Čeprav sva s Primožem na Neretvi že od četrtka, se še nisem opogumila, da bi se spravila kite-at. Žal sem si lani v Egiptu pridelala nekaj slabih izkušenj in posledično tudi straha, zato ne morem ravno trditi, da sem letos ne vem kako navdušena nad tem športom. Popolno nasprotje je Primož, ki poskusi praktično vsako uro izkoristiti za obnavljanje svojega (že nekoč pridobljenega) znanja.

»Glej, ti boš vsak dan kite-al in probal svoje znanje čim bolje izpilit, potem pa boš mene naučil, okej?«, sem mu predlagala pred odhodom na dopust, saj sem globoko v sebi vedela, da za učenje potrebujem človeka, ki mu res noro zaupam. Plus nekdo mora navsezadnje tudi paziti na Conorja…pač nisva več samo midva…haha kaj se pač menimo. Ampak Primož ne bi bil Primož, če ne bi naredil vedno nekaj po svoje in tako se je brez moje vednosti z učiteljem kajtanja Vinkom dogovoril, da se me na novo nauči kajtat. Preden nadaljujem, naj omenim, da sem bila lani v Egiptu deležna hitrega in izredno polovičarskega tečaja, kjer so kar nekaj osnov pozabili naučiti oz. povedati. Prav tako sem zaradi slabe izkušnje (blaga poškodba gležnja) razvila precejšen strah.

Torej, da nadaljujem…prideva na kite spot »Aja Pia, nekoga moraš spoznati, pridi, upam, da ne boš jezna name«, mi je Primož zaklical čez ramo, med tem, ko je mahal enemu moškemu pri baru. Priznam Vinko je naredil precejšen vtis name, zato Primoža kasneje nisem »zadavila«..skratka z učenjem oz. bolje rečeno s prebijanjem ledu začneva v torek. Glede na videno ima tip res potrpljenje s tečajniki in uči izredno počasi, natančno, sploh pa zelo »ziher« …bomo videli.

Conor se je v tem času ponovno prelevil v »kopača«. Aja sem slučajno že omenila, da sumiva, da je bil najin pes v prejšnjem življenju krt, ali rovka? Nor je na kopanje lukenj. Kje je možno bi on nekaj kopal, iskal…tako, da si lahko mislite kako je to izgledalo na peščeni plaži. Denimo v kotu bara je skopal luknjo, sicer sva pravi čas opazila in urgirala…pa vendar..haha .

Se je pa ponovno izkazal kot izredno potrpežljiv in priden kuža. Niti malo ga ni motilo, da smo praktično celo popoldne preživeli na kite-spotu. Preprosto se je zleknil pod mizo v kotu bara in večino časa prespal….hja…do trenutka, ko je k njemu nenadoma »skočila« okoli dve leti stara punčka. Psu valda ni bilo čisto nič jasno, kaj za boga, bi mala sedaj rada, ko ga je začela »vlačiti«. Ker sva se s Primožem ravno pogovarjala z znanci, nisva takoj opazila »napada« tamale na Conorja, ampak sva urgirala šele, ko je tamala bila že praktično na njem. Hitro sem preventivno pomirila Conorja, da ne bi začel lajati ali v igri celo grizti, v tem času pa so bili tudi starši tamale že pri nama.

Iskreno mi ni jasno kako lahko otroka tako spustiš izpred oči. No isto bi lahko rekli za naju, češ zakaj nista to preprečila? Ampak naj razložim, da sva Conorja umaknila v kot bara, bil je zavezan in izredno miren. Ne želim si predstavljati kaj bi bilo, da je pes star denimo 2 leti, sicer vzgojen, socializiran, pridno spi in nenadoma vanj »uleti« mali otrok. Pes kljub temu, da je zavezan, najprej zarenči (opozori), nato ugrizne in kaj potem? Kdo je kriv? Verjetno pes ali? Kljub temu, da je bil zavezan, je vzgojen in socializiran….nima pa neomejene potrpežljivosti in visokega praga bolečine. Noben verjetno ne bo okrivil popolnoma neodgovorne starše, ki pustijo otroka, da »leta« okoli ….pač to se mi res ne zdi prav.

The post Izredno bližnje srečanje z otrokom in spet tečaj kajtanja?? appeared first on Conor's Adventure.