Solze mi tečejo po licih…Mešanica sreče, pa tudi precejšnjega stresa pomešanih z besedami, ki mi odmevajo v glavi. »O moj bog kaj nama je uspelo narediti v zgolj letu dni, odkar je Conor zakorakal v najino življenje?«.

Že sem se hotela lotiti pisanja, ko mi je zazvonil telefon. Iz znane medijske hiše me je klicala novinarka s vprašanjem po gostovanju v oddaji. Skoraj sem spustila telefon, ko se je predstavila od kod kliče. Snemanje imamo naslednji teden.

V tem tednu se nam obeta sodelovanje v nagradni igri z enim izmed bolj uspešnih slovenskih podjetij v zadnjih letih pri nas. Sploh ženske ga zagotovo poznajo.

Prav tako nas je pred tedni kontaktiral novinar enega izmed slovenskih časnikov. V prihodnje smo zmenjeni za intervju oz. članek. Aja skoraj bi pozabila obisk novinarke iz Radia Koper, prejšnji teden…

Kot pika na I vsemu, nama je uspelo priti v fizično trgovino. Ja dragi moji, od danes naprej lahko naše izdelke kupite v fizični trgovini v Domžalah, v trgovini Kosmatinčki na Rojski cesti 18d.

Iskreno ne dojamem. Stvari se tako hitro odvijajo. Poleg vsakodnevnih obveznosti za Conor’s Adventure, ki zajemajo prodajo, pakiranje in vse marketinške obveznosti. Priznam redko se ustavim in pogledam nazaj.

230 strani emocij, spominov, iskrenih izpovedi….

Ko pogledam kje sva bila pred letom dni. Ko v Wordovem dokumentu, kamor pišem blog »poskrolam« nazaj, mi oči spet zalijejo solze. 230 strani sem že popisala. 230 strani iskrenih izpovedi o vzgoji psa, o izzivih, težavah, uspehih. 230 strani opisovanja nastanka pasje znamke Conor’s Adventure, vseh logističnih in razvijalskih problemih, pa veselju, ko sva končno našla pravega dobavitelja opreme, ki nama vse to šiva….

Čeprav sem se leto dni nazaj v mojem prvem blog zapisu (tukaj) spraševala ali bom kot popoln zelenc in začetnik zmogla vzgojiti belgijca, sva s Primožem zraven še razvila svojo pasjo blagovno znamko, ki trenutno premore 12 različnih pasjih produktov, v razvoju in načrtu pa jih je še vsaj enkrat toliko. Niti v najhujših sanjah si ne bi takrat predstavljala, da je sploh možno. Da bova nekoč midva tista, ki bova novo pečenim pasjim staršem (skozi najino izkušnjo) probala reševati probleme pri iskanju kvalitetne opreme za vzgojo in šolanje psa. Conor je v tem času že skoraj odrasel belgijec, ki je zrasel v izredno nežnega, cartljivega in niti malo »groznega« psa.

365Xx HVALA

Seveda pa tukaj kjer sva oz. smo danes, po vseh neprespanih nočeh, sekiranju, joku, zdravstvenih težavah, skakanju od sreče, prodanih preko 200 produktov Conor’s Adventure v zgolj dobrih dveh mesecih, ne bi bili brez VAS. Brez vas, ki nas redno in vztrajno berete, podpirate, sploh pa verjamete v nas in v našo iskreno, avtentično zgodbo.

365x HVALA  in na naslednjih 365 dni!

The post Solze sreče za leto dni in začetek prodaje v trgovini Kosmatinčki appeared first on Conor's Adventure.

Dan je minil precej podobno kot včerajšnji, torej delavno. Zvečer smo se že drugič v zadnjih tednih odpravili k veterinarju. Brez skrbi, vse je v redu, na vrsti je bilo cepljenje. Conor je bil proti kužnim boleznim nazadnje cepljen 2.6.2020 in je bilo potrebno cepljenje ponoviti.

»Mala malica«, sem si mislila do trenutka, ko smo prišli k veterinarju in smo videli, da imajo še kar »korona ukrepe«. To pomeni, da je ambulanta zaprta, sprejem je zunaj, kjer sestri razložiš zakaj si prišel, nato ti po psa pride veterinar in ga odpelje (samega!!) noter na cepljenje. Ko sem slednji protokol opazovala pri psu pred nami, sem nenadoma dobila utrip 200 in v želodcu me je začelo stiskati. »Pismo Conorju se bo zmešalo, da nas ne pustijo zraven na cepljenje«, sem zaskrbljeno pripomnila Primožu. Spet se je v meni prebudil »od bog si ga vedi zakaj« materinski nagon in spet sem se vprašala, ali bom tudi taka »koza« pri otroku.

Ko smo prišli na vrsto je k nam pristopil res prijazen, simpatičen veterinar, ki ga je Conor takoj vzljubil. Razložila sva mu najine strahove, češ »glede na pasmo si resnično ne želiva, da bi se mu veterinar zameril«, vendar naju je Dr.vet.med. Baričevič prijazno pomiril, češ če bo kuža postal nemiren, ga bo cepil zunaj. Deset minut čakanja….na srečo nobenega cviljenja in mali korenjak se je vrnil nazaj. »Nobenega problema ni bilo, saj bi kuža za hrano naredil vse«, se je nasmehnil veterinar. Da, vema. Res izjemno je požrešen hahaha…, sej zato mu verjetno gre učenje tako dobro od rok.

Sledilo je še kup vprašanj na temo zunanje zaščite pri psu in ali je boljša ampula ali ovratnica. »Dokler pes še raste absolutno priporočam ampulo, saj boste morali ovratnico čez čas zamenjati«, nama je svetoval. Glede nato, da planirava dopust na jug Dalmacije se nisem mogla izogniti vprašanj o Lejšmaniozi/Lišmaniozi o kateri zadnje čase vse bolj pogosto berem. Gre za (glede na prebrano) izredno nevarno bolezen, ki jo prenašajo peščene mušice. Veterinar naju je pomiril, da pri nas za enkrat bolezen še ne razsaja, se pa pojavlja v Italiji, kot tudi na južnejših delih Hrvaške. Svetoval je uporabo repelentov in pršil proti muham. Tako smo se dogovorili, da tokrat namesto že poznane ampule Frontline, uporabimo raje Advantix, ki bojda ščiti tudi pred Lejšmaniozo.

Morda še par besed o tem kam hodimo k veterinarju in zakaj tako »daleč«, do Veterinarskega centra Elbivet je namreč res slabe pol ure vožnje. Več o tem si morda preberite v mojem članku na temo »Najinih pet kriterijev pri izbiri veterinarja«. Ponovno gre za popolnoma subjektivno mnenje

Elbivet se nahaja v bližini italijanske meje, zato sva glede na bližino skočila še do Decathlona na italijanski strani. V Italiji imajo super urejeno, da imajo psi dovoljen vstop v praktično vse trgovine (vsaj zdi se mi tako, če se motim, pardon ). Pa smo šli, prvič s Conorjem v večji nakupovalni center. Šlo je brez težav. Med tem, ko sva midva preučevala šotore vseh vrst in velikosti, je gospodič mirno vohljal okoli in se opazoval v ogledalu. Bilo je prav prikupno do »nesreče«, ko se nama je nenadoma na sredini Decathlona polulal. Ojoj…sej nisem vedla, ali se naj skrijem, ali smejim. Videlo se je, da bogi revež ni več zdržal, krivda pa je bila seveda na nama, saj sva pozabila, da je že nekaj časa nazaj od njegovega lulanja. Primož  je pohitel po papirnate brisače, midva pa sva počakala pri »kraju zločina«. Na srečo ni bilo nobenih čudnih pogledov, neprijetnih komentarjev. Pismo sej ne, da Italijane ne vem kako čislam, ampak kaj se pasjih stvari tiče, znajo biti očitno izredno potrpežljivi.

The post Cepljenje in »nesreča« v Decathlonu appeared first on Conor's Adventure.