja« temveč kar celotne osebnosti psa.

Za zdaj moram sicer potrkati, da kaj se tiče poslušnosti še ni bilo nekih drastičnih problemov. Morda je najbolj vredna omembe občasna »pozabljivost«, kjer gospodič zahtevanega ukaza preprosto več ne zna oz. ga pozabi. Par dni nazaj se mi je denimo zgodilo, da je pozabil kaj pomeni ukaz »up« (uporabljamo ga za stanje na mestu), najprej me je butasto gledal, nato pa mi je začel kazat 10 drugih naučenih trikov, kot pa zgolj »navadno stanje«. Čudežno, se ga je par ur kasneje ponovno spomnil .

Kljub prisotnosti pubertete pa se lahko »pohvalim«, da ima Conor izredno dober odpoklic, tudi v prisotnosti drugih psov. V zadnjih mesecih se mi zdi, da smo ravno na tem področju (ko gre za bližino drugih psov) naredili precej korakov v naprej. Denimo, če je spuščen in v daljavi zagleda psa, pride na klic nemudoma k meni. Včasih je treba sicer malce povzdigniti glas, pa vendar se odzove

Tudi hojo na popuščenem povodcu, smo za moje pojme izpilili v »nulo«, med hojo več ne opleta sem ter tja in voha 101 travico, temveč sproščeno hodi ob meni. Trenirava jo praktično vsak dan, je pa res, da odkar je ta situacija s korono, skorajda ne hodimo v mesto. Upam, da naslednji obisk urbanega okolja ne bo izgledal, kot da je po poklicu »vlečni pes« .

Morebitne težave

Nasploh, če odštejem občasno grizenje, pa še to se je v zadnjih tednih umirilo, ni s Conorjem nobenih težav. Tudi kar se tiče njegovega zdravja, je za zdaj vse v najlepšem redu. Morda imamo na trenutke probleme z občasno rahlo drisko oz. mehkim blatom, zaradi česar bomo verjetno morali v kratkem iti na praznjenje analnih žlez, drugače pa je pes na pogled zdrav. Tudi njegova aktivnost se je v zadnjih dveh mesecih za kakšnih 20-30 % izboljšala v smislu veselja do dela.

Trenutno največja težava, ki naju s Primožem najbolj »moti«,  je dejstvo, da Conor še kar raste oz. se njegov skelet ni popolnoma razvil. Zaradi tega ga je potrebno temu primerno paziti.

Po drugi strani pa potrebuje že precej več gibanja, torej so se sprehodi podaljšali na nekje 45 min (3x dnevno). Vseeno pa ne moreš iti z njim za pol ure teč, ali pa na kakšen eno urni pohod na bližnji hrib. Prav tako, ga je treba še vedno paziti, da med igro ni nekih visokih skokov. Glede nato, da so trenutne vremenske razmere na trenutke skoraj za žile rezat, res ni najbolj prijetno se s psom 45 min »romantično« sprehajat v dežju . Ampak ok….par mesecev še, pa bo tudi tega konec.

 Cilji za naprej

So se pa v zadnjih dveh mesecih spremenile najine želje kaj si od Conorja želiva in kakšne imava cilje z njim. Glede nato, da zadnjih nekaj mesecev ni pes v nobenem pravem šolanju (to kaj delava doma je verjetno daleč od nekega profi šolanja) in tudi mala šola je že skoraj pozabljena, sva se odločila, da začneva s Conorjem delat bolj strukturirano.

Naletela sva na izjemno simpatično, sploh pa profesionalno pasjo inštruktorico iz Ljubljane, ki nudi zgolj individualne treninge in svoje tečajnike pripravlja tako na BBH izpit, kot potem naprej višje na IGP (nekoč IPO). Trenutno nam sicer situacija ne omogoča šolanja v živo, smo se pa domenili, da bomo poskusili online in potem kasneje nadaljevali v živo. Začnemo v naslednjih dneh.

Skratka kot vidite so se v zadnjih mesecih tudi cilji, kaj si od Conorja želiva počasi izoblikovali. Nekako obema diši, da se podamo v smer IGPja…ali pa bomo tam tudi ostali in nam bo vse skupaj dejansko všeč, pa se pustimo presenetit.

Najbolj od vsega je v prvi vrsti še vedno pomembna dobrobit psa.

The post Življenje z »malino« po šestih mesecih… appeared first on Conor's Adventure.

Pa je spet prišla med nas. Ne, ne mislim ga. Zime (če se morda spomnite te otroške pesmice ), govorim o gospe Puberteti, ki za razliko od zime, res ni zaželena, ker jo običajno spremlja kakšno negativno presenečenje.

Začelo se je že včeraj, ko sva zjutraj naletela na Primožev pogrižen Adidasov natikač. Glede nato, da pes zadnje čase okoli nosi različne natikače in čevlje, sva si popolnoma sama kriva, da slednjega početja nisva jemala za »alarmantnega«, češ…vprašanje časa, kdaj bo od »pospravljanja« obutve prešel v »popravljanje« oz. »preoblikovanje« le-te . In tako je iz petka na soboto stilsko zrihtal Primožev natikač.

Glede nato, da ga je očitno začelo ponovno »metat«, sva se s Primožem odločila, da ga začasno (da slednje obdobje mine) začneva ponoči zapirati v kletko. Psu trenutno preprosto ne zaupava in res si ne želiva, da bo neke noči na sporedu kavč ali kuhinjski stoli . Torej, kot rečeno sva ga zvečer zaprla v njegovo »kućo«, v kateri običajno spi čez dan, ko s Primožem delava. Tisti, ki naju redno berete veste, da jo je pes navajen in jo je že zdavnaj vzel za svojo, kar pomeni, da je v njej priden in mirno spi. Aha….ampak ne ponoči .

Današnji jutranji prizor nama je dal vedet, da sva pred Conorjevimi zobmi morda rešila kakšno nama ljubo stvar. Ko sva zjutraj odkrila kletko (pokrivamo jo s tanko deko, da ima Conor mir in temo), da bi iz nje spustila Conorja, ga »skoraj ni bilo videt« Okej…malce pretiravam…pa vendar. Pes je mrtvo hladno ležal na pogriženi blazini, ki je očitno enkrat ponoči spustila dušo in se razpočila, Conorja pa zasipala s penastim temnim polnilom. »Kaj je bilo to?«, sem ga vprašala napol v smehu in napol resno. Pes se je naredil izjemno bogega in neumnega hkrati….češ »nisem bil jaz«.

»Primož, Princa je dokrajčil….«, sem v kuhno zaklicala dragemu, ki je ravno pripravljal zajtrk. Princ je bilo ime Conorjevi blazini, ki sva jo še preden je malecki prišel v najin dom, kupila v Tediju za 10 €. Ajde…iz finančnega vidika, se nisem ravno sekirala za njo…bolj mi je bilo bedno, ker je spet nekaj uničil.

Popoldne smo ponovno preživeli precej aktivno. Tokrat smo šli v »gore«…no skoraj…haha, oz. v park Škocjanskih jam. Že nekajkrat sem omenila, da se naša hiša nahaja na robu omenjenega parka, ki poleg Škocjanskih jam (katerega ogled res toplo priporočam), vsebuje ogromno raznoraznih pešpoti, majhnih hribčkov oz. vzpetin ter čudovitih razglednih točk . Povzpeli smo se na eno izmed mnogih vzpetin tukaj naokoli, ki so nastale zaradi udornih dolin in opazovali prelepo naravo .

The post Gospa puberteta, dobrodošla nazaj…. appeared first on Conor's Adventure.

Ekola…, če sem do sedaj skoz jamrala kako me skrbi, da je s psom kaj narobe.

Pa da ni dovolj aktiven….

Pa da je za belgijca preveč miren….

Pa kako je fuuul priden in ubogljiv…Evo ti, pa sem dobila »šamar«.

Takšen prizor, kot ga vidite zgoraj na fotografiji, me je pričakal danes zvečer, ko sem se po 5ih urah odsotnosti vrnila domov. Mene je kap zadela . Res sreča v nesreči, da je uničil »zgolj« pokrov škatle za shranjevanje copat, ki pa je bil že precej star in delno uničen. Pustimo dejstvo, da je na pokrovu bilo polno kovinskih sponk, ki resnično upam, ni med Conorjevo pojedino nobena »maširala« v njegov želodec.  

Skratka, če sem se včeraj nad njim res konkretno znesla (za kar me še danes peče vest), sem danes odreagirala za 180 stopinj drugače. Preprosto obnemela sem . Ko sem odprla vrata in zagledala prizor, je bila moja prva misel »Kaj za boga je uničil, da je toliko materiala…samo da ni njegova postelja??!!«. In imela sem srečo…posteljo je pustil nedotaknjeno .

Med tem, ko sem preučevala kraj zločina in za FB ter IG naredila nekaj Story-ev, je pes okoli mene skakal od takšnega veselja, kot da me ne bi videl par mesecev… »Pismo, če kaj psi res znajo, pa znajo noro dobro igrat, človek bi si mislil, da je nekdo drug nardil tale nered in se je on zgolj naključno znašel tukaj«, sem si mislila med tem, ko sem po shrambi iskala metlo.

»Hudiča, kaj pa se je s psom zgodilo?«, so bile prve besede Primoža (ta teden je službeno odstoen), ko me je poklical par minut zatem, ko sem mu na Viber poslala fotografijo.  »Ja kaj? Če ni bilo jasno včeraj, je pa danes. Puberteta«, sem mu odgovorila. Strinjala sva se, da sedaj pa bo resnično treba začet pazit kje in za koliko časa puščava Conorja samega.

Sej vem, da bi ga morala danes zapreti v kletko, ko sem odšla za toliko ur po opravkih, ampak sej veste kako je. Hodnik se mi je zdel preprosto »boljša« rešitev, saj ponuja psu več prostora za gibanje, pa glede nato, da je bil do danes vedno priden, se mi slednja odločitev ni zdela »potencialno nevarna«.  

Ampak….kot sem dejala že pred meseci, ko smo se na Conorja šele prav navajali… »Ne podcenjuj belgijca, ker ti bo žal!!«…in evo ti tu imava sedaj.

The post Psu se je utrgalo…oz. tako je, če imaš »malino« 😆 appeared first on Conor's Adventure.

Ne nisva pozabila, sva pa zanalašč čakala, da bo mladenič dopolnil šest mesecev, saj naj bi takrat že vstopili v končno pričakovano puberteto in bi verjetno imela marsikaj pestrega za povedat .

Žal vas morava razočarat. Življenje z belgijcem oz. z »malino« je tudi po štirih mesecih še vedno izredno enostavno, na trenutke skoraj pozabim, da ga imava.

Uničevanje stvari

Kaj se tiče uničevanja stvari, ker vem, da ima marsikdo probleme, da mu pes uniči skorajda ves inventar, no midva na srečo zaenkrat ne sodiva v to kategorijo. Naj na tem mestu omenim, meni skoraj absurden primer in sicer sem pred kratkim na enem izmed najinih najljubših IG profilov zasledila, da je lastniku njegov belgijec do dopolnjenega drugega leta naredil škode za nekje 3000 €, med drugim je ostal skoraj brez vseh parov čevljev .

Skratka eni imajo očitno res »srečo« s karakterjem psa , Conor je kaj se tiče uničevanja čevljev, trenutno predelal zgolj moje Crocse, pa še to na način, da so še vedno uporabni .

Drugače pa ostalih omembe vrednih stvari ni uničil… okej, na morju je zaradi najine lahkomiselnosti pogrizel plastično hladilno blazino in trakove nahrbtnika, ampak tako je, če psa pustiš samega s stvarmi, ki jih pač rad »gloda«.

Verjetno se morda kdo sprašuje kako je to mogoče? Preprosto. Enostavno paziš, da v bližini psa ni nič »za uničit možnega«, po drugi strani pa vsak njegov poskus grizenja, hitro ustaviš z glasnim »NE«, ali »FUJ«. Če je nama uspelo, verjetno lahko komu drugemu tudi .

Menjava zob

Mlečni zobje so mu izpadli vsaj glede na prebrano in slišano dokaj hitro. In sicer med četrtim ter petim mesecem je zamenjal praktično vse zobe. V tem času tudi nisva opazila, da bi ne vem koliko več grizel. Res je, da so ga začele zanimati bolj trde igrače v obliki vrvi, ki jih je precej zgrizel, ampak, da bi se količina njegovega grizenja ali celo uničevanja povečala, pa se ni zgodilo .

Stopnja aktivnosti oz. morebitna hiperaktivnost

To pa je ena izmed stvari, ki me morda pri Conorju kar malce moti, saj nekako skoraj »pogrešam« več hiperaktivnosti oz. kanček več norosti, če se lahko tako izrazim. Trenutno bi rekla, da je Conor za klasičnega psa, klasično pasmo, super aktiven, definitivno pa ni to »klasična hiperaktivna malina«.

To je tudi ena izmed lastnosti, ki jo denimo opazim zgolj jaz, ki s psom preživim največ časa in se tudi ogromno poglabljam v različna pasja čtiva, med tem, ko se Primožu zdi njegova »normalnost« čisto ok. Da se razumemo, si ne želim, divjega, izredno hiperaktivnega psa, ampak morda kanček »živosti« sploh med treningi, pa bi nam res prišla prav.

Čeprav morda velja omeniti, da dokler je Conor še mladič in raste, ga na trenutke izredno nazaj držimo in ga ne spodbujamo k brezglavemu divjanju, skokih, norenju itd. Razlog? Sklepi in kosti še rastejo ter se razvijajo. Prav tako sva na trenutke izredno stroga, kar je morda tudi posledica, da je pes pač bolj umirjen.

Šolanje, poslušnost

Za svojih šest mesecev je po mojem mnenju pes super poslušen. Načeloma z odpoklicem nimamo nobenih težav, pride praktično vedno, če seveda ni motenj v obliki drugih psov. No v tem primeru pa smo nekje na 50-50, če se pošteno zaderem pride, ampak ne vedno .

V zadnjih mesecih smo uspešno končali tudi malo šolo in čakamo na začetek šolanja mantrailinga. V planu je, da začnemo nekje januarja z obiskovanjem tečaja za izpit A, ki ga gremo lahko opravljati šele z 12imi meseci, ampak do takrat še je daleč.

Drugače pa pes v tem času na blizu in daleč obvlada osnove poslušnosti, kot so »sedi«, »platz«, »up«, »poleg«, »čakaj« »stoj«, »glas«, »vmes«, »noga« (kontra od poleg, torej desna noga). Obvlada tudi triki, kot so »spin«, »okoli« (npr. okoli drevesa), »zgrabi«, »spusti« in »hop«. Morda sem še kaj pozabila, ampak verjetno je v grobem to vse….no okej, zna tudi preval, pa priklon, ampak iskreno, se ne poglabljamo v učenje trikcev. Oba s Primožem si želiva, da bi pes v »nulo« obvladal poslušnost

Kaj se tiče hoje na popuščenem povodcu, pa se je skozi njegovo odraščanje izkazalo za precej trd oreh, saj Conor, ko je v urbanem okolju noro rad vohlja. To je tudi razlog, zakaj smo se odločili za obiskovanje mantrailinga. Denimo v času obiskovanja male šole, je bilo vohljanje na trenutke tako izrazito, da ni bilo možno s psom praktično ničesar delati, saj je bil njegov fokus popolnoma drugje. Odkar smo začeli nekje 1-2x tedensko načrtno hoditi v mesto zgolj zaradi treninga hoje na popuščenem povodcu, se je tudi njegovo izrazito vohljanje in posledično vlečenje umirilo.

Morebitne težave, nevšečnosti

Morda se bo slišali smešno, ali čudno, ampak s Conorjem zaenkrat resnično ni nobenih težav. Ja ok…se dogaja, da denimo čudežno, čez noč pozabi kakšen ukaz (kot denimo v zadnjih dneh je pozabil, kaj pomeni »prinesi žogico«), ampak to spada k vzgoji psa. Vzgoja je ponavljanje, ponavljanje, ponavljanje….pač…psi, kot pravi Primož so oportunisti in bodo vedno iskali bližnjice, na nas pa je ali jim bomo le-te dopustili .

Kot težavo bi morda izpostavila najino občasno pomanjkanje časa zanj, saj se mi zdi, da kakšen dan psu ne posvetiva dovolj pozornosti in aktivnosti. Tukaj mislim predvsem mentalno aktivnost v obliki igranja, treninga s psom. Vseeno se je treba zavedati da gre za zelo aktivno pasmo, ki potrebuje ne zgolj fizično, temveč tudi psihično aktivnost.

Za lažjo predstavo naj še enkrat omenim (čeprav to najdete v marsikaterem najinem blog zapisu), midva s Primožem se s Conorjem dnevno gibava nekje uro do dve uri, torej 2x po nekje 30-40 min sprehoda (zjutraj/zvečer), čez dan pa 2x 20 min igranja + trening.

Skratka upam, da se razumemo, da vzgoja takšnega psa vseeno ni enostavna in potrebuje kar nekaj časa, vztrajnosti, sploh pa konsistentnosti

Cilji za naprej…

Žal pa tudi po štirih mesecih v vlogi pasje lastnice, še kar ne znam odgovoriti na vprašanje kakšni so najini cilji s Conorjem . Definitivno imava namen narediti tako izpit A, kot tudi BBH, kaj pa se tiče planov za naprej…pojma nimam. Morda nam bo postal mantrailing tako všeč, da bomo kar nadaljevali, morda nas celo zanese v obrambo, o čem denimo Primož več govori, kot jaz, ali pa bo Conor preprosto ostal zgolj navaden družinski pes….bomo videli .

The post Življenje z »malino« po štirih mesecih… appeared first on Conor's Adventure.

Mate morda kaj lesa za znosit? Sploh kakšne tanke dolge deske? Imam rešitev za vas . Ponujamo poceni najem psa, ki je priden, zanesljiv, delaven, ne potrebuje malice, zgolj vodo in pest briketov .

Šalo na stran…skratka Conor in les. Romantična zgodba, ki se verjetno ne bo nikoli zaključila . Ne, da je nor zgolj na lesene palice, ampak očitno na ves les.

Danes je Primož imel dopust, ker sta mogla z očetom dokončati prekrivanje strehe garaže. Po koncu dela jima je ostalo nekaj lesa (tankih lesenih palic), ki ga je bilo treba znositi na bližnji travnik. Kdo je bil glavni, si lahko mislite . Conor kdo pa drug. Ko sem prizor opazovala od daleč, sem imela občutek, da je pes našel smisel svojega življenja . S kakšnim veseljem in zanosom je pomagal nositi palice….adijo . Prav simpatično ga je bilo opazovati .

»Te majhne palice niso nič zanj. Mogla bi ga zadnjič videt, ko je bila Barbara tukaj, kako nama je pomagal pri nošenju večjih desk.«, je pripomnil Primož. Ko je videl moj vprašujoč pogled, češ, če je malo nor, da mladiča »obremenjuje« z nošenjem takšne teže, je hitro dodal »…no, ampak bilo jih je zgolj par, pa še to sem večino teže nosil jaz, zato ne skrbi«.

Ne glede nato, da Conor na pogled skoraj več ne spominja na mladiča, visok je namreč okoli 59 cm ter ima nekje 23,5 kg (mimogrede odrasli samci belgijca naj bi bili visoki nekje 66 cm in imeli tam do 40 kg), ne smemo pozabiti, da je star komaj pol leta. Morda ga na trenutke resnično pretirano »pazim«, pa vendar…verjetno mu moja previdnost v starejših letih ne bo škodila, ali ?

Bolje to, kot pa tisto o čemer sem pisala oz. se zgražala včeraj. Ampak ne boste verjeli, da je precej takšnih ljudi, ki svoje mladiče obravnavajo kot fizično odrasle pse . Enega takšnega imamo denimo v sosednji vasi.

Pes Tibi, čudovit primerek delovne linije nemškega ovčarja. Priznam redko vidiš tako lepega nemškega ovčarja, ker je žal večina tistih »skrivljenih« primerkov, kjer je pač kinologija z »lepotno linijo« naredila svoje . Zdaj komu je všeč, da pes že kot mladič komaj hodi…ostaja odprto vprašanje, ampak ok, nisem strokovnjak in se na to ne spoznam.

Skratka Tibi, kot rečeno, na pogled prelep dolgodlak mladič delovne linije nemškega ovčarja, star okoli dobrih 7 mesecev. Zadnjič mi je njegov lastnik (med tem, ko sta se mladiča igrala na sosednjem travniku) veselo razlagal na kašne sprehode hodijo s psom. »Pa ja…dvakrat na dan gremo do vaše vasi, pa do letališča, pa potem nazaj….nekje dobro uro traja vse skupaj, zdaj odvisno ali mu še žogico mečemo zraven..«.

Ga gledam in mu poskusim nežno, da ne bi razumel, da mu nekaj pametujem razložiti, če ni to morda, (glede nato, da gre za nemškega ovčarja, ki imajo že v osnovi težave s kolki), malce preveč. »Ma nee…nam se ne zdi.«, mi odgovori.

Okej si mislim…sej morda, pa sem jaz res malce čudna in pretiravam z vsem skupaj.

Navsezadnje je pa pes njegov in ne moj. Morda se komu zdi, da se preveč vtikujem in pametujem okoli “fizičnega šparanja mladičev”, pa vendar…sem človek, ki mu za druga bitja ni vseeno. Če bom s svojo mislijo, pripombo komu morda pomagala, koristila…super, je namen dosežen .

The post Conorjeva večna romanca z lesom❤ appeared first on Conor's Adventure.

Pismo….šele sedaj vidim, da sem včeraj nekako pozabila na »mini obletnico« in sicer 100 dni odkar imava Conorja. Včeraj se ni zgodilo nič presenetljivega in omembe vrednega… no vsaj ne do današnjega jutra in sem včerajšnji dan preprosto izpustila. Bi pa vseeno lahko za ta poseben »praznik« pripravila vsaj kakšno FB objavo, ampak ja….ušlo mi je iz glave .  

»Okeeej to pa je nekaj novega«, je bila prva misel to jutro, ko sem odprla balkonska vrata in zagledala izjemen artističen prizor – objeden Crocs. Prizor je bil resnično tako slikovit, da sem ga morala najprej fotografirat…. Prav fasciniralo me je kako je Conor »obdelal« peto Crocsa in okoli njega simpatično »raztresel« ostanke .

Morda bo kdo sedaj komentiral, da tej ženski se je že čisto utrgalo in da v vsaki bedariji vidim umetnost..haha .

Skratka, če se sprašujete, kljub odzivu psa, ki je bil celi sključen in ušesa dol (očitno je vedel, da nekaj ni ok naredil), ga nisem skregala. Včeraj pozno popoldne sva ga s Primožem pustila samega na balkonu, med tem, ko sva se šla rolat. Bilo bi popolnoma nesmiselno, da psa skregam za nekaj kar je storil pred 12imi urami.

»Hja očitno bomo morali ponovno začeti skrivati in pospravljati določene stvari pred teboj«, sem mu rekla in Crocse (Primožove in moje) nemudoma pospravila nekam na višino.

Ampak grizenja za danes še ni bilo konec. Čez par ur sem pred njegovimi zobmi v zadnjem trenutku rešila predpasnik z gumbi, ki ga Primož uporablja pri peki na žaru. Čeprav je imel poleg sebe dve igrački, ki ju je še do nedavnega noro rad grizel, mu je očitno nenadoma »zadišal« predpasnik. »Okeeej Conor, kaj se dogaja s teboj, to je FUJ!«, sem ga skregala in mu vzela predpasnik.

Da se s psom očitno nekaj res dogaja in, da nam »nasproti prihaja ga. puberteta«, sem dobila potrditev, ko sva se zvečer odpravila na običajen sprehod k Primoževi mami Katji. Spet smo se vrnili v čase obsedenega vohanja, vlečenja levo in desno ter ignoriranja mene. »Conor, Conor….aloo…Conor«, sem mu v enem trenutku zaklicala in se ustavila. Pes nič. Vohanje ene, druge in tretje trave, kot da me ni. Šele, ko sem mu pod gobec pomolila polno pest briketov, je ugotovil..»Ooo ti si tudi tukaj«.

»No pa se je začela komedija«, je bila prva stvar, ki sem jo povedala Primožu, ko sem prišla domov. »Sej pa bo počasi star že 6 mesecev in takrat se začne«, mi je odgovoril.

Bomo videli, kaj vse nas še čaka in kako se bodo stvari odvijale. Glede nato, da znam biti na trenutke izredno nepotrpežljiva in skoraj malce živčna, ko pes stvar, ki jo sicer obvlada, nenadoma več ne zna….bo čas pubertete očitno izredno dober test za moje živce, sploh pa za najin odnos s Conorjem.

The post Se je začela puberteta? appeared first on Conor's Adventure.

Danes sem doživela prvo »mini vstajo«, če se lahko tako izrazim. Po ponovno precej slabo prespani noči, jutranjemu grizenju in skakanju sva odšla na sprehod. Conor kot verjetno vsi pasji mladički njegove starosti, pobere in dostikrat tudi poje vsa kar mu pride na pot. Žal sem prepočasi odreagirala, ko se je spravil na kompost kurjega dreka pod mlado jablano. Ko sem ga po nekaj trenutkih potegnila vstran se je sprva precej zbunil, ampak mu zaradi povodca ni preostalo drugega, kot da je šel za menoj. Ko sem ga čez 5min izpustila iz povodca, je mojo dobroto »izkoristil« in črta do komposta. Pritekla sem za njim, mu strogo rekla »fuj« in dobila klofuto – renčanje + grizenje. Priznam, prvi delček sekunde sem bila presenečena, vendar se nisem dala in sem ga potegnila za kožo okoli vratu, zacvilil je in spet zarenčal, tokrat še bolj, jaz pa (ne vprašajte kako sem se tokrat počutila), spet nazaj za kožo. Spet je zacvilil, nakar sem ga objela, ga umirila in ga odnesla vstran na cesto. Preostali del sprehoda je minil mirno. Ogromno sva se preigrala, se učila njegovo ime, spoznala sva se pa tudi s klikerjem. Vam povem odzivi psa nanj so fantastični.

Skratka naj najprej razložim kaj je kliker, saj predvidevam, da nisem edina, ki do pred kratkim ni poznala te mini »klikajoče« napravice. Gre za majhno, izredno enostavno stvar oz. napravo, ki ob stisku v dlani »klikne«. Vsakič, ko pes naredi kaj od njega želimo (npr. ob klicu »Conor« me on pogleda) kliknemo + izrečemo potrditveno besedo npr. »yes« + mu damo priboljšek. S tem bo pes povezal klik z nagrado oz. »ko nekaj naredi (kar mi želimo) in sliši klik, da za tem sledi nagrada«. Verjetno bi kakšen kinolog vse skupaj bolj strokovno razložil, vseeno upam, da je moja razlaga razumljiva. Seveda ne smem pozabiti, da moramo psu sprva »predstaviti« kliker, da bo razumel zakaj sploh klikamo.

Jaz sem Conorju kliker predstavila skozi učenje njegovega imena. Ko me je pes pogledal, sem rekla Conor + kliknila + »yes« + nagrada. To sem ponovila parkrat. Nato sem ga začela klicati po imenu in vsakič, ko me je pogledal klik + «yes« + nagrada.

Rezultat je res odličen. Kliker je res super stvar, bova jutri začela kar z vajo sedi.

Morda še par besed na temo spoznavanja okolice, drugih ljudi in psov. Seveda je Conor v naši vasi glavna atrakcija. Videt ga želijo vsi, božat tudi, spoznavat bi se mogel s sosedovimi psi itd. Tukaj sva s Primožem izredno stroga. Pes je praktično še dojenček in zaenkrat nima kaj spoznavat drugih psov, saj nikoli ne veš kako bo slednji odreagiral. Bog ne daj, da ga ugrizne in takoj je tukaj slaba izkušnja. Hudič je najin pogled na pasjo vzgojo dopovedat najinim bližnjim, ki znajo biti pametni kot hudič. Ljudje enostavno ne razumejo, da se je vzgoja psa z leti spremenila, sploh pa da imava s Primožem s Conorjem velike načrte.

The post Opa…renčanje, grizenje in kaj je to kliker? appeared first on Conor's Adventure.