Sreda, 15.7.2020, dan 38
Pa smo šli….na dolgo pot v bližino hrvaško-bosanske meje (ja vem, sedaj v času korona-krize je to zelo »pametno«🙄) na izliv reke Neretve. Pot do tja ni ravno kratka, saj traja nekje 8 ur. S Primožem sva se zato odločila, da jo spremeniva v en tak dvodnevni mini »road trip« po Jadranski magistrali😀. Prvič, že zaradi Conorja ne bi bilo ravno »humano« potovati v enem kosu, pa tudi midva sva si želela celotno pot narediti čim bolj zanimivo in raznoliko😎. Za potovanje po Jadranski magistrali sva se odločila, ker glede na čas korona-krize ni gneče na cestah, potovanje je zaradi čudovite pokrajine prav prijetno, pa še cestninam se izogneš in celo bližje je (iz vidika km). Na račun circa ure dlje vožnje, torej prišparaš, pa še uživaš ob lepem razgledu na morje😍🌊.
Današnji končni cilj je bil otok Murter. Vožnja je kljub dolgim circa petim uram minila vseeno precej hitro, tudi Conor na srečo ni imel nobenih težav. Glede na slišano in prebrano kako lahko vožnja z avtom 🚗 dela psu težave, imava midva res srečo. Že od prvega dne, ko smo šli po Conorja na Madžarsko (z avtom circa 3ure vožnje iz Divače) ni bilo nobenih problemov. Zato pri odhodu na precej oddaljeno Neretvo, nisva imela nobenih pomislekov glede vožnje in Conorja😎.
Četudi imaš psa, ki mu vožnja ne povzroča problemov, pa se mu je vseeno potrebno malce prilagoditi. Divačo smo zato zapustili zgodaj zjutraj ob 4ih, v izogib potovanju po največjem soncu☀, s seboj sva imela ogromno vode, kot tudi hladilno blazino….da takrat zjutraj ob 4ih je bila slednja še v enem kosu…🙄.
Pismo izkušnja s hladilno blazino, mi še sedaj (pol dni kasneje, ko to pišem) dela sive lase….Skratka, med potjo sva se s Primožem odločila, da prespiva v apartmaju v kraju Tišno (celinski del, kjer preko mosta vstopiš na otok Murter). Vmes sva še zavila do Vodic na kavo☕ in kasneje na Primoževo pobudo na kosilo v Konobo Makina. »Tukaj sem pred leti jedel najboljši tunin steak«, mi je razložil preden sva se v času kosila ob enih popoldne usedla v pazi to ⁉popolnoma prazno⁉ restavracijo. Jap…korona-kriza se pozna tudi v bojda vedno polnih »žurerskih« Vodicah. Glede nato, da sva bila edina gosta so naju stregli kraljevsko, še Conor je dobil svojo skledo vode postreženo na izredno uglajen način 😊 haha…. In ja…Primož je imel prav, tunin steak znajo res vrhunsko pripraviti, tako, da če slučajno lačni pridete v Vodice, veste kam morate iti, toplo priporočava 👌.
..in izkušnja s hladilno blazino? Hja po kosilu je temperatura kar narasla, tudi avto se je fajn segrel, zato sva si rekla, pa dajva mu za teh par km do kraja Tišno v potovalno kletko hladilno blazino. Aha…napaka in to velika🙁. Hudič je, ker Conor, kot verjetno vsi pasji mladički, izredno rad grize plastične stvari in hladilna blazina je bila kot nalašč za krajšanje časa med vožnjo. Po par minutah vožnje sva se sicer vseeno spomnila, da pa morda najina »pametna ideja« le ni bila tako brihtna🙈, ampak za čisto novo hladilno blazino je bilo žal prepozno…Conor jo je že »lepotno« obdelal in prežvečil en vogal🙉. Četudi gel v njej ni strupen, do njega na srečo vseeno ni prišel… »Pismo, pa tako lepa je bila. Hudiča, kaj se nisva prej spomnila, da se to lahko zgodi«, sem se jezila, ko sem gledala žalostno usodo blazine.
Hja spet nova lekcija za drugič, da je potrebno na vse potencialno »mikavno za grizenje« stvari, Conorja prej navaditi, če želim, da jih pusti v enem kosu!
