Petek, 26.6.2020, dan 19 in sobota 27.6.2020, dan 20
Zaradi spleta okoliščin sem primorana pisati petkove in sobotne dogodivščine skupaj 😆
Najprej, bom kot pokvarjena plošča ponovno izpostavila, da imava verjetno »najbolj mirno in ubogljivo Malino na svetu😜« Dejansko. Zdaj ne vem, ali k temu izrazito pripomore res dnevno, vztrajno ukvarjanje z njim, ali pa sva naletela na res dobro leglo psa. 🐶
Torej, k dogodkom preteklih dveh dni; v petek zgodaj zjutraj smo se podali na pot proti marini Novi Vinodolski, kjer imajo moji straši sparkirano barko. V Rijeki je Primož ugotovil, da sva doma pozabila povodec. »Ti to resno?«, sem ga zaskrbljeno vprašala, a povodca žal ni bilo. Če sem kaj maher, sem v reševanju »kritičnih situacij«, če lahko to tako poimenujemo. 😎
(Ne bova pozabila situacije, ko sva pred dvema letoma prvič šla na skupen dopust na Ciper, jaz pa sem tri dni pred odhodom ugotovila, da mi je potekel potni list. Za piko na I sem imela potni list v Mariboru, napol pa sem bivala pri Primožu na Primorskem. V roku treh ur sem spravila potni list iz Mbja v Lj, kjer sem imela takrat službo in nato na upravno enoto po naročilo novega. Epilog, dan pred odhodom sem dobila nov potni list, bilo je stresno ampak je uspelo. 😆 )
Skratka v sekundi sem vzela telefon in čez dobrih 10 min smo stali pred vrati Pet Centra v Rijeki, kjer sva kupila sledni 5m povodec. Mimogrede, kasneje se je izkazal kot vrhunska naložba, tako, da sem bila Primožu skoraj hvaležna, da je pozabil krajši povodec doma 😂.
Uro kasneje sva zakorakala na pomol marine v Novi Vinodolski. Začuda 😳Conor mojih staršev ni nalajal kot to zadnje čase rad počne z vsemi novimi oz. starimi obrazi, ki jih sreča v svojem pasjem življenju (občasno še vedno nalaja Rajka in Primoževo mamo). Tudi prihod na barko je minil mirno in kasneje samo izplutje iz marine. Hja…do trenutka, ko je oče dal gas in smo zglisirali. 🙉 Panika, strah. Bogega reveža je bilo hrupa res na smrt strah. Priznam v enem trenutku sem mislila očeta prositi naj upočasni. 😞 »Hudiča, upam, da nisva naredila napake, da sva psa tako hitro peljala na barko«, sem se zaskrbljeno vprašala. Nekako mi ga je uspelo pomiriti in čim bolj stisniti k sebi, da se je sprostil. Približno 20 min kasneje je bilo vsega konec in prišli smo v lep, miren zaliv na Krku.
Žive duše nikjer. Cel zaliv, vključno s pomolom kjer smo se privezali, smo imeli zase. »Uff…končno kopno«, si je verjetno mislil Conor😆, ko smo zapustili barko in odšli raziskovat okolico. Seveda je hočeš, nočeš sledil skok v morje in plavanje, nad čem pa Conor ni bil najbolj navdušen. Šele čez par ur se je na prigovarjanje vseh nas opogumil in zaplaval najprej do Primoža, pa do mene, nato do mojega brata Jerneja in nazaj na obalo. 😇
Večji del dneva smo ga pustili prespati v senci na barki. Roko na srce je bil to eden izmed prvih res vročih dni ☀tako zanj, kot tudi za naju s Primožem, ampak ok, midva nisva v kožuh oblečena mladiča 🙈
Čez par ur smo na pomolu dobili družbo avstrijske družine. Načeloma sploh ne bi bili vredni omembe, če nebi njihovega svinjskega obnašanja in smeti, ki so jih pustili za seboj, Conor kasneje našel v grmu. Kot gluha svinja v buče je navalil na ostanke kurjega hrbta in veselica se je pričela. Namesto, da bi točno pregledali vso okolico in že takrat vse smeti zabrisali nekam daleč, daleč stran, smo vstran vrgli zgolj kurji hrbet, Conorja pa odvlekli od »prepovedanega« grma. ❗Napaka❗, na srečo ni bila kritična, ali še huje tragična. 😳(se še vrnem sem…)
Dan je minil lagano, v spremljavi dobre hrane🍛, piva🍻, vina🍾 in še kaj bi se lahko našlo za na vrh. Vsi smo se nekako sprostili, nakar je v enem trenutku iz strani mojih staršev padla ideja, da vrnitev v marino prestavimo na jutri. S Primožem sva se spogledala, češ, ali res nimajo nič proti psu in to celo ponoči na barki, (morda velja omeniti, da ko sva s Primožem najavila novico o prihodu novega člana, je bil slednji sicer dobrodošel, vendar je bilo hitro rečeno, da bo barko gledal zgolj od daaaleč…no toliko o tem 😂) ampak ok, sva se vdala v usodo, da bomo spali po študentsko na palubi. Barka ima namreč zgolj dve spalnici, bilo pa nas je 5 oz. pardon 6 s Conorjem vred 😇. »Očitno se je Conor res izkazal s svojo mirnostjo in ubogljivostjo«, sem si mislila, ko smo se zvečer odpravljali spat na provizorično posteljo.
Noč je minila mirno, pustimo koliko in kako dobro smo spali, saj je komarjev kar mrgolelo😵. Bolj adrenalinska je bila Primoževa budnica, ko me je ob 6.00 zbudil z novico, češ »Veš Conor je že imel bogat zajtrk«, ga gledam pisano😠, pa si mislim o čem govori. Verjetno je razumel moj tumasto-zaspan pogled. »Hja sem se zjutraj zbudil in psa nikjer«, mi razloži. Ga gledam še bolj butasto »Kaj? Kaj me zajebavaš? Sej pa pes ne zna sam iz barke, ker je še premajhen«, mu zazeham nazaj. Ampak ded se ne da. Resno mi razloži, da je pes zjutraj pobegnil, našel ga je pa nikjer drugje kot pri »avstrijskih kurjih ostankih«. »Shit, ti to resno?«, ga vprašam med tem, ko me stisne v želodcu 😲. Vsi vemo kaj pomenijo kurje kosti za psa. Na najino oz. bolj Conorjevo srečo se je izkazalo, da le ni nič kritičnega zaužil, pa vendar hitro se ti v glavi odrola kar nekaj scen in vprašanj »Kaj bi bilo, če bi…?«. Ni prijetno, res ne. Sploh ta občutek straha in skrbi, ki sva ga začela nenadoma čutiti do Conorja je za naju egoista, ki sva do sedaj skrbela zgolj zase oz. drug za drugega, dokaj nov. 😊
Skratka vemo za prihodnjič, da se raje dobro pregleda okolico, kjer smo nastanjeni, kot pa da bi bila (bog ne daj) potrebna kakšna prva pomoč. 😞
Po jutranji kavi smo se nato nekako vsi sestavili skupaj. Plutje v marino je potekalo mirneje in manj stresno, saj sva s Conorjem uživala na premcu. O včerajšnjem strahu ne duha in sluha, je pa res, da je spredaj manj hrupno.
Prvi izziv, ki je sledil ob prihodu v marino je bilo tuširanje, saj je bil od petkovega kopanja v morju še ves slan. Ja vem, za pasjo dlako ne najbolj posrečena poteza, vendar smo bili zaradi neplaniranega spanja na barki izrazito »na knap« z vodo💦. Stuširala sva ga kar v tuših v marini (kar spet ni po pravilih, saj je tuširanje psov tam prepovedano), vendar sem predvidevala, da mu bo mlačna voda bolj po godu kot ledeno hladna (kot že rečeno si z domačo vrtno cevjo in hladno vodo ni najbolj na ti). Imela sem prav in mladenič se mlačnega tuširanja ni pretirano branil☺. Ob vrnitvi na barko je zaspal kot ubit in tako smo »pozabili« nanj za naslednji dve uri, ko sva se s Primožem končno odpravila proti domu.
Verjetno ste se na tem mestu vprašali, kaj pa pasja hrana in ali sva imela s seboj hrane za oba dni? Ne nisva je imela, morda za dober dan. Zagato sva rešila s surovim piščancem🐔, ki sva ga kupila v bližnjem Lidlu. Že pred časom sem Conorja začela navajati na različno surovo hrano, med katero je bil prvi piščanec. Menila sem, da ne bi smelo priti do driske in izkazalo se je, da sem imela prav. Ampak res ne zagovarjam, da na dopustu tako mimogrede zamenjate hrano, saj je poleg vročine, menjave okolja, še toliko ostalih stresnih dejavnikov, ki lahko mimogrede povzročijo drisko. 🙄
Če povzamem naš prvi nenačrtovan mini dopust s Conorjem. Bilo je fino, pa vendar tudi malce stresno, ko morda nisi tako zelo brezskrben, saj moraš z delčkom očesa nenehno paziti na kosmatega mladeniča. Generalno pa lahko rečem, da se je pes odrezal super in že komaj čakam naš pravi daljši dopust 😇.
