Četrtek, 11.6.2020, dan 4
Pa je počilo. Najprej je v meni počilo, zato je posledično tudi med nama. 😢
Jutro se je začelo res grozno. Po štirih nočeh res slabega spanja, sem se zjutraj zbudila kot zombi👽, z nori glavobolom. Takoj so sledili ugrizi in skakanje, napetost v meni pa se je zgolj stopnjevala. Nakar se je Conor spravil na lončnico v kotu in je ni in ni želel spustiti. Sledilo je grozeče renčanje in grizenje, sama sem ga v čistem obupu ponovno stresla za kožo okoli vratu, zacvilil je in še bolj zarenčal ter me ugriznil. Začelo se je stopnjevati z moje in njegove strani. Nekako sva se oba umirila in skupaj zaspala objeta na njegovi »pasji postelji«. Ne sprašujte me, kako sem se uspela stlačiti gor😆. V tistem trenutku mi je bilo vseeno. Zaspala sem kot mali otrok, pes pa tudi, kar pomeni, da je bil MIR. Aleluja.
Globoko v meni mi je bilo žal.😥Zelo žal za mojo nepotrpežljivost, nesproščenost, sploh pa bilo me je nekako strah. Vsakič, ko je zarenčal in ugriznil, sem v sebi zagledala sliko odraslega belgijskega ovčarja Conorja, kako ga ne obvladam. Da je z njim vsak dan boj. Jaz pa sama z njim (Primož je čez dan v službi).
Dokončen zlom, če se lahko tako izrazim in malce podramatiziram, je sledil po kasnejšem sprehodu in zajtrku, ko sem šele ob 10ih zjutraj lahko naredila prvi požirek vode in nekaj pojedla (ja vem, sama kriva, kaj pa sem pustila, da se tako izrazito prilagajam psu). Zjokala sem se, ker nisem preprosto videla smisla v vsem tem kaj se dogaja😭. Kljub prebranim raznoraznim člankom na internetu, pa pogovoru z ljudmi, branju razne literature, iskreno sanjalo se mi ni, da je lahko življenje z mladičkom na začetku tako naporno. »Saj svojega življenja sploh več nimam«, sem žalostno ugotovila. Delo za podjetje? Meditacija zjutraj? Treningi? Kaj te to je. Postala sem iskreno fauš Primožu, ker hodi samo v službo (pustimo to »malenkost«, da zaenkrat vzdržuje oba, ker se podjetje še postavlja na noge), kjer lahko v miru naredi trening in pride domov na kosilo. V tistem trenutku je zazvonil telefon, bil je Primož. Ravno me je ujel »med jokajočim krajem zločina«.
Postalo me je sram, ker tako jamram.🙈 »Glej bom imel jutri dopust, če ti bo lažje«, mi je dejal. Lažje? Pa to je Amerika, sem si pomislila in nenadoma je postal dan lepši, napetost v meni, pa je začela popuščati. Dokončen premik v meni oz. moji glavi je naredilo uvodno srečanje tečaja male šole (za obisk male šole smo se odločili pri Kinološkem društvu Obala), ki ga začnemo v torek 16. junija. Prvo srečanje je bilo v obliki predavanja, kjer je inštruktorica Petra podrobneje predstavila psihologijo psa, kaj pomenijo določene pasje kretnje, sploh pa, da nas pes nenehno bere. Čeprav sem o tem že brala in tudi slišala, sem šele sedaj doumela pomen. Da je problem v meni, sem vedela že prej. Vem, da ni nikoli v psu, ampak sedaj sem vse skupaj res razumela in povezala v celoto. In prvič po petih dneh sem se res sprostila. In domov iz predavanja, prišla, pa lahko se sliši ne vem kako patetično, drug človek. Spet sem bila JAZ. 😇
