Končnoo….po 6ih dneh prebavnih težav in Conorjevega tekočega kakanja čez dan, so se zadeve začele izboljševati. Vem, verjetno sem ta teden prav tečna, ker so moje blog-teme malce »smrdeče« in za koga precej neokusno obarvane, ampak glejte….tako pač je.

Žal se moramo lastniki psov včasih soočiti tudi z manj prijetnimi zadevami kot je driska, bruhanje, bolezen itd… Verjemite, tudi meni je izredno zoprno zasledovati Conorja na vsakem koraku in v njegovo rit buljiti kot tele v nova vrata, ko odvaja . Pa potem pregledati blato, ali morda le ne vsebuje kakšnih notranjih zajedavcev, pa če je morda kakšne čudne barve itd… Ne…to mi res ni kul. Kot še manj prijetno mi je o tem pisati….češ, daj no Pia kaj moraš res iti v tako »nagnusne« podrobnosti ?

Ampak heej…. Sej veste, kaj sem vam na začetku obljubila? Iskrenost, direktnost in vse te cvetke . Pač zdi se mi res glupo pisati zgolj o tem kako je vse oh in sploh lepo ter tu pa tam omeniti kakšen mini problemček…. Ne, to nisem jaz. Meni ni problem povedati oz. zapisati ničesar. Z veseljem govorim tudi o vseh težavah, problemih….in evo vam, ta teden imamo pač težavo v obliki »sranja«…jbg.

Kako smo zadevo rešili?

Kot sem omenila v sredinem blogu, so nam na Elbivetu svetovali dieto v obliki prekuhanega riža s piščancem + 3x dnevno doziranje EnteroZoo-ja. Še sreča, da Conor na piščanca ni alergičen, kot je dandanes precej pogosto pri nekaterih psih. Iskreno pojma nimam zakaj se nisva s Primožem tega že prej poslužila, takoj v soboto, ko so se začeli problemi? »Pasja rižota«, če jo lahko tako poimenujem, je namreč že v četrtek (po sredinem večernem hranjenju) naredila precejšnje izboljšanje, ko pa smo psu popoldne dodali še EnteroZoo, pa je bilo danes dopoldne že vse ok. Včeraj se je driska pojavila proti koncu dneva….danes pa morda res zgolj za vzorec. Jutri, ko bo mladenič dopolnil 7 mesecev, bi moralo biti že vse tip top .

Skratka, če to berete in se v prihodnje morda kdaj soočite z drisko in veste, da ni morebitna zastrupitev oz. kar koli »za k veterinarju urgentnega«, potem vam definitivno priporočam nekaj dnevno dieto (pasja rižota), seveda ob predpostavki, da vaš kuža ni alergičen na piščanca. Prav tako si nujno nabavite EnteroZoo. Da je zadeva res vrhunska so menja tudi nekateri naši zvesti FB sledilci. Dobi se ga pri vseh veterinarjih, kot tudi v nekaterih lekarnah.

Morda kot zanimivost še naj omenim, pri prebiranju opisa izdelka (EnteroZoo) sem prebrala, da se ga bojda lahko uporabi tudi pri zastrupitvah. Ne me sedaj razumet, da kje to priporočam proti zastrupitvam, bog ne daj!!!  Zgolj navajam in morda v razmislek, da si ga nabavite, kot prvo pomoč, če se slučajno (upam, da ne), zgodi kaj podobnega. Zgolj razmišljam.

Kot veste, sem sama že večkrat izpostavila skrb nad vse pogostejšim dogajanjem, ko pes naključno najde in poje strup (v parku, na mestni sprehajalni poti, obstajajo celo primeri, kjer so se psi zastrupili v pasjem parku itd). Conorja namreč ne moremo naučiti, da se iz tal ne pobira….zato je moja skrb še toliko večja. Definitivno bo tuba EnteroZooja od sedaj naprej stalnica v naši pasji lekarni .

The post Riž s piščancem in EnteroZoo – 1:0 v boju proti driski 🏆 appeared first on Conor's Adventure.

Današnji dan je bil zahvaljujoč dogodkom v mali šoli naravnost fantastičen . Končno sem doživela spet »starega Conorja«, ki je večino časa fokusiran name in ne na okolico oz. zadeve v travi.

Začelo se je že s prihodom na poligon. Odločila sem se, da bom tokrat parkirala avto na drugi strani parkirišča poligona, saj sem nazadnje začela sumiti, da tam večina kužkov, takoj, ko skoči iz avta opravi malo potrebo in za seboj pusti ogromno vonjav. Le-te Conorja takoj po prihodu iz avta »vžrejo iz tira«, nos se mu v sekundi vklopi in fokus/pozornost gre v maloro.

Očitno je bila moja poteza pravilna, saj je bil pes »drugačen« takoj, ko sem mu pomagala iz avta. Naj  na tem mestu omenim, da se prosim izogibajte skakanju svojih mladičev iz avta, ker še rastejo (o tem sem več govorila v zapisu iz dne 6.8.2020, Koliko gibanja potrebuje 4 mesece stara »malina«?). Čeprav vaš mladič brez problema skoči iz avta in se vam na prvi pogled to niti ne zdi omembe vredno, je pritisk na predenje tačke pri skoku precejšen.

Conor denimo želi čisto vsakič skočiti iz avta, zato ga med skokom nekako »ulovim« oz. zadržim, da skok čim bolj ublažim.

Nazaj v malo šolo….Tudi tokrat sem imela s seboj »skrivno orožje«, kuhanega piščanca , ki sem mu ga v zameno za fokus (ko je prišel iz avta) pomolila pod nos. Očitno je vrhunsko zaleglo, saj je bil pes naslednjih 10 min drugačen kot običajno; bolj fokusiran name, predvsem pa bolj sproščen. Res je, da sem bila posledično tudi jaz bolj sproščena, ko sem opazila, da je Conor bolj podoben »psu iz domačega okolja«, kot pa tistemu »živčno, vohajočemu na poligonu«.  

Podobno se je nadaljevalo tudi kasneje med samo uro. Sprva sva se odmaknila v skrajni kot, daaaleč od vseh običajnih motenj in vonjav (najhuje je bilo običajno v bližini vrat). Pes je bil sproščen, osredotočen name in miren.

Na sporedu smo imeli »zadnjo generalko« pred četrtkovim izpitom, ki je zajemala tudi mini pasji »parkur« z ovirami. »Huuh…upam, da nama uspe priti skozi čim mirneje, brez neke hude živčnosti«, sem si pomislila, ko sem ga opazovala od daleč.

Med tem, ko sem čakala, da prideva na vrsto sem povadila nekaj vaj poslušnosti, ki jih bomo mogli znati v četrtek in sicer »hoja poleg + obrat«, »sedi«, »platz«, »čakaj«, »pridi«. Povadila sva tudi nekaj trikcev, katerim roko na srce nisem dajala neke hude pozornosti, saj mi je bilo bolj pomembno, da pes dobro zna »vaje poslušnosti«. Verjetno bi se marsikateri kinolog ob tej izjavi prijel za glavo, češ kake bedarije govorim. Ja sej vem, da bi se mogla tudi osredotočiti na trikce, ker le ti so namreč izredno dobra vaja za komunikacijo s psom.

Preden sva prišla na vrsto, sem ga še malce sprehodila po poligonu in vsakič, ko je začel izrazito vohat, sem ga poklicala in mu ponudila piščanca. Čez čas sem opazila, da se je vohanje skorajda prenehalo, fokus pa je bil bolj kot ne na meni.

Sam prehod parkurja žal ni bil tako navdušujoč, saj sem sama postala spet precej živčna + imela sem absolutno prekratek povodec in verjetno si mislite kaj je nastalo iz tega…živčen pes. Okej, sej sva tri četrtine parkurja kar za silo oddelala, med tem, ko sva ovire za skok, popolnoma podrla. Pes je bil tako fokusiran na »piščanca v moji roki«, da je pred seboj vse samo rušil.

»Pia, sprooosti se, ne bit tako zategnjena«, sem jih po parkurju »slišala« od Petre. »Hudiča, če pa je to tako težko….sej iskreno res ne vem zakaj sem živčna«, sem si mislila sama pri sebi. Kako bo to šele izgledalo v četrtek. Najraje bi prej kaj skadila…haha…

Čeprav je bil poligon vse prej kot dobro oddelan, sem bila na koncu ure noro zadovoljna. S Conorjem sva si uspela dokazati, da se da. Da je tudi on lahko na poligonu, miren, sproščen, sploh pa fokusiran name in ne na sto drugih travic okoli .

The post Aleeluja, končno mala šola kot se šika appeared first on Conor's Adventure.