Prijetno jutro smo izkoristili za skupen sprehod do Primoževe mame Katje. Poletna jutra so mi naravnost fantastična. Včasih prav obžalujem, da se mi ne uspe prej spraviti iz postelje, ker je prebujanje poletne narave prav »vau« Še bolje je zgodaj zjutraj narediti trening in potem imaš pred seboj še cel dan….da, da..so bili še časi, ko smo bili tudi tako pridni. No, ko Conor odraste in bo z njim še manj časovnega prilagajanja bomo tudi to ponovno prakticirali. Sedaj je namreč še premajhen, da bi z menoj šel tečt ali v hribe.

Pri Katji se je Conor prvič na blizu srečal z mačko. Aluluja končno. Navajanje Conorja na mačke so ta trenutek res edina stvar, ki me res NORO skrbijo. Moji starši imajo namreč muco Tojo, ki je žal takšne zelo posebne sorte, beri izredno samosvoja, bojazljiva in še bolj nepredvidljiva. Računati, da se bo mačka postavila proti psu (v smislu nasršenosti) je utopija. Zato je na nama, da narediva vse kar je možno, da bo pes mačko ignoriral oz. je ne bo lovil in, ko bo velik bog ne daj ubil. Vsi, ki poznate najino pasmo, si verjetno mislite »vidva kar sanjajta«, ampak glede nato, da želim svoje starše še naprej normalno obiskovati, psa pa ne mislim puščati samega doma, verjetno ni neke druge alternative.

Na srečo nama je inštruktorica Petra celoten proces privajanja zelo dobro razložila. Vsakič, ko pes vidi mačko, mu na tla pade hrana. V prenesenem pomenu, doseči morava, da bo nekaj (v najinem primeru hrana) bolj zanimivo, beri mamljivo kot mačka. Okej pa dajmo…

Med tem, ko je Conor pridno ležal na tleh se mu je od zgoraj približevala mačka, ki si ga je želela ogledati. V nekem trenutku je pes mačko zagledal, zalajal, mačka je pobegnila, jaz pa sem na tla vrgla brikete. »Ti veš, da si zdaj ravnokar potrdila njegovo lajanje na mačko«, pripomni Primož moj »hiter« odziv na celoten pripetljaj. Jah kaj morem, v praksi je metanje briketov na tla v pravem trenutku, dosti težje, kot je zadevo svetovala Petra. Nič, pobašem psa v naročje in ga nesem do mačke, ki se v tem času mirno prehranjuje na drugem koncu dvorišča. Sedaj je bila tudi mačka ujeta in se je začela malce šopiriti (ni pihala), Conor pa jo je samo mirno gledal, med tem, ko sem ga hvalila, mirila in na velikooo futrala. Podobno situacijo smo nato ponovili še na zunanji strani ograje, ko se je tudi mačka že bolj sprostila, Conor pa tudi. »Samo, da dobi hrano, pa bo naredil vse«, sem si mislila sama pri sebi in nenadoma je postal dan še lepši.

Popoldne, ko so naju siti in okrepčani zapustili moji starši (na poti iz morja so se ustavili na kosilu), sva se glede na poletne temperature odločila, da greva na sprehod do obrežja reke Reke (ja vem izredno inovativno ime ). Primož se ni mogel upreti skoku v vodo, seveda je k temu prepričal še Conorja. »Madona spet ga bo treba tuširati« sem si mislila sama pri sebi, nato pa »Pia, daj se malo sprosti«…pismo imeti »otroka«, čeprav je kosmat in ni del tebe…jah, sej bo

The post Misija »navadimo psa na mačko« in vnovično kopanje, tokrat v reki appeared first on Conor's Adventure.

Zaradi spleta okoliščin sem primorana pisati petkove in sobotne dogodivščine skupaj

Najprej, bom kot pokvarjena plošča ponovno izpostavila, da imava verjetno »najbolj mirno in ubogljivo Malino na svetu« Dejansko. Zdaj ne vem, ali k temu izrazito pripomore res dnevno, vztrajno ukvarjanje z njim, ali pa sva naletela na res dobro leglo psa.

Torej, k dogodkom preteklih dveh dni; v petek zgodaj zjutraj smo se podali na pot proti marini Novi Vinodolski, kjer imajo moji straši sparkirano barko. V Rijeki je Primož ugotovil, da sva doma pozabila povodec. »Ti to resno?«, sem ga zaskrbljeno vprašala, a povodca žal ni bilo. Če sem kaj maher, sem v reševanju »kritičnih situacij«, če lahko to tako poimenujemo.

(Ne bova pozabila situacije, ko sva pred dvema letoma prvič šla na skupen dopust na Ciper, jaz pa sem tri dni pred odhodom ugotovila, da mi je potekel potni list. Za piko na I sem imela potni list v Mariboru, napol pa sem bivala pri Primožu na Primorskem. V roku treh ur sem spravila potni list iz Mbja v Lj, kjer sem imela takrat službo in nato na upravno enoto po naročilo novega. Epilog, dan pred odhodom sem dobila nov potni list, bilo je stresno ampak je uspelo. )

Skratka v sekundi sem vzela telefon in čez dobrih 10 min smo stali pred vrati Pet Centra v Rijeki, kjer sva kupila sledni 5m povodec. Mimogrede, kasneje se je izkazal kot vrhunska naložba, tako, da sem bila Primožu skoraj hvaležna, da je pozabil krajši povodec doma .

Uro kasneje sva zakorakala na pomol marine v Novi Vinodolski. Začuda Conor mojih staršev ni nalajal kot to zadnje čase rad počne z vsemi novimi oz. starimi obrazi, ki jih sreča v svojem pasjem življenju (občasno še vedno nalaja Rajka in Primoževo mamo). Tudi prihod na barko je minil mirno in kasneje samo izplutje iz marine. Hja…do trenutka, ko je oče dal gas in smo zglisirali. Panika, strah. Bogega reveža je bilo hrupa res na smrt strah. Priznam v enem trenutku sem mislila očeta prositi naj upočasni. »Hudiča, upam, da nisva naredila napake, da sva psa tako hitro peljala na barko«, sem se zaskrbljeno vprašala. Nekako mi ga je uspelo pomiriti in čim bolj stisniti k sebi, da se je sprostil. Približno 20 min kasneje je bilo vsega konec in prišli smo v lep, miren zaliv na Krku.

Žive duše nikjer. Cel zaliv, vključno s pomolom kjer smo se privezali, smo imeli zase. »Uff…končno kopno«, si je verjetno mislil Conor, ko smo zapustili barko in odšli raziskovat okolico. Seveda je hočeš, nočeš sledil skok v morje in plavanje, nad čem pa Conor ni bil najbolj navdušen. Šele čez par ur se je na prigovarjanje vseh nas opogumil in zaplaval najprej do Primoža, pa do mene, nato do mojega brata Jerneja in nazaj na obalo.

Večji del dneva smo ga pustili prespati v senci na barki. Roko na srce je bil to eden izmed prvih res vročih dni tako zanj, kot tudi za naju s Primožem, ampak ok, midva nisva v kožuh oblečena mladiča

Čez par ur smo na pomolu dobili družbo avstrijske družine. Načeloma sploh ne bi bili vredni omembe, če nebi njihovega svinjskega obnašanja in smeti, ki so jih pustili za seboj, Conor kasneje našel v grmu. Kot gluha svinja v buče je navalil na ostanke kurjega hrbta in veselica se je pričela. Namesto, da bi točno pregledali vso okolico in že takrat vse smeti zabrisali nekam daleč, daleč stran, smo vstran vrgli zgolj kurji hrbet, Conorja pa odvlekli od »prepovedanega« grma. Napaka, na srečo ni bila kritična, ali še huje tragična. (se še vrnem sem…)

Dan je minil lagano, v spremljavi dobre hrane, piva, vina in še kaj bi se lahko našlo za na vrh. Vsi smo se nekako sprostili, nakar je v enem trenutku iz strani mojih staršev padla ideja, da vrnitev v marino prestavimo na jutri. S Primožem sva se spogledala, češ, ali res nimajo nič proti psu in to celo ponoči na barki, (morda velja omeniti, da ko sva s Primožem najavila novico o prihodu novega člana, je bil slednji sicer dobrodošel, vendar je bilo hitro rečeno, da bo barko gledal zgolj od daaaleč…no toliko o tem ) ampak ok, sva se vdala v usodo, da bomo spali po študentsko na palubi. Barka ima namreč zgolj dve spalnici, bilo pa nas je 5 oz. pardon 6 s Conorjem vred . »Očitno se je Conor res izkazal s svojo mirnostjo in ubogljivostjo«, sem si mislila, ko smo se zvečer odpravljali spat na provizorično posteljo.

Noč je minila mirno, pustimo koliko in kako dobro smo spali, saj je komarjev kar mrgolelo. Bolj adrenalinska je bila Primoževa budnica, ko me je ob 6.00 zbudil z novico, češ »Veš Conor je že imel bogat zajtrk«, ga gledam pisano, pa si mislim o čem govori. Verjetno je razumel moj tumasto-zaspan pogled. »Hja sem se zjutraj zbudil in psa nikjer«, mi razloži. Ga gledam še bolj butasto »Kaj? Kaj me zajebavaš? Sej pa pes ne zna sam iz barke, ker je še premajhen«, mu zazeham nazaj. Ampak ded se ne da. Resno mi razloži, da je pes zjutraj pobegnil, našel ga je pa nikjer drugje kot pri »avstrijskih kurjih ostankih«. »Shit, ti to resno?«, ga vprašam med tem, ko me stisne v želodcu . Vsi vemo kaj pomenijo kurje kosti za psa. Na najino oz. bolj Conorjevo srečo se je izkazalo, da le ni nič kritičnega zaužil, pa vendar hitro se ti v glavi odrola kar nekaj scen in vprašanj »Kaj bi bilo, če bi…?«. Ni prijetno, res ne. Sploh ta občutek straha in skrbi, ki sva ga začela nenadoma čutiti do Conorja je za naju egoista, ki sva do sedaj skrbela zgolj zase oz. drug za drugega, dokaj nov.

Skratka vemo za prihodnjič, da se raje dobro pregleda okolico, kjer smo nastanjeni, kot pa da bi bila (bog ne daj) potrebna kakšna prva pomoč.

Po jutranji kavi smo se nato nekako vsi sestavili skupaj. Plutje v marino je potekalo mirneje in manj stresno, saj sva s Conorjem uživala na premcu. O včerajšnjem strahu ne duha in sluha, je pa res, da je spredaj manj hrupno.

Prvi izziv, ki je sledil ob prihodu v marino je bilo tuširanje, saj je bil od petkovega kopanja v morju še ves slan. Ja vem, za pasjo dlako ne najbolj posrečena poteza, vendar smo bili zaradi neplaniranega spanja na barki izrazito »na knap« z vodo. Stuširala sva ga kar v tuših v marini (kar spet ni po pravilih, saj je tuširanje psov tam prepovedano), vendar sem predvidevala, da mu bo mlačna voda bolj po godu kot ledeno hladna (kot že rečeno si z domačo vrtno cevjo in hladno vodo ni najbolj na ti). Imela sem prav in mladenič se mlačnega tuširanja ni pretirano branil. Ob vrnitvi na barko je zaspal kot ubit in tako smo »pozabili« nanj za naslednji dve uri, ko sva se s Primožem končno odpravila proti domu.

Verjetno ste se na tem mestu vprašali, kaj pa pasja hrana in ali sva imela s seboj hrane za oba dni? Ne nisva je imela, morda za dober dan. Zagato sva rešila s surovim piščancem, ki sva ga kupila v bližnjem Lidlu. Že pred časom sem Conorja začela navajati na različno surovo hrano, med katero je bil prvi piščanec. Menila sem, da ne bi smelo priti do driske in izkazalo se je, da sem imela prav. Ampak res ne zagovarjam, da na dopustu tako mimogrede zamenjate hrano, saj je poleg vročine, menjave okolja, še toliko ostalih stresnih dejavnikov, ki lahko mimogrede povzročijo drisko.

Če povzamem naš prvi nenačrtovan mini dopust s Conorjem. Bilo je fino, pa vendar tudi malce stresno, ko morda nisi tako zelo brezskrben, saj moraš z delčkom očesa nenehno paziti na kosmatega mladeniča. Generalno pa lahko rečem, da se je pes odrezal super in že komaj čakam naš pravi daljši dopust .

The post Ko se enodnevni izlet spremeni v dvodnevni mini dopust na barki appeared first on Conor's Adventure.

Dan je minil delavno. Prvotno sva s Primožem želela obiskati Brda, saj še kar nisva našla prostora za najino poroko, ki je planirana za drugo leto. Žal se je izkazalo, da sva z delom malce v zaostanku, zato se je Primož zakopal v študiranje izdelave najine spletne strani, jaz pa sem se lotila učenja marketinga in pisanja različnih besedil. Conor se je ponovno izkazal za resnično neproblematičnega in mirnega psa, saj je v času, ko sva midva pridno delala spal in naju opazoval iz svoje kletke.

Jap prav ste prebrali iz svoje kletke….začela sva biti izredno stroga kaj se tiče ležanja na preprogi v dnevni sobi in mu slednje več ni dovoljeno. Kadar se nahajamo v kuhinji oz. v dnevni sobi in, če želi biti z nama mora biti ali v kletki, ali pa na kakšni drugi gladki (»ne-preprogasti«) površini. Na dnevni ravni se sicer odvijajo boji, kdo je bolj trmast in vztrajen, ampak sej veste pri »malinah« MORAŠ enostavno biti ti, tisti »ta bolj vztrajen«, če želiš na dolgi rok preživeti

Popoldne sva v praksi testirala spletni program Arnolda Kivaga. Načeloma se osnove niti ne razlikujejo kaj dosti od že videnega in prebranega. Morda vredno omembe, Arnold izrazito pazi, da med samim procesom učenja niti en briket ne pade na tla. S tem namreč nehote povzročiš, da začne pes ovohavati tla, posledično pa ni več fokusiran nate. Nekaj podobnega je denimo Primož doživel v torek v mali šoli, ko je bil Conor zaradi obilice briketov na tleh popolnoma zmeden in ne-fokusiran na vajo.

Na srečo se na današnji šolski uri situacija ni ponovila. Ponavljali smo že naučeno vajo sedi in dodali novo, prostor oz. v našem primeru »platz«. Glede nato, da Conor zadevo že obvlada, smo vse skupaj zgolj utrjevali.

Vrhunec dneva je sledil šele po šolski uri, ko smo se za sprostitev odpravili do bližnje reke. Doma sva Conorja pred dnevi hotela za »probo« stuširati z vrtno cevjo, pa poizkus žal ni bil uspešen, saj se je pes precej bal vode. Upala sva, da bo »mala boječka« danes le ugotovila, da spada med t.i. vodne pse in da zna plavati. Pri reki sva oba s Primožem pogumno zakorakala v vodo in v nekem trenutku se je po vztrajnem prigovarjanju tudi Conor napol zapodil v vodo. Res je izgledalo smešno. Sprva ni in ni hotel, nato pa kot, da bi ga nekaj pičilo in hop v vodo, sicer zgolj do trupa, pa vendar

Tako, pa smo obkljukali še eno novo stvar, vodo. Ali znamo tudi plavati, pa bomo preverili jutri, ko se odpravljamo na izlet na barko k mojim staršem.

The post Testiranje spletnega programa, mala šola in voda »ni fuj« appeared first on Conor's Adventure.