Pa smo šli….na dolgo pot v bližino hrvaško-bosanske meje (ja vem, sedaj v času korona-krize je to zelo »pametno«) na izliv reke Neretve. Pot do tja ni ravno kratka, saj traja nekje 8 ur. S Primožem sva se zato odločila, da jo spremeniva v en tak dvodnevni mini »road trip« po Jadranski magistrali. Prvič, že zaradi Conorja ne bi bilo ravno »humano« potovati v enem kosu, pa tudi midva sva si želela celotno pot narediti čim bolj zanimivo in raznoliko. Za potovanje po Jadranski magistrali sva se odločila, ker glede na čas korona-krize ni gneče na cestah, potovanje je zaradi čudovite pokrajine prav prijetno, pa še cestninam se izogneš in celo bližje je (iz vidika km). Na račun circa ure dlje vožnje, torej prišparaš, pa še uživaš ob lepem razgledu na morje.

Današnji končni cilj je bil otok Murter. Vožnja je kljub dolgim circa petim uram minila vseeno precej hitro, tudi Conor na srečo ni imel nobenih težav. Glede na slišano in prebrano kako lahko vožnja z avtom dela psu težave, imava midva res srečo. Že od prvega dne, ko smo šli po Conorja na Madžarsko (z avtom circa 3ure vožnje iz Divače) ni bilo nobenih problemov. Zato pri odhodu na precej oddaljeno Neretvo, nisva imela nobenih pomislekov glede vožnje in Conorja.

Četudi imaš psa, ki mu vožnja ne povzroča problemov, pa se mu je vseeno potrebno malce prilagoditi. Divačo smo zato zapustili zgodaj zjutraj ob 4ih, v izogib potovanju po največjem soncu, s seboj sva imela ogromno vode, kot tudi hladilno blazino….da takrat zjutraj ob 4ih je bila slednja še v enem kosu….

Pismo izkušnja s hladilno blazino, mi še sedaj (pol dni kasneje, ko to pišem) dela sive lase….Skratka, med potjo sva se s Primožem odločila, da prespiva v apartmaju v kraju Tišno (celinski del, kjer preko mosta vstopiš na otok Murter). Vmes sva še zavila do Vodic na kavo in kasneje na Primoževo pobudo na kosilo v Konobo Makina. »Tukaj sem pred leti jedel najboljši tunin steak«, mi je razložil preden sva se v času kosila ob enih popoldne usedla v pazi to popolnoma prazno restavracijo. Jap…korona-kriza se pozna tudi v bojda vedno polnih »žurerskih« Vodicah. Glede nato, da sva bila edina gosta so naju stregli kraljevsko, še Conor je dobil svojo skledo vode postreženo na izredno uglajen način haha…. In ja…Primož je imel prav, tunin steak znajo res vrhunsko pripraviti, tako, da če slučajno lačni pridete v Vodice, veste kam morate iti, toplo priporočava .

..in izkušnja s hladilno blazino? Hja po kosilu je temperatura kar narasla, tudi avto se je fajn segrel, zato sva si rekla, pa dajva mu za teh par km do kraja Tišno v potovalno kletko hladilno blazino. Aha…napaka in to velika. Hudič je, ker Conor, kot verjetno vsi pasji mladički, izredno rad grize plastične stvari in hladilna blazina je bila kot nalašč za krajšanje časa med vožnjo. Po par minutah vožnje sva se sicer vseeno spomnila, da pa morda najina »pametna ideja« le ni bila tako brihtna, ampak za čisto novo hladilno blazino je bilo žal prepozno…Conor jo je že »lepotno« obdelal in prežvečil en vogal. Četudi gel v njej ni strupen, do njega na srečo vseeno ni prišel… »Pismo, pa tako lepa je bila. Hudiča, kaj se nisva prej spomnila, da se to lahko zgodi«, sem se jezila, ko sem gledala žalostno usodo blazine.

Hja spet nova lekcija za drugič, da je potrebno na vse potencialno »mikavno za grizenje« stvari, Conorja prej navaditi, če želim, da jih pusti v enem kosu!

The post Pa smo šli…prva postojanka otok Murter in prva »lekcija« s hladilno blazino appeared first on Conor's Adventure.

»Ooh shit pozabila sem naročiti hladilno blazino za na morje«, me je prešinilo, ko sva se vrnila iz jutranjega sprehoda, med tem, ko je imel Conor jezik že skoraj do tal. »Očitno se nam obeta še en vroč dan, še sreča, da sem že zelo zgodaj preluftala hišo«, sem se nasmehnila, med tem, ko sem hitela vklapljati računalnik.

S Primožem se že nekaj časa pogovarjava o nakupu hladilne blazine, glede nato, da se naslednji teden odpravljamo na izliv reke Neretve, kjer bodo temperature »opasne« in si želiva čim bolje poskrbeti za udobje najinega terminatorja. Čeprav sva do sedaj pregledala že kar nekaj različnih hladilnih blazin, so se nama vse zdele nekako »cenene«, na pogled ne ravno kvalitetne. Če ste morda brali že katerega izmed najinih člankov (npr. o nakupu pasje kletke ali pa o tem zakaj hraniva s pasjo hrano Platinum itd.) ste si o nama verjetno že ustvarili sliko, da izdelka načeloma ne kupiva »tako na horuk«, ampak se o njem prej pozanimava sploh kaj se kvalitete, cene in konkurence tiče .

Še sreča, da sem pred dnevi v Facebook skupini »Pasjeljubci« zasledila razpravo o hladilnih blazinah. Kar nekaj uporabnic je pohvalilo in izpostavilo kvaliteto blazine Henry Wag. Po pregledu na spletu, sem imela še nekaj dodatnih vprašanj, pa sem v roke vzela telefon in poklicala na spletno stran Lowing Paw. Če sem bila pred tem še v dvomih, me je izredno prijazna prodajalka dokončno prepričala v nakup. Mimogrede sem na njihovi strani še zasledila izredno simpatičen »set prve pomoči za pse« in, ker ste domnevam že ugotovili, da sem precejšen ziheraš v smislu »kaj pa, če se kaj zgodi«, je tudi omenjen set romal v nakupovalno košarico. Bojda bi naj bil paket jutri že tukaj, no bomo videli .

Zvečer je kot običajno sledila mala šola. Tokrat me ni bilo zraven, saj sem dobila »dovoljenje«, da se grem lahko v času, ko se bosta Primož in Conor »učila«, malce razmigati (oz. beri »dvigniti rito za na morje«) v fitnes. Ju odložim na pasjem poligonu in se vrnem po dobri uri in pol.

»Kako je bilo?«, vprašam Primoža, še preden se uspe usesti v avto. »Uff…ne sprašuj, počasi se spreminja v pravega belgijca«, ga gledam vprašljivo, češ, ja povej dalje, nakar mi začne razlagati, da načeloma ni bilo slabo, pes je bil sicer priden, ampak izredno hiperaktiven. Izpostavil je problem izrazitega vohanja, zaradi česar se je težje skoncentriral na Primoža. »Ne vem… danes je bilo po travi očitno ogromno briketov, saj je Conor konstantno vohal po tleh. Če mu nisem pod gobec dal res polne pesti naših briketov, me na trenutke sploh ni registriral«, mi je razložil.

Kot piko na I očitno res zanimivemu dogajanju je še izpostavil trenutek, ko ga je po uri zaprl v eno izmed tamkajšnjih kletk in se je psu »skoraj zmešalo«. »Med tem, ko je Petra strnila zaključne misli šolske ure in sem čakal nate, je pes lajal, cvilil in tulil v eno. Res noro. To še nisva doživela. Ena inštruktorica agilitya me je vprašala, če imamo tako »hudo« doma, ko je sam«, je malce zaskrbljeno Primož opisal očitno najin »nov problem«, ki se mu reče »biti sam«. »Pia resno ne smeva se več dolgo zajebavat okoli tega, da je skoz z nama oz. s teboj, ker na koncu bova imela res hud problem in zaradi psa ne bova mogla nikamor«, mi je Primož dal vedeti, da sva s Conorjem čez dan morda res preveč skupaj.

Pismo sej vem, da ima prav. Zadnje čase se toliko posvečam »najinemu projektu«, da se iz hiše praktično (no razen sprehoda) ne premaknem in je Conor skoz z menoj. »Okej, jutri začnem namesto v jedilnici, delati v pisarni na drugem koncu hiše, med tem, ko bo Conor sam v kletki«, sklenem sama pri sebi jutrišnji načrt.

*Ne gre za reklamno vsebino, temveč zgolj subjektivno podajanje informacij

The post Nakup hladilne blazine* in nov problem, ki se mu reče »biti sam« appeared first on Conor's Adventure.