Nedelja, 7.6.2020, prihod v nov dom
Najprej sem odštevala tedne oziroma dneve. V zadnjem dnevu sem šla celo v ekstrem odštevanja ur. Občutki, ko greš zadnjič »v dvoje« v Maribor so bili zanimivi. Še bolj živčna sem postala, ko sva s Primožem prečkala madžarsko mejo in slabo urco kasneje zavila na dovoz psarne Hunt N’ Catch. »Sedaj pa verjetno res več ni poti nazaj«, sem napeto zavzdihnila in se še stotič nekje zelo globoko v sebi vprašala, »Ali bom res zmogla?«.
Čeprav sem si o pasmi belgijski ovčar kar nekaj prebrala, govorila z različnimi lastniki, sem zahvaljujoč paniki določenih ljudi okoli te pasme in še večji paniki na spletu, bila tudi v sebi, ne bom rekla, da panična, ampak definitivno pa dokaj nesigurna vase. Psa nisem imela še nikoli in za prvega psa si omisliti belgijskega ovčarja različico Malinois, je bila za marsikoga skrajno zblojena poteza. Kaj vse sem slišala v zadnjih tednih, od tega, da so ob nepravilni vzgoji izredno nevarni, samodestruktivni, pa da ne marajo otrok, da sploh niso primerni za družinskega psa in tako naprej. V enem trenutku sem se iskreno vprašala, ali sva si s Primožem omislila leva, ali psa? Glede nato, da sem človek, ki ima rad čim več stvari pod kontrolo, se poskusi na novo situacijo čim bolje pripraviti, pa da sem po karakterju taki »mini paničar« (ko stvari nimam pod kontrolo, jasno😏), česar niti ne pokažem, ampak tiščim v sebi, je bila moja nesigurnost verjetno razumljiva.
Kakor koli že, občutki, ko sem zagledala najino »kosmato bitje« so bili vau 😍Mali terminator je takoj pritekel do naju in že smo si bili na »ti«. Slaba urca različne papirologije, pa razlaganje o načinu hranjenja, vprašanja o začetku šolanja in že smo bili na poti nazaj v Slovenijo. Mali frajer ni ob odhodu niti pisnil, čez pol urce pa je zaspal pri mojih nogah kot bi rekel keks. Glede na mirnost, sva se odločila, da narediva prvi postanek pri moji prijateljici Barbari in, če bo vse ok, še pri mojih starših. Barbara se je kot pričakovano stopila, ko ga je zagledala, nič drugače ni bilo čez pol ure pri mojih v Mariboru. Po začetnem igranju, je malecki zaspal na terasi, mi pa smo si v miru privoščili kavo, preden sva se s Primožem odpravila proti Divači na Primorskem.
Ne vem kdaj se mi je nazadnje pot domov tako vlekla. Končno smo zapeljali na dovoz hiše in mali frajer je dokaj pogumno prestopil prag svojega za vedno doma. Sprva je celo hišo prevohal, nato pa se je hitro udomačil na svoji pasji postelji.
Dobrodošel doma Conor 🐾
