Nedelja, 8.11.2020, dan 153
Pa je spet prišla med nas. Ne, ne mislim ga. Zime (če se morda spomnite te otroške pesmice 😁), govorim o gospe Puberteti, ki za razliko od zime, res ni zaželena, ker jo običajno spremlja kakšno negativno presenečenje🙈.
Začelo se je že včeraj, ko sva zjutraj naletela na Primožev pogrižen Adidasov natikač. Glede nato, da pes zadnje čase okoli nosi različne natikače in čevlje, sva si popolnoma sama kriva, da slednjega početja nisva jemala za »alarmantnega«, češ…vprašanje časa, kdaj bo od »pospravljanja« obutve prešel v »popravljanje« oz. »preoblikovanje« le-te 😆. In tako je iz petka na soboto stilsko zrihtal Primožev natikač.
Glede nato, da ga je očitno začelo ponovno »metat«, sva se s Primožem odločila, da ga začasno (da slednje obdobje mine) začneva ponoči zapirati v kletko. Psu trenutno preprosto ne zaupava in res si ne želiva, da bo neke noči na sporedu kavč ali kuhinjski stoli 🙄 . Torej, kot rečeno sva ga zvečer zaprla v njegovo »kućo«, v kateri običajno spi čez dan, ko s Primožem delava. Tisti, ki naju redno berete veste, da jo je pes navajen in jo je že zdavnaj vzel za svojo, kar pomeni, da je v njej priden in mirno spi. Aha….ampak ne ponoči 😆.
Današnji jutranji prizor nama je dal vedet, da sva pred Conorjevimi zobmi morda rešila kakšno nama ljubo stvar. Ko sva zjutraj odkrila kletko (pokrivamo jo s tanko deko, da ima Conor mir in temo), da bi iz nje spustila Conorja, ga »skoraj ni bilo videt« 😂 Okej…malce pretiravam…pa vendar. Pes je mrtvo hladno ležal na pogriženi blazini, ki je očitno enkrat ponoči spustila dušo in se razpočila, Conorja pa zasipala s penastim temnim polnilom. »Kaj je bilo to?«, sem ga vprašala napol v smehu in napol resno. Pes se je naredil izjemno bogega in neumnega hkrati….češ »nisem bil jaz«.
»Primož, Princa je dokrajčil….«, sem v kuhno zaklicala dragemu, ki je ravno pripravljal zajtrk. Princ je bilo ime Conorjevi blazini, ki sva jo še preden je malecki prišel v najin dom, kupila v Tediju za 10 €. Ajde…iz finančnega vidika, se nisem ravno sekirala za njo…bolj mi je bilo bedno, ker je spet nekaj uničil.
Popoldne smo ponovno preživeli precej aktivno. Tokrat smo šli v »gore«…no skoraj…haha😂, oz. v park Škocjanskih jam. Že nekajkrat sem omenila, da se naša hiša nahaja na robu omenjenega parka, ki poleg Škocjanskih jam (katerega ogled res toplo priporočam), vsebuje ogromno raznoraznih pešpoti, majhnih hribčkov oz. vzpetin ter čudovitih razglednih točk 😊. Povzpeli smo se na eno izmed mnogih vzpetin tukaj naokoli, ki so nastale zaradi udornih dolin in opazovali prelepo naravo 😇.
