Nedelja, 19.7.2020, dan 42
Čeprav sva s Primožem na Neretvi že od četrtka, se še nisem opogumila, da bi se spravila kite-at🙄. Žal sem si lani v Egiptu pridelala nekaj slabih izkušenj in posledično tudi straha, zato ne morem ravno trditi, da sem letos ne vem kako navdušena nad tem športom😕. Popolno nasprotje je Primož, ki poskusi praktično vsako uro izkoristiti za obnavljanje svojega (že nekoč pridobljenega) znanja🙃.
»Glej, ti boš vsak dan kite-al in probal svoje znanje čim bolje izpilit, potem pa boš mene naučil, okej?«, sem mu predlagala pred odhodom na dopust, saj sem globoko v sebi vedela, da za učenje potrebujem človeka, ki mu res noro zaupam. Plus nekdo mora navsezadnje tudi paziti na Conorja😊…pač nisva več samo midva…haha kaj se pač menimo😆. Ampak Primož ne bi bil Primož, če ne bi naredil vedno nekaj po svoje in tako se je brez moje vednosti z učiteljem kajtanja Vinkom dogovoril, da se me na novo nauči kajtat🙈. Preden nadaljujem, naj omenim, da sem bila lani v Egiptu deležna hitrega in izredno polovičarskega tečaja😡, kjer so kar nekaj osnov pozabili naučiti oz. povedati. Prav tako sem zaradi slabe izkušnje (blaga poškodba gležnja) razvila precejšen strah😵.
Torej, da nadaljujem…prideva na kite spot »Aja Pia, nekoga moraš spoznati, pridi, upam, da ne boš jezna name«😆, mi je Primož zaklical čez ramo, med tem, ko je mahal enemu moškemu pri baru. Priznam Vinko je naredil precejšen vtis name, zato Primoža kasneje nisem »zadavila«😆..skratka z učenjem oz. bolje rečeno s prebijanjem ledu začneva v torek. Glede na videno ima tip res potrpljenje s tečajniki in uči izredno počasi, natančno, sploh pa zelo »ziher« …bomo videli😇.
Conor se je v tem času ponovno prelevil v »kopača«😆. Aja sem slučajno že omenila, da sumiva, da je bil najin pes v prejšnjem življenju krt, ali rovka? Nor je na kopanje lukenj. Kje je možno bi on nekaj kopal, iskal…tako, da si lahko mislite kako je to izgledalo na peščeni plaži. Denimo v kotu bara je skopal luknjo, sicer sva pravi čas opazila in urgirala…pa vendar..haha 🙊 .
Se je pa ponovno izkazal kot izredno potrpežljiv in priden kuža. Niti malo ga ni motilo, da smo praktično celo popoldne preživeli na kite-spotu. Preprosto se je zleknil pod mizo v kotu bara in večino časa prespal….hja…do trenutka, ko je k njemu nenadoma »skočila« okoli dve leti stara punčka😨. Psu valda ni bilo čisto nič jasno, kaj za boga, bi mala sedaj rada, ko ga je začela »vlačiti«. Ker sva se s Primožem ravno pogovarjala z znanci, nisva takoj opazila »napada« tamale na Conorja🙈, ampak sva urgirala šele, ko je tamala bila že praktično na njem. Hitro sem preventivno pomirila Conorja, da ne bi začel lajati ali v igri celo grizti, v tem času pa so bili tudi starši tamale že pri nama🙄.
Iskreno mi ni jasno kako lahko otroka tako spustiš izpred oči. No isto bi lahko rekli za naju, češ zakaj nista to preprečila🤔? Ampak naj razložim, da sva Conorja umaknila v kot bara, bil je zavezan in izredno miren. Ne želim si predstavljati kaj bi bilo, da je pes star denimo 2 leti, sicer vzgojen, socializiran, pridno spi in nenadoma vanj »uleti« mali otrok👶🏼. Pes kljub temu, da je zavezan, najprej zarenči (opozori), nato ugrizne in kaj potem? Kdo je kriv? Verjetno pes ali🤔? Kljub temu, da je bil zavezan, je vzgojen in socializiran….nima pa neomejene potrpežljivosti in visokega praga bolečine. Noben verjetno ne bo okrivil popolnoma neodgovorne starše😠, ki pustijo otroka, da »leta« okoli ….pač to se mi res ne zdi prav.
