Glavno vodilo znamke Conor’s Advetnure, poleg klasične avtentičnost in iskrenosti o čem trobim že, od vsega začetka, ko sem šele začela s pisanjem bloga…je izjemna kvaliteta oziroma biti boljši. Je pa res noro dober občutek, ko te k temu »silijo« stranke in te s svojimi idejami spodbujajo, da razvijaš nove in nove izdelke.

Definitivno ena izmed bolj posebnih strank, ki mi bo za vedno ostala v spominu, je Sebastjan s prečudovito »Švicarko« Kanno. Njemu se lahko zahvalimo, da smo po zgolj par tednih prodaje dodali nov izdelek, govorim o personalizirani ovratnici oziroma o izvezenih našitkih.

Personalizirana-izvezena ovratnica vs. personaliziran našitek?

O tem kako je vse skupaj nastalo sem sicer že pisala tukaj (Personalizirana ovratnica in obrekovanja). Če se komu ne ljubi brati vsega za nazaj, naj na hitro povzamem…. Skratka, s Primožem sva izdelavo našitkov že imela v mislih, saj je slednja zadeva v tujini izredno popularna, sploh pa uporabna. Po tem, ko naju je kontaktiral Sebastjan in povprašal o možnostih izdelave našitka Do Not Pet, pa sva se dejansko podala v »akcijo«.

Opazila sva, da pri nas sicer personalizirane-izvezene ovratnice že obstajajo, ampak slednje zna biti dostikrat nepraktično. Zakaj? Ovratnica s personaliziranim našitkom namreč omogoča dosti več modularnosti .

Enkrat na ovratnici piše ime tvojega psa, drugič želiš javnosti opozoriti, da se naj tvojega psa ne dotikajo (Do Not Pet), spet tretjič, bi morda rad povedal, da imaš delovnega psa oz. psa v treningu (In Traning). Zgolj zamenjaš našitek. Če imaš na ovratnici izvezen napis/ime psa, si takšne modularnosti denimo ne moreš privoščit….no razen, če imaš več različnih ovratnic .

In točno to modularnost bo v prihodnosti izkoristil tudi Sebastjan, kateremu smo izdelali dva našitka, enega personaliziranega (KANNA) v skoraj isti barvi kot je ovratnica – roza in drugega klasičnega belega z napisom Do Not Pet.

Spoznavanje novih ljudi in lepa Švicarka Kanna

Glede nato, da s Kanno živita skoraj v »sosednjem mestu« sva s Conorjem igrala poštarja in paket dostavila kar osebno. Če ne drugega je fino srečat in spoznat svoje stranke v živo, saj tako najbolj vidiš pristen odziv nad izdelki in ali je vse tako kot mora biti.

Čeprav smo na slovenskem tržišču že dober mesec in smo vmes imeli že kar nekaj direktne prodaje, se še kar ne morem »navaditi« izrednega navdušenja nad našimi materiali in klasičnim odzivom »Joj kako  je vaš povodec lahek in mehak«. Brez heca, v živo je do sedaj čisto vsak, ki je kupil povodec oz. ovratnico tako odreagiral. Prijeten občutek, ko vidiš, da se je vso švicanje okoli iskanje primernega in kvalitetnega materiala resnično splačalo .

Obisk Kanne in Sebastjana ter prelep sončen dan smo seveda mogli izkoristit še za pasje druženje in igranje. Če odštejemo Conorjevo začetno norost in brezglavo vohanje ter vlečenje sem ter tja, se je gospodič sčasoma le umiril. No sej mu njegove »živčnosti« niti ni za zamerit, glede na prisotnost prave švicarske lepote Kanne . Priznam, ena izmed lepših švicark kar sem jih videla . Še lepše je bilo kasneje videt njuno razigranost, ko sta se po travniku naganjala gor in dol. Na koncu pa sta si še privoščila hladno kopel v bližnjem potoku….kot dva zaljubljenca .

Od danes naprej možnost OSEBNEGA PREVZEMA

S Sebastjanom, sva vmes debatirala o pasji opremi. Nehote je padlo tudi vprašanje kako je z osebnim prevzemom. »Pismo, samo res«, sem se prijela za glavo in se zamisla. Pojma nimam zakaj nam to ni padlo prej na pamet…res dobra ideja. No…še dobro, da so naše stranke tako iskrene in polne idej .

Rečeno storjeno…od danes naprej je možno tudi pri nas v Divači izdelke kupiti, ali osebno prevzeti. Lahko pa se zgolj ustavite pri nas, pogledate, magari sprobate (na domačem poligonu za hišo – da tudi to imamo ) in se potem odločite .

Kakor vam srce poželi, pri nas nobenega ne silimo…ni treba. Vam damo zgolj izdelke v roko in ti govorijo sami zase

The post Možnost osebnega prevzema in lepa Švicarka Kanna appeared first on Conor's Adventure.

Današnjega dne še verjetno dolgo ne bom pozabila. Ko bom čez par let gledala nazaj, bo definitivno današnji dan spadal med prelomne »aha momente« tekom celotne moje t.i. »pasje kariere«.

Prvič sem na lastne oči videla, kaj pomeni imeti belgijca oz. »malino«, sploh pa se je kar nekaj mojih prepričanj o najinem psu sesulo kot hišica iz kart. In ne…ne gre za nevednost, temveč za neizkušenost.

Torej…danes je končno napočil dan, ko je bilo treba Conorju odstranit šiv na njegovi sprednji desni tački. Glede na slabe izkušnje in »kavbojski« (brez zamere, ampak drugega žal ne morem rečt, kljub njihovi prijaznosti in strokovnosti) način obravnave Conorja, o čem sem podrobno pisala teden dni nazaj (prebereš lahko tukaj), sem se odločila, da k Elbivetu več ne grem. Moja pasja prijateljica Maja, mi je svetovala Veterinarski center Lara v Izoli, češ glavna veterinarka ima belgijca, tako, da ti bo znala še bolje pomagat.

Naročena sva bila danes ob 8.30. Se sparkirava na njihovo mini parkirišče in sva na vrsti takoj. Prijazna sestra naju s Conorjem napoti v ambulanto, kjer naju pusti nekaj trenutkov sama. Izkoristim čas in poskusim psa čim bolj umirit (kar je bilo noro težko, saj je pes verjetno čutil, da sem tudi jaz napeta 100/h ), se z njim pogovarjam, ga hvalim itd. Počasi se začne sproščat, ko v prostor stopi veterinarka Lara.

Conor jo nezaupljivo pogleda, z Laro pa začneva pogovor. »Kaj pa je bilo na tački?«, me vpraša prijazno in umirjeno, med tem ko si začne pripravljat pasje priboljške.

Ji odgovorim, vmes ji razložim koliko časa ima že obvezo, omenim jemanje antibiotikov itd. Kot da je obveza sploh ne zanima gleda Conorja, mu da priboljšek in me začne spraševat raznorazne stvari o njem o karakterju itd. Se tako pogovarjava enih 10 minut, brez, da bi sploh začeli s »postopkom odstranjevanja šiva«. Že kaže, da bo vse v najlepšem redu in se je pes sprostil, se Lara nežno dotakne Conorjeve povite tačke. Pes nemudoma spremeni razpoloženje in »romantike« je konec.

»Morda bolje, da mu odstranim prevezo jaz«, predlagam in povem, da doma ni bilo z menjavanjem preveze nobenih težav. Po prigovarjanju mi končno uspe odstranit povoj…nakar se je začelo.

Sprva z renčanjem. Damo gor nagobčnik. Mu hočem prijet tačko, da bi Lara lahko odstranila šiv, ko se psu prvič odpelje. Prav grozeče začne renčat, meni pa nemudoma pade mrak na oči. »Kaj za boga??« se sprašujem sama pri sebi, med tem, ko je bilo Lari verjetno jasno, da sem jaz skoraj isto prestrašena kot Conor.

»Predlagam, da se ga položi na bok, vi pa ga močno ukleščite s komolci in držite za spodnje tačke, da se ne bo mogel ustat, jaz pa bom vmes potegnila šiv ven…gre zgolj za sekundo, bo šlo?«, me vpraša. Pokimam in se spomnim predavanja iz prve pomoči, kjer so nas nekaj podobnega tudi učili. Vseeno Lara pokliče »na pomoč« še svojo asistentko in se lotimo.

Sklonim se nad psa, ga pošteno primem za tačke in ne morem verjet kaj slišim in vidim. Psu se je dokončno odpeljalo. Predstavljate si mešanico grozljivega renčanja, panike, agresije, nemoči. Še sreča, da je bila prisotna tudi Larina asistentka, ker v meni je vrelo od šoka emocij. Pred menoj ni bil ljubljenček, temveč zver. Verjetno bi vse tri raztrgal, če bi lahko. Vseeno sem ga poskusila močno držati in ga na nek način umirjati. Počutila sem se totalno nemočno. Na srečo je bilo v slabi minuti vse konec, pes je utihnil, se nekako vdal v usodo in Lara je lahko v miru opravila svoje delo.

»Ekola…pa smo…prideen fant«, reče veselo in se odmakne od naju. Tudi sama sem spustila pritisk in Conor se je vstal. Vmes smo ga vsi trije hvalili, trepljali itd. »Mu lahko sedaj odstranim nagobčnik?«, vprašam Laro, med tem, ko sem iskala priboljške. Prikima in psa pokliče k sebi. Ga nagradi. Midve pa se zapleteva v pogovor.

Že je kazalo, da je zadeva zaključena, da je vse v redu, ko Lara postavi Conorja v sedi in mu da vedet, naj se umiri za priboljšek. Zgodilo se je v trenutku….mešanica laježa in renčanja ter Conor je zahlastal proti njej.

V sekundi se mi je v glavi odvrtelo življenje z njim zadnjih devet mesecev in vprašanje »Kje sva zajebala z vzgojo?«, je odzvanjalo v moji glavi Kar nekaj mojih prepričanj o mojem psu se je sesulo kot hišica iz kart. To je Conor? Prijazen, ljubezniv pes, ki ima vsakega človeka rad in odkar ga imam, še nisem videla, da bi na kogar koli sploh zarenčal, ne pa da bi koga probal ugriznit?

Kljub šoku sem odreagirala nemudoma in psa nadrla ter skregala konkretno. Takoj je vedel, da ni naredil prav, saj je bil v sekundi celi pohleven….

»Veste, jaz od maline vedno pričakujem najhujšo reakcijo….to so takšni psi, zakaj mislite, da sem bila z njim cel čas tako previdna? Ker pri njih ne moreš vedet. Delujejo na popolnoma drugačnih obratih, kot preostali psi. Veste kakšne boje sem jaz imela s svojim, ko sem ga dobila…noro. Res je, da tukajšnje okolje vse skupaj izredno potencira, pa vendar previdnost ni nikoli odveč«, mi je poskusila razložit, ker je videla, da sem popolnoma v temi.

Sama sem se skozi 101 vprašanje Lari nekako probala potegnit iz brezna dvomov, ki so me začeli razjedat. Če dolgo nisem verjela in se konstantno borila proti vsem, ki so trdili drugače, sem danes dobila jasen dokaz, zakaj »malina« ni za začetnika.

»Opazujte psa, berite ga in, če ste kjer je dosti ljudi, uporabite nagobčnik, saj vidite, gre lahko zgolj za trenutek«, so bile besede, ki jih sama vem že dolgo, ampak definitivno gledam sedaj popolnoma drugače na njih.

Po dobri uri sva s Conorjem zapustila ambulanto. Če kaj mi je bilo res v dno duše žal, da nisem začela s Conorjem takoj hodit k njim…del mene se nekako ni mogel rešit občutka, da se slednje danes potem morda ne bi zgodilo, saj bi Conor Laro poznal….

Odšla sva v park v Kopru, kjer sem s psom nazaj vzpostavila »najino vez«, če se lahko tako izrazim. Bil je ponovno stari Conor, prijazen, razigran, ljubeč, ubogljiv, celo bolj aktiven kot običajno.

Verjetno je svoje naredila spet »normalna« tačka brez plastičnega dodatka….toda globoko v sebi sem vedela, da ga bom od danes naprej gledala z malce drugačnimi očmi…. »z bolj odgovornimi«, sploh pa zavedajoč se, da nikoli, ampak res nikoli ne veš .

The post Srhljivka pri veterinarju in najpomembnejša lekcija odkar sem lastnica »maline« appeared first on Conor's Adventure.

Iz sobote na nedeljo sva se ponovno, kot že pred tedni odpravila na obisk k mojim staršem. Tudi tokrat Conorja ni bilo z nama. Glavni razlog je predvsem v tem, da ga v Mariboru ne moreva nikjer pustiti. Bivava namreč pri mojih starših, v moji stari sobi, kjer pa psa par ur samega ne moreva pustiti. Prav tako, ko sva v Mariboru pes povsod ne more z nama, denimo na Pohorje, v kino, na obisk k prijateljem itd.  

Skratka…ne vem koliko ste na tekočem s trenutno Corona-situacijo, ampak zadeva resnično ni rožnata. Na srečo je Primorska regija še »oranžna«, torej se lahko »zaenkrat« še svobodno gibljemo, čemur je tudi botrovala odločitev za obisk mojih staršev. Vprašanje časa je namreč, kdaj bomo tudi »primorci« postali rdeči.

Ker kot rečeno vikenda nisem preživela s Conorjem, sem si rekla, da na papir zlijem nekaj občutkov, tudi skrbi in kanček žalosti, ki me teži.

Ne vem kako vi doživljate vse skupaj…ampak mene so se vnovič zaprti lokali, gostilne, bari, pa jamranje raznih fitnes trenerjev resnično dotaknili….saj se kot »novo nastala in še razvijajoča« podjetnica, ki se zadnje mesece resnično soočam z vsakodnevnimi izzivi (o tem kdaj drugič), zavedam kaj pomeni živeti brez prihodkov dan, za dnem.

Najbolj od vsega pa me bolijo ljudje. Obnašanje ljudi. Ne vem kdaj se je v zgodovini človeštva zgodilo, da smo ljudje tako zelo izgubili občutek za sočloveka, kot se to zadnje čase kaže iz dneva v dan.

Eni pluvajo čez vlado, pa čez onega in tega ministra, pa čez ta in oni ukrep…

Eni so za, drugi so proti…

Spet drugi menijo, da je Corona nateg…drugi verjamejo, da nekaj zagotovo je na tem… spet tretji so jo celo preboleli in si kaj podobnega več ne želijo doživeti .

Ogromno jih je moralo kar čez noč zapreti svojo dejavnost…a ostalo je toliko odprtih, celo srhljivih vprašanj “Kaj pa sedaj?”, “Kako naprej?”…”Kako bom sploh preživel?”

O trenutni razdvojenosti naše domovine bi verjetno lahko napisala knjigo…in v nedogled naštevala različne vidike trenutne situacije…

Vem, da to ni ravno pasja tematika, pa vendar…trenutna situacija zadeva ves svet, ne zgolj našo ljubo Slovenijo in Evropo, ampak resnično cel svet.

In pomembno je, da ostanemo človeški.

Kaj je že tisto kar nas loči od živali? No poleg bojda večje inteligence, govora, mišljenja in nasploh večje razvitosti. Pa smo res boljši od živali?

Ustavi se za trenutek in poglej svojega kosmatinca, ali pa kakšnega drugega (če svojega nimaš).

Si se kdaj vprašal zakaj je pes človekov najboljši prijatelj?

Se ti zdi, da so psi sposobni sovraštva?

Prav tako ne pozabi na 101 zgodbo, kjer je pes rešil življenje svojemu lastniku…celo dal svoje življenje zanj…

No sedaj pa poglej našo vrsto…človeško vrsto. Koliko smo pripravljeni narediti za zdravje drugega? Čemu smo se pripravljeni odpovedat?

Odgovor je žalosten mar ne?

The post Off-topic – Kaj se je zgodilo z našo vrsto? In v čem smo boljši od živali? 🤔 appeared first on Conor's Adventure.

Za dobro jutro smo se odpravili k Primoževi babici na kavo, kjer je Conor srečal svojega »vrstnika« (starejši je zgolj 4dni) nemškega ovčarja Hunda. Ponovna je prišla do izraza Conorjeva resnost, kar se je najbolj opazilo pri igranju. Conor je denimo zavzel že dokaj resen obrabno/napadalen položaj, med tem, ko je Hund na drugi strani se »boril« še dokaj otročje. Upam, da se na tem mestu razumemo, da nismo psov forsirali v nobeno medsebojno nasilje, šlo je izrecno za navidezen igriv »pretep« dveh mladičkov.

Aja naj na tem  mestu omenim še res izredno prijetno oz. navdihujočo situacijo. Hundov lastnik je starejši gospod, ki je imel že nekje pet nemških ovčarjev (vsem je vedno ime Hund ). Žal noben ni bil bog ve kaj socializiran in nikoli niso videli povodca. Slednja zadeva naju je s Primožem tudi najbolj skrbela, saj kot sem že omenila, res ne marava lastnikov, ki svojega ljubljenca nimajo nikoli na povodcu. A glej ga zlomka, gospod je tudi po zaslugi Rajka, ki je bojda najinega Conorja hvalil povprek in počez, imel tokrat svojega Hunda na povodcu. In ne samo to, Primoža je povrhu še vprašal za par nasvetov glede vzgoje. Jap…res je prijeten občutek, ko opaziš, da imajo tvoja dejanja pozitiven vpliv na druge.

Popoldne smo se prvič odpravili na bližnje letališče, ki je od nas oddaljeno kakšen km. Načeloma bi lahko šli tudi peš, ampak, ker sva imela v planu Conorja malo »zlaufat« bi bil takšen sprehod zanj absolutno prenaporen. S seboj smo vzeli tudi »njegovo pravo« igračo in se igrali na širnih travnikih letališča. Žal se je čez čas izkazalo, da je dosti bolj zanimivo lovljenje Primoža oz. mene, kot pa tekanje za gumi-štrikom.

Zvečer sva se s Primožem dogovorila, da poskusiva gospodiča prvič navaditi, na noč brez lulanja oz. vstajanja. Bojda pri Hundu z lulanjem ponoči ni več težav, zato sva si rekla, ajde, dajmo probat. Poročam več jutri

The post Igranje s sosedovim psom in lovljenje po letališču appeared first on Conor's Adventure.