Prvič sva se s Conorjem z mantrailingom srečala kakšno leto dni nazaj. Bilo je jeseni oktobra in takrat sem še bolj pridno pisala blog. Zaradi česar si lahko danes vse preberem(o) za nazaj …tukaj.

Sama izkušnja za naju ni bila ravno slaba, je pa celoten trening vsaj zame absolutno predolgo trajal, zaradi česar sem mantrailing kasneje opustila. Nekako sem bila takrat še »mlada in neumna«…Oz. dajmo rečt, izredno neizkušena ter zelena in sem mislila, da se bova s Conorjem našla v tisti športni pasji disciplini, ki je meni (in ne njemu) všeč . Pač ja…pravijo, da prvega psa zajebeš. Eno smo rabili skoraj tri četrt leta, da smo zgruntali, da bi bilo fino s psom početi to, v čem je talentiran (ne glede na pasmo, češ imaš belgijca idi v obrambo oz. IGP ), sploh pa v čem uživa .

Katero šolo za mantrailing izbrati?

Pa sva po dooolgem raziskovanju, premišljevanju, pogovarjanju z različnimi našimi strankami pa pasjimi znanci se nekako »vdala« (no jaz sem se vdala ) in si rekla, »okej, dajmo ponovno sprobat mantrailing, ki ga vsi tako navdušeno hvalijo«.

Po raziskovanju katero šolo izbrati, po prebiranju različnih člankov kako eni in drugi učijo, mi je iz različnih smeri prišlo na uho ime Uroš Gregorčič iz Ljubljane, ki uči po metodi Jeffa Schettlerja in je tudi njegov licenciran inštruktor v Sloveniji. Glede nato, da ima Jeff izkušnje tako z Ameriško vojsko, kot policijo, nisem podvomila, da ne bi bil v redu »vir učenja«. Potem je trajalo še kakšen mesec ali dva, ko sem malce spremljala tako Uroševo, sploh pa Jeffovo delo preko FB in se prepričevala, da sej Ljubljana spet ni tako daleč

Pa je zgleda tisti tam zgoraj začutil mojo stisko v »razdalji in času« (treningi v Ljubljani ti zavoljo naših super cest hitro vzamejo vsaj 3, če ne celo več ur časa ). In ko sem nekega dne naključno srečala Petro iz Pasje točke ter z njo načela debato o mantrailingu, sem presenečeno ugotovila, da tudi ona spremlja Jeffa in uči po njegovem principu. Nato sva imele še kakšno uro debate o mantrailingu… Kako se je slednji skozi leta razvijal, zakaj so dobri temelji pri začetnikih tako pomembni, zakaj ne prehitro v urbano okolje itd…

Ljubezen na prvi, morda drugi trening…

Ni trajalo dolgo, ko sva se neko januarsko nedeljo s tokrat odraslim Conorjem (ko se je prvič srečal z mantrailingom je bil star zgolj šest mesecev ) pojavila na vnovičnem treningu. Ne spomnim se točno ali me je zadelo že takrat, ali teden dni kasneje….Ampak, ko svojega psa zagledaš v nečem tako BOLANO UŽIVAT, verjemi tudi sam »totalno not padeš« .

Od takrat naprej se že v ponedeljek veselim nedelje…in verjetno je to edini dan v tednu, ko mi ob 7ih zjutraj ni prehitro za vstat . Sami treningi so svetovni. Na srečo niso tako dolgi, kot je bil tisi prvi, saj trajajo nekje v povprečju dobri dve ure. Ampak, glede na izvrstno družbo in nasploh drugačen pristop k samemu treningu, nekako ne gledam na čas.

Kaj se je od začetka, pa do danes spremenilo?

Danes teče že deseti trening in Conor se je v tem času, sploh če pogledam najin odnos, izredno izboljšal. Na sam odnos ima verjetno vpliv tudi opravljen tečaj noskanja, saj pes zadnje mesece ogromno »dela z nosom« in posledično počne to v čem uživa . Prav tako je lepo videt, da se je pes po začetnih izredno eksplozivnih treningih, kjer sem bolj kot ne »bila boj za preživetje« umiril.

Morda za tiste, ki nimate nič oz. skoraj nič izkušenj z mantrailingom. Zelo dobro sem princip treninga razložila tukaj (ko sem opisovala prvi trening). Ampak, če se komu tega ne ljubi brati.

Kot že samo ime pove, pes pri mantrailingu išče vonj točno določene osebe. Začetniki imamo treninge zgolj v naravi. Če bi se učili v urbanem okolju, bi bilo za psa precej naporno. Zaradi precejšnjih motenj (drugi psi, mačke, promet, ljudje) in posledično več različnih vonjav, se hitro lahko zgodi, da se psa »nauči narobe« oz. se dogajajo napake.

Medtem, ko je v naravi vonj človeka anomalija in je psu lažje slediti osebi, ki jo išče. Ker psa ne učimo slediti, saj ima za to že naravno, prirojeno danost, mu v naravi ustvarjamo ugodne pogoje za zasledovanje točno določene osebe. Šele s časom in napredkom, se težavnosti stopnjujejo in potem nastopi čas za urbana okolja.

Torej, ker je trening v naravi, so območja dostikrat precej »divja« beri dosti grmovja, čudnih, valovitih tal, sploh kraški svet je zanimiv . No in če imaš psa, ki rad dela, pomeni da precej vleče. In če res noro vleče, se sam trening hitro sprevrže v »boj za preživetje«….Namesto branja psa in koncentracije nase, na povodec (da psa pri delu ne oviraš)…se ukvarjaš zgolj s tem, kako slediti psu, ne izgubiti povodca, sploh pa ne telebniti po tleh .

Učiva se oba, Conor in moj ego!

No in to se je zadnje treninge malce popravilo. Conor se je umiril, na sam trening se bolj skoncentrira, in posledično je vse skupaj malce bolj nadzorovano. Sploh pa mi je pri vsem skupaj najbolj všeč, da se sama sploh ne ukvarjam z dejstvom, ali bo našel oz. ne.

Med iskanjem markerja, noben od nas (sodelujočih pri iskanju) ne ve kje je marker. Slednje je v samem procesu treninga izredno pomembno, saj se zna zgoditi, da če bi denimo jaz vedela kje je marker, bi »nehote« z mimiko na obrazu, z gestikulacijo, nakazala/pomagala psu. Tega pa ne želimo a ne ?

No…Conor je do sedaj sicer vedno našel…Ampak zame, za moj ego, pa je zmaga, da mi je le-to popolnoma vseeno. Včasih si na kakšnem treningu celo »po tihoma« želim, da ne bi našel, saj je neuspeh tudi dobra izkušnja za psa in se lahko iz slednje kaj nauči. Ne zdaj vedno, da se razumemo. Tako kot za ljudi, je tudi za pse, občasen »fail« dober .

Ne veš v kateri pasji šport? Pojdi v mantrailing!

Menim, da bi mogel vsak, ki ima psa s katerim še ne počne nič….Iti v mantrailing, ali noskanje. Pač kar koli, samo da pes dela z nosom. Zakaj? Zato, ker je »vohlanje« naraven element/početje psa, ki ga nehote na raznih sprehodih (sploh v urbanem okolju) dostikrat odvzamemo/oz. omejimo. Šele, ko se nehote začneš malce poglabljati v pasji nos, ko na treningih poslušaš 101 zanimivo dejstvo, ki ga Petra vsakič privleče na plan…. Takrat PRECEJ spremeniš pogled na pasje vohanje. Tudi na sprehodih.

Ne vem, če ste vedeli;

Vohanje, noskanje psa po eni strani sprošča, po drugi strani pa je trening mantrailinga/noskanja izredno naporen. Če se ne motim sem nekje zasledila podatek, da je 10 min dela z nosom ekvivalentno 40 min sprehodu.

Da lahko psi skozi svoj nos naenkrat vdihavajo in izdihavajo zrak, med tem, ko ljudje lahko zgolj vdihnemo ali izdihnemo zrak.

Ljudje imamo circa 6 milijonov vohalnih receptorjev, psi jih imajo okrog 300 milijonov. Posledično je tudi del možganov namenjenih prepoznavanju vonja, 40 krat večji od človeškega.

Za še lažjo predstavo, psi lahko do 100.000 krat bolje zaznavajo vonj kot mi.

Glede na fascinantno »orodje«, ki ga premore naš štirinožec , bi bil skoraj greh, da ga ne bi vsaj delno izkoristili. Pa najsi gre za profesionalno delo iskanja ljudi, ali zgolj za igro, kjer krepimo samozavest psa in vez med lastnikom ter psom.

The post Zakaj smo postali »obsedeni« z mantrailingom? appeared first on Conor's Adventure.

Tak pa je za nami…prvi trening mantrailinga . Izjemno zanimiva sploh pa dooolga izkušnja..haha…s Conorjem sva danes v šumi oddelala praktično cel šiht, saj sva šla od doma ob 7.30 zjutraj in prišla domov ob 16ih .

Verjetno se sprašujete kaj za boga je tako dolgo trajalo…. Skratka gre za precej kompleksno zadevo, saj treningi vsaj za začetnike potekajo običajno v gozdu, da je motenj z drugimi človeškimi vonji čim manj. Treba je vedeti, da pes pri mantrailingu išče vonj točno določene osebe in v primeru, da bi se učili v urbanem okolju, bi bilo za psa precej naporno, saj je prisotnih več vonjev različnih ljudi. V primeru, da se učiš v gozdu, pa mora pes običajno ločiti med tako imenovanimi »naravnimi vonji« (divjad itd.) in osebo, ki jo išče/sledi.

Tudi kraj srečanja je običajno pozorno izbran, saj mora biti javna površina, prav tako je fajn, da ni preveč obljudena (denimo kakšna popularna točka za nabirat gobe ), pa seveda da je področje dovolj veliko in razgibano, da omogoča čim več trening ponovitev. Ko se namreč išče po eni smeri poti, se po tej isti poti (tisti dan) več ne sme ponavljati, saj je območje na nek način kontaminirano … vem morda se sliši malce zakomplicirano, ampak ni.

Za lažje razumevanje vam bom poskusila opisati kako je vse skupaj danes izgledalo:

Prva oseba (oz. v tem primeru marker) se gre skrit, med tem, ko se čaka, da se sled »postara« sva na vrsti obe začetnici.

Ko se vodnik in pes šele spoznavata z mantrailingom, so razdalje iskanja kratke, circa 20 m. Marker, ponudi psu nekaj njegovih priboljškov (na treninge mantrailinga moraš imeti s seboj res vrhunske priboljške, da je pes čim bolj motiviran ), nato pred psa vrže svoj predmet (npr. rokavico, majico, nogavico) in se gre skrit. Zelo je pomembno, da pes ne vidi točne smeri, kam je marker šel, saj ga je potrebno »prisiliti« da začne slediti vonju in ne občutku ter vidu. Čez circa 15-20 sekund spustiš psa (na začetku se dela brez povodca) in greš za njim. Ko najde markerja se psa nagradi z že omenjenim priboljškom + izrazito se ga pohvali. V mojem primeru smo vse skupaj ponovili kakšnih 3-4 x.  

Sledi iskanje za »profesionalce« (torej tiste, ki se z mantrailingom ukvarjajo že dlje časa), oz. potrebno je najti markerja, ki se je skril pred eno uro.

Ko se markerja najde, se vloge zamenjajo in spet se gre nekdo za dlje časa igrat skrivalnice. Ponovno sva prišli na vrsto začetnici in odvil se je podoben scenarij, kot že pred tem.

Kot vidite, gre za dokaj kompleksno in trajajočo zadevo. Običajno so za eno iskanje potrebne tri osebe in sicer marker + vodnik, s psom + nekdo, ki snema.  

Snema??

Ja prav ste slišali, vsak trening se posname, da se lahko tudi drugi člani »mantrailing skupine« iz treninga kaj naučijo. Zgodi se, da pes ne najde markerja in posledično sledi analiza, češ kaj je šlo narobe. Je bilo za psa pretežko? Je bila napaka vodnika in ni pravilno prebral psa itd…?

Izkušnja je bila resnično zanimiva, sploh pa zame za začetnico na trenutke malce »travmatična« , sploh, ko sta vodnica in snemalka, po enem spodletelem iskanju razglabljali, češ zakaj pes ni našel markerja, pa kje smo narobe zavili, pa kako se je pes odzival, pa kje je še bil na sledi itd….jaz pa sem ju zgolj poslušala, kot da se menita kitajsko ….

… ampak ok….sej vsega pa ne moremo takoj znat a ne ….

The post Prvi trening mantrailinga 🔎 appeared first on Conor's Adventure.

Današnji dan je bil za Conorja kot »mini Gardaland«…

Na jutranjem sprehodu sva si ga s Primožem malce privoščila. Oba nekako že komaj čakava, da gremo s psom po skoraj dveh mesecih ponovno v šolo, zato sva se odločila, da ga še pred »uradnim začetkom mantrailinga« sprobava v iskanju drug drugega .

»Samo pismo Primož, s seboj nimam nobene rokavice, oz. kakšnega manjšega kosa oblačila, da bi ga psu dala za povohat«, sem se spomnila, ko sva se s Primožem zmenila, da bom »izginula oseba« najprej jaz. »Sej pa imaš nogavico, ali ne?«, me je spomnil zaročenec in evo…kot bi mignil sem jo sezula ter jo dala psu za povohat. Conor nekako ni najbolje registriral, kaj je sploh »point« nogavice, ampak je začel zgolj lajat in cvilit, ko sem čez par metrov izginila med drevesi. Čez kakšnih 30 sekund, ga je Primož izpustil in pes je bil v roku slabe minute pri meni »Supeeer, prideeen, bravoo«, sem ga pohvalila in ga nagradila z veliko pestjo briketov.

(Če se na tem mestu sprašujete kaj je »point« nogavice….no na predavanju mantrailinga smo si ogledali video, kako mladiča uvesti v to disciplino. Dela se brez povodca. Oseba, ki bo izginila, mu najprej pokaže »nagrado«, ki jo mladič dobi v primeru uspešne akcije, nato pa preden izgine, pred psa vrže svojo stvar (nogavico, rokavico itd..). Psa seveda stvar pritegne, jo povoha…in sledi vonju…ki ga pa pripelje do izginule osebe + prejme nagrado.)

Celoten postopek sva ponovila še z »izginulim« Primožem. Spet, najprej nogavica, pa nato lajanje/cviljenje in, ko sem ga čez nekaj trenutkov le spustila, kot, da psu gori za petami. Podobno hitro kot mene, je našel tudi Primoža, le da je tokrat, nekajkrat zaokrožil po gozdni potki. Ker ga ni našel takoj, je po nekaj metrih le začel uporabljati svoj nos.

»Nekako še ne ve točno kaj bi rada od njega«, sem se nasmehnila Primožu, med tem, ko je hvalil psa in mu dajal nagrado. »Šele teh zadnjih 5-10 metrov je uporabil svoj nos za iskanje tvoje sledi«, sem razložila svoja opažanja. »Ja sej pri tebi je bilo isto, praktično je šel na srečo oz. na občutek, sploh nisem opazil, da bi dal glavo k tlom«, mi je odgovoril. »Nas bodo že na mantrailingu naučili kako in kaj, je pa to ful kul zadeva«, je še pripomnil in počasi smo se odpravili proti domu.

Doma je Conorja čakala prava poslastica. Pred dnevi sem na pasji.net po priporočilu znanke iz Celja naročila kar nekaj pasjih priboljškov, ki so bili dostavljeni včeraj. Glede nato, da je bila vmes tudi sirova palčka za žvečenje, sem komaj čakala, da jo dam psu za poskusit. Pred tem sem mu privoščila še mini palčko za žvečenje iz ohrovta in jabolka, ki pa je v njegovem gobcu izginila v nekaj sekundah. »Hmm….upam, da bo tale sirova palčka dlje časa zdržala«, sem se nasmehnila, ko sem mu jo čez pol ure pomolila pod nos.

In je…eno uro si je pes dal opravka z njo (preden sem mu jo vzela), pa na videz ni delovala skoraj nič manjše. »Pismo to pa je res top shit zadeva«, sem se v mislih zahvalila Jasni za super nasvet.

Odkar sva imela z bikovkami res slabo izkušnjo, saj je pes po njih dobil drisko, se raznim takšnim in drugačnim žvečilkam nekako izogibava. Skoraj vsaka je prevlečena s kakšno umetno snovjo, da se zadeva ne pokvari, zato sem mu do sedaj za grizljanje raje dajala govejo kost. Ampak ta »sirna zadeva« me je tudi iz vidika vsebnosti povsem navdušila ….tako, da resnično priporočam.

The post Dan za razvajanje…oz. za testiranje pasjih priboljškov 😎 appeared first on Conor's Adventure.

»Zdaj pa mi ne boš mogla pobegnit, ker te bom s Conorjevo pomočjo našel«, so bile prve besede Primoža, ko sva se po današnjem izredno zanimivem predavanju inštruktorice Petre (tisti, ki naju spremljate že dalj časa, se je še spomnite iz pasje male šole) vozila domov.

Hja, če ti od doma pobegnem peš in ne z avtom, obstaja dejanska možnost, da me najdeš«, sem mu nagajivo odgovorila .

Od zaključka pasje male šole v mesecu avgustu je preteklo že nekaj časa. S Primožem sva se za nadaljevanje šolanja Conorja odločila, da bomo šli v tečaj noskanja (imenovano tudi delo z nosom ali detekcija), kjer se psa skozi igro uči iskanja različnih premetov oz. določenih vonjav . Za slednji tečaj sva se odločila zato, ker kot že večkrat rečeno, Conor izredno dosti vohlja, išče itd .

Vpis v tečaj noskanja je potekal zadnji dan avgusta, ker pa nas je bilo prijavljenih premalo, se je inštruktorica Petra odločila, da nas uvede kar v tečaj »mantrailinga«. Razlika med noskanjem in mantrailingom je zgolj ta, da se pri prvem išče predmet oz. določen vonj, pri drugem, pa kot že samo ime pove osebo, oz. vonj točno določene osebe .

Najlažje si boste mantrailin predstavljali iz kakšnih filmov, kjer psi iščejo neko določeno pogrešano osebo. Pri nas je tega denimo največ v pomladnem ali jesenskem času, ko se ljudje odpravijo v gozd nabirat plodove narave in se izgubijo.

Skratka današnje popoldne je bilo namenjeno prvemu uvodnemu srečanju, kjer je Petra razložila osnovne stvari v zvezi z mantrailingom, kako, kje in kdaj potekajo treningi, koliko časa trajajo, kakšno opremo potrebujemo za trening itd. Kot zanimivost naj omenim, da med osnovno opremo spada oprsnica in 10 m povodec. Razlog? Ko pes »dela«, »vleče« in je oprsnica zato nujno potrebna.  

Tekom predavanja smo izvedeli še nekaj izredno zanimivih dejstev o pasjem nosu. Ne vem, če ste vedeli;

Da lahko psi skozi svoj nos naenkrat vdihavajo in izdihavajo zrak, med tem, ko ljudje lahko zgolj vdihnemo ali izdihnemo zrak.

Ljudje imamo circa 6 milijonov vohalnih receptorjev, psi jih imajo okrog 300 milijonov. Posledično je tudi del možganov namenjenih prepoznavanju vonja, 40 krat večji od človeškega.

Za še lažjo predstavo, psi lahko do 100.000 krat bolje zaznavajo vonj kot mi.

Glede na res fascinantno »orodje«, ki ga premore naš štirinožec , bi bil skoraj greh, da ga ne bi vsaj delno izkoristili, pa najsi gre to za profesionalno delo iskanja ljudi, ali zgolj za igro, kjer krepimo samozavest psa in vez med lastnikom ter psom.

The post Prvi koraki v svet….mantrailinga in nekaj zanimivih dejstev o pasjem nosu 👃🏼 appeared first on Conor's Adventure.