Iz sobote na nedeljo sva se ponovno, kot že pred tedni odpravila na obisk k mojim staršem. Tudi tokrat Conorja ni bilo z nama. Glavni razlog je predvsem v tem, da ga v Mariboru ne moreva nikjer pustiti. Bivava namreč pri mojih starših, v moji stari sobi, kjer pa psa par ur samega ne moreva pustiti. Prav tako, ko sva v Mariboru pes povsod ne more z nama, denimo na Pohorje, v kino, na obisk k prijateljem itd.  

Skratka…ne vem koliko ste na tekočem s trenutno Corona-situacijo, ampak zadeva resnično ni rožnata. Na srečo je Primorska regija še »oranžna«, torej se lahko »zaenkrat« še svobodno gibljemo, čemur je tudi botrovala odločitev za obisk mojih staršev. Vprašanje časa je namreč, kdaj bomo tudi »primorci« postali rdeči.

Ker kot rečeno vikenda nisem preživela s Conorjem, sem si rekla, da na papir zlijem nekaj občutkov, tudi skrbi in kanček žalosti, ki me teži.

Ne vem kako vi doživljate vse skupaj…ampak mene so se vnovič zaprti lokali, gostilne, bari, pa jamranje raznih fitnes trenerjev resnično dotaknili….saj se kot »novo nastala in še razvijajoča« podjetnica, ki se zadnje mesece resnično soočam z vsakodnevnimi izzivi (o tem kdaj drugič), zavedam kaj pomeni živeti brez prihodkov dan, za dnem.

Najbolj od vsega pa me bolijo ljudje. Obnašanje ljudi. Ne vem kdaj se je v zgodovini človeštva zgodilo, da smo ljudje tako zelo izgubili občutek za sočloveka, kot se to zadnje čase kaže iz dneva v dan.

Eni pluvajo čez vlado, pa čez onega in tega ministra, pa čez ta in oni ukrep…

Eni so za, drugi so proti…

Spet drugi menijo, da je Corona nateg…drugi verjamejo, da nekaj zagotovo je na tem… spet tretji so jo celo preboleli in si kaj podobnega več ne želijo doživeti .

Ogromno jih je moralo kar čez noč zapreti svojo dejavnost…a ostalo je toliko odprtih, celo srhljivih vprašanj “Kaj pa sedaj?”, “Kako naprej?”…”Kako bom sploh preživel?”

O trenutni razdvojenosti naše domovine bi verjetno lahko napisala knjigo…in v nedogled naštevala različne vidike trenutne situacije…

Vem, da to ni ravno pasja tematika, pa vendar…trenutna situacija zadeva ves svet, ne zgolj našo ljubo Slovenijo in Evropo, ampak resnično cel svet.

In pomembno je, da ostanemo človeški.

Kaj je že tisto kar nas loči od živali? No poleg bojda večje inteligence, govora, mišljenja in nasploh večje razvitosti. Pa smo res boljši od živali?

Ustavi se za trenutek in poglej svojega kosmatinca, ali pa kakšnega drugega (če svojega nimaš).

Si se kdaj vprašal zakaj je pes človekov najboljši prijatelj?

Se ti zdi, da so psi sposobni sovraštva?

Prav tako ne pozabi na 101 zgodbo, kjer je pes rešil življenje svojemu lastniku…celo dal svoje življenje zanj…

No sedaj pa poglej našo vrsto…človeško vrsto. Koliko smo pripravljeni narediti za zdravje drugega? Čemu smo se pripravljeni odpovedat?

Odgovor je žalosten mar ne?

The post Off-topic – Kaj se je zgodilo z našo vrsto? In v čem smo boljši od živali? 🤔 appeared first on Conor's Adventure.

Hudiča, današnji dan pa bi skoraj mogli zapiti … Ne nisva kronika, ampak končno sva imela v roki prvo verzijo najinega (srčno upam) bodočega izdelka. Do njegove končne prodaje naju čaka verjetno še kar nekaj neprespanih noči in ur za računalnikom, ampak v redu je. Po prvem spodletelem poizkusu s prvo poslovno idejo (v obliki t.i. »igralnih kart«) v mesecu marcu in nato, po »izsiljevalski« izkušnji s kitajskim dobaviteljem (športni izdelek) v mesecu juniju, resnično upam, da sva tokrat na kolikor toliko dobri poti .

Med tem, ko zbiram misli po resnično dobrem in noro produktivnem dnevu ter razmišljam kaj napisat, se na trenutke vprašam, zakaj za boga sem tako previdna? Kot, da me je strah določene misli, javno, glasno in jasno povedati oz. napisati, saj glas v meni nenehno žuga češ »Paazi, kaj poveš! Kaj pa če ti tokrat spet ne bo uspelo in se boš mogla zagovarjati pred drugimi!!??«…

Ja nekako tako danes funkcioniramo ljudje. Žalostno. V javnosti se izpostaviš, pohvališ zgolj takrat, če res 100% verjameš vase oz. v to kaj počneš oz. boš počel. Če obstaja kanček možnosti, da ti ne uspe…raje bodi tiho, ker bodo spet kazali s prstom nate .

Ali pa moja »najljubša izjava«, ki sem jo slišala pred kratkim, »Nehaj gospodinjo igrati in zapravljati najboljša leta življenja…pojdi raje delat«. Delat? Pod kaj je definiramo delo? Dandanes se za delo smatra zgolj to, ko si zanj plačan. Vsi tisti propadli podjetniki, ki jih žal ni malo, tisti pa kaj?? Očitno niso nikoli delali….

Skratka biti podjetnik, verjetno vemo, res ni enostavno. Poleg podpore bližnjih, ki verjamejo vate, je pomembnih še vsaj 100 stvari (če ne 1000). Verjetno se nama na tem mestu še niti ne sanja, kaj naju vse čaka in s kakšnimi (tudi birokratskimi) ovirami se boma še mogla spopasti.

Ampak…

Na koncu je verjetno vredno, ker gre za tvoje podjetje, tvoje žulje in tvoj uspeh. Zdaj odvisno od vsakega posameznika, kaj si v življenju želi, po čem hlepi….

Je to denar? Visoka plača? Dober avto? Cotice po zadnji modi? Ali pa mogoče čas? Trenutki z bližnjimi? Kavica s partnerjem, ali ok…recimo Aperol Spritz, ker je glih poletje .

No…to, to zadnje je moj razlog, najin razlog. Čas drug z drugim. Aja pa odvisnost od sebe, od svojih sposobnosti in nobenega poniževanja od drugih, od šefov. Nobenega dajanja v nič. Določanja kdaj boš imel, če sploh boš imel dopust…

Ni več tega.

Četudi je treba kdaj stisnit in delat cel vikend…četudi odkar je podjetje nastalo ni več sproščujočih »na off« vikendov« je vredno. Četudi je zgolj ena plača, je ok. Je dovolj, več kot dovolj. Sej denar je fajn in kul…ampak…kot sem rekla… štejejo trenutki, spomini. Šteje odnos, šteje življenje s človekom in kakovost slednjega .

In najbolj štejejo občutki, ko veš, upaš, se ti nekako zdi, da pa tokrat morda res bo. Da pa nekako sva na tisti poti, ki bi pa lahko bila prava. Zdaj, ali je res….pa bomo videli čez par mesecev .

The post Dan, ko smo prešli od besed k dejanjem oz. fizičnemu izdelku appeared first on Conor's Adventure.