Conorju noči še žal ni uspelo prespati, saj naju je ob 3.30 zbudil za lulanje. Kasneje se je zgodila še »nesreča«, saj se je malecki ob 6ih zjutraj polulal poleg svoje postelje. »Se zgodi«, sem si mislila, ko sem s čistilno krpo brisala lužico iz laminata. Takšnih nezgod, pa najsi gre za lulanje ali celo kakanje ne kaznujemo nikoli. Ampak res NIKOLI. Čeprav priznam, da, ko se je eno noč pokakal na tepih (četudi sva bila pred pol ure zunaj), je bilo potrebnega kar nekaj predihavanja, da nisem znorela. Na srečo se je do danes ritem okrog velike potrebe že bolj kot ne uredil, Conor je zmožen držati nekje 5-6 ur, kar čez dan nanese opravljanje velike potrebe 3-4x (odvisno kdaj se zjutraj zbudi).

Glede nato, da imamo malega terminatorja komaj 14 dni, mu gre odlično. Roko na srce ne moremo pričakovati, da bo vse potekalo s takšno lahkoto in razumevanjem, kot denimo šolanje

Danes sem se odločila, da tako imenovani »vrnitvi svojega življenja v stare tirnice«, dodam še poslednji kamenček in sicer sem po 14ih dnevih spet začela z jutranjo meditacijo. Conorja sem zaprla v njegovo kletko in se podala v svoj svet. Uff….kakšni fenomenalni občutki, prav prijetno se je bilo po dolgem času spet v nulo sprostiti in se predati meditativnim zvokom

Čez dan sem izmenjujoče delala za firmo in s Conorjem ponavljala vaje samokontrole, kot povelje »sedi« in »platz«.

Za piko na I res produktivnemu dnevu sem dodala še večerni tek. Ker je Primož ponovno službeno odsoten, sem si »drznila« gospodiča prvič pustiti dobre pol ure samega. Rezultat? Cviljenje in jokanje na takšnih obratih, da bi še mrtvega zbudil. Ko sem se vrnila domov me je Rajko ves zaskrbljen pričakal, češ, da malecki v eno joka in, da je mislil, da se mu je kaj zgodilo. »Pismo, mogoče, bi ga morala začeti že zdavnaj navajati na samoto«, sem si mislila malce zaskrbljeno, ko sem vstopala v hišo in nenadoma o cviljenju ni bil ne duha in sluha. Ko sem prišla do kletke, me je Conor glupo gledal, češ »O si že nazaj?«, do trenutka, ko sem le to odprla, mu še prej vanjo dala nekaj briketov in šele nato dovolila, da je prišel ven. V enem trenutku sem mislila, da mu bo rep odpadel, tako je začel od veselja migati z njim

Sej je prijetno videt, da te je pes po pol ure tako vesel, kot da te ne bi videl pol stoletja, a vseeno v enem trenutku spoznaš, da smo šli z navezanostjo relacija »midva-on« malce predaleč. Ja nič, ga bo treba še bolj navaditi na kletko, sedaj pa res brez pardona. Poklicala sem ga k sebi, mu v kletko dala brikete, ga pohvalila in zaprla, nato pa sem skočila pod tuš. Vik in krik se je ponovil, edino, da se je tokrat čez 5 min umiril.  Ko sem se vrnila h kletki sva še malo vadila pri odprtih vratih z briketi, nakar je bilo za danes dovolj. »Bova jutri imela zmenek s kletko«, sem si mislila sama pri sebi, ko sva se spravila pred tv.

The post Spanje ponoči? Žal (še) brez uspeha appeared first on Conor's Adventure.

Pa je počilo. Najprej je v meni počilo, zato je posledično tudi med nama.

Jutro se je začelo res grozno. Po štirih nočeh res slabega spanja, sem se zjutraj zbudila kot zombi, z nori glavobolom. Takoj so sledili ugrizi in skakanje, napetost v meni pa se je zgolj stopnjevala. Nakar se je Conor spravil na lončnico v kotu in je ni in ni želel spustiti. Sledilo je grozeče renčanje in grizenje, sama sem ga v čistem obupu ponovno stresla za kožo okoli vratu, zacvilil je in še bolj zarenčal ter me ugriznil. Začelo se je stopnjevati z moje in njegove strani. Nekako sva se oba umirila in skupaj zaspala objeta na njegovi »pasji postelji«. Ne sprašujte me, kako sem se uspela stlačiti gor. V tistem trenutku mi je bilo vseeno. Zaspala sem kot mali otrok, pes pa tudi, kar pomeni, da je bil MIR. Aleluja.

Globoko v meni mi je bilo žal.Zelo žal za mojo nepotrpežljivost, nesproščenost, sploh pa bilo me je nekako strah. Vsakič, ko je zarenčal in ugriznil, sem v sebi zagledala sliko odraslega belgijskega ovčarja Conorja, kako ga ne obvladam. Da je z njim vsak dan boj. Jaz pa sama z njim (Primož je čez dan v službi).

Dokončen zlom, če se lahko tako izrazim in malce podramatiziram, je sledil po kasnejšem sprehodu in zajtrku, ko sem šele ob 10ih zjutraj lahko naredila prvi požirek vode in nekaj pojedla (ja vem, sama kriva, kaj pa sem pustila, da se tako izrazito prilagajam psu). Zjokala sem se, ker nisem preprosto videla smisla v vsem tem kaj se dogaja. Kljub prebranim raznoraznim člankom na internetu, pa pogovoru z ljudmi, branju razne literature, iskreno sanjalo se mi ni, da je lahko življenje z mladičkom na začetku tako naporno. »Saj svojega življenja sploh več nimam«, sem žalostno ugotovila. Delo za podjetje? Meditacija zjutraj? Treningi? Kaj te to je. Postala sem iskreno fauš Primožu, ker hodi samo v službo (pustimo to »malenkost«, da zaenkrat vzdržuje oba, ker se podjetje še postavlja na noge), kjer lahko v miru naredi trening in pride domov na kosilo. V tistem trenutku je zazvonil telefon, bil je Primož. Ravno me je ujel »med jokajočim krajem zločina«.

Postalo me je sram, ker tako jamram. »Glej bom imel jutri dopust, če ti bo lažje«, mi je dejal. Lažje? Pa to je Amerika, sem si pomislila in nenadoma je postal dan lepši, napetost v meni, pa je začela popuščati.   Dokončen premik v meni oz. moji glavi je naredilo uvodno srečanje tečaja male šole (za obisk male šole smo se odločili pri Kinološkem društvu Obala), ki ga začnemo v torek 16. junija. Prvo srečanje je bilo v obliki predavanja, kjer je inštruktorica Petra podrobneje predstavila psihologijo psa, kaj pomenijo določene pasje kretnje, sploh pa, da nas pes nenehno bere. Čeprav sem o tem že brala in tudi slišala, sem šele sedaj doumela pomen. Da je problem v meni, sem vedela že prej. Vem, da ni nikoli v psu, ampak sedaj sem vse skupaj res razumela in povezala v celoto. In prvič po petih dneh sem se res sprostila. In domov iz predavanja, prišla, pa lahko se sliši ne vem kako patetično, drug človek. Spet sem bila JAZ.

The post Kreganje, jok, mala šola in končno sprostitev appeared first on Conor's Adventure.