Več kot teden dni je minilo od mojega zadnjega bloga. Odkar je 7. aprila znamka Conor’s Advenutre uradno ugledala luč sveta, je moja sposobnost pisanja blogov izrazito padla. Priznam. Na trenutke se mi sanja ne kaj naj sploh pišem. Kar naenkrat imam nek butast občutek, da sedaj, ko je Conor že praktično odrasel samec, nobenega več ne zanimamo .

Tudi vsi izzivi povezani s postavitvijo spletne trgovine in znamke Conor’s Adventure so že zdavnaj pozabljeni, na prvi pogled bi človek lahko celo rekel, da je postalo malo dolgočasno, monotono .

Ampak ni….zavedam se, da je občutek dolgočasja, naveličanosti zgolj posledica pomanjkanja dopusta, biti nekaj dni totalno na off, ne misliti na nič. Na noben FB, IG, prejeta naročila itd.

Obisk Maribora, Pohorje in biti na off

No pa sem si zadnje dneve, ko je bil Primož dober teden službeno odsoten tudi jaz malce privoščila, dala glavo na off, sploh pa probala zavestno »napolniti« svojo kreativo. Ne morete si zamislit kako je grozno, ko človek, ki od nekdaj velja za polnega idej…le teh preprosto nima. Da o pomanjkanju želje po pisanju sploh ne govorim. Pisanje bloga je včasih predstavljalo zame sprostitev, užitek…predvidevam, da se slednje tako bere , ko gre za vsebine napisane ne »eks« in tiste, s katerimi se mantram kot s paradajzom, ki ga nikakor ne morem spravit po grlu .

Skratka zadnji dnevi na off so resnično pasali. Obiskala sem svoj ljubi Maribor, se s Conorjem prvič povzpela na meni tako ljubo Pohorje in gospodiču prvič predstavila vožnjo z gondolo. Kljub temu, da ga zadnje dneve »jajca« precej mantrajo, čemur definitivno botrujejo goneče samice, je bil gospodič priden. Vožnjo z gondolo je prenesel malce nemirno, vohljajoče, brez kakšnega pretiranega strahu.

Ohh ti hormoni, gonitev in še marsikaj…

Večji izziv nama zavoljo gonjenja, pubertete in celga spektra delujočih hormonov po novem predstavlja hoja na popuščenem povodcu. Kosmat frajer je začel spet noro vlečt, zaradi česar sem na trenutke kot pokvarjena plošča »Poočasi, ne vleči….hoho pooočasi, ej ne vleči…Conooor, ne vlečiii….«. Omenjena opozorila sicer pomagajo, ampak žal zgolj za par trenutkov, dokler ga v travi ne premami spet nov vonj.

Piko na I, da bo treba omenjeno neprimerno vedenje, beri vleko na povodcu resnično presekat, ker v nasprotnem primeru bo treba nujno kupit oprsnico, je bilo sobotno druženje z znanko iz Celja in njenima dvema kužkoma. Dobili smo se v parku in Conor je bil kot vlečni pes, sem in tja, v eno. Ne morete si mislit kako mi je bilo na trenutke neprijetno, kot, da ga ne obvladam. Okej…morda mičkeno pretiravam, pa vendar, sej veste, da se s psom ukvarjamo praktično od prve ure, potem pa se z nekom dobiš v živo in zgleda, kot da je mucl čist nesocializiran. O lepem vedenju pa ne duha in sluha

Če ne drugega sem spet dobila lekcijo, da pri psih rek »to kaj se Janezek nauči, Janezek zna«, najbolj ne velja. Temveč je bolj primeren tale »Vaja dela mojstra, če mojster dela vajo«….Priznam, da sva zadnje mesece na trening hoje na popuščenem povodcu malce pozabila, saj je bolj kot ne šlo. No, očitno bo v naslednjih dneh in tednih večkrat na sporedu.

Aja, če se kdo morda sprašuje, ja zakaj ga pa ne damo kastrirat? S Primožem sva se že pred časom pogovarjala, da če res ne bo nujno (npr. zdravstvene težave itd.) ga ne bova dala. Morda pa se nekega dne podava tudi v vzrejo. Navsezadnje ima kar dober pedigre

The post Hoja na popuščenem povodcu? Kaj je že to? appeared first on Conor's Adventure.

…in še malo ter začela se bo končno tako pričakovana PUBERTETA . Jap…res me zanima kako nam bo šlo, ali je res kar pravijo, da pes »čez noč« pozabi določene navade in pravila?! Da postane precej problematičen in verjetno bi lahko v nedogled naštevala 101 nevšečnost, ki nas bojda čaka

Skratka, kot že veste, če nas redno berete, zaenkrat o raznih morebitnih problemih s Conorjem, ni ne duha in sluha. Morda je največji problem hoja na popuščenem povodcu, pa da »vse« poje kar najde na tleh. Okej…če je z menoj na sprehodu je tega manj, ker nad njim bdim kot sokol, ampak bojda zna malce več takšnega in drugačnega sadja pomalicat, ko gre na sprehod z Rajkom (Primožev oče).

Obe navedeni nevšečnosti, sta roko na srce najini krivdi, saj se kažeta kot premalo dosledno in natančno delo s psom. Če sem iskrena, bi si lahko vzela še več časa za delo s Conorjem in se večkrat zapeljala denimo do Sežane (nam najbližje mesto) ter tam vadila hojo na popuščenem povodcu v urbanem okolju. Podobno bi si lahko več časa vzela za odpravljanje druge nevšečnosti, da ne bi po tleh vse pobral in pojedel.

Drugače, pa kot vsak mesec, se bom tudi tokrat ponovila, da je življenje z najinim mladičem enostavno. Še vedno velja, da nama zaenkrat ni nič uničil, kot tudi, da nimava z njim nobenih problemov. Je izredno potrpežljiv, glede na najin dokaj aktiven življenjski slog, pa tudi nezahteven pes….ampak ok, bomo videli, kako se bo situacija razvijala z njegovim odraščanjem .

Današnji dan je bil vsaj zame poseben še v enem oziru. In sicer po dooolgih mesecih, sem bila spet na Pohorju. Verjetno je od mojega zadnjega »vzpona« na moj tako imenovani breg minilo zagotovo že več kot 4 mesece, kar se je poznalo tudi med samim vzponom, saj sem se počutila kot otrok v Disneylandu. Veste ono, ko vsaka celica tvojega telesa »kriči« od navdušenja, da si spet tam, kamor si pred leti zahajal, ko ti je bilo težko, si bil žalosten, vesel, si mogel kakšno življenjsko situacijo premislit itd. Skratka res imam lepe spomine na Pohorje in to je skoraj edina stvar, ki jo v Divači res noro pogrešam.

Med tem, ko sem jaz vdihovala Pohorski zrak, je moj dragi Primož poskrbel za animacijo Conorja in ga peljal na sprehod po vznožju Pohorja. Vmes sta opravila tudi nekaj seans »photoshootinga«, kjer se je potrdilo kar že dolgo sumiva, da je malecki pravi fotomodel .

Nastalo je kar nekaj dih jemajočih fotografij, na nekaj kadrov pa se jima je pretihotapil tudi močerad. »Ojoj….sej se ga ni kje dotaknil??«, sem panično vprašala Primoža, ko mi je kasneje kazal fotografije. Za vse tiste, ki še ne veste, je močerad za psa izredno nevaren, bojda običajno celo usoden. Psi dostikrat ugriznejo vanj, ta pa iz svojih zaušesnih žlez spusti strup, ki skozi pasjo sluznico hitro vstopi v krvni obtok in nemudoma povzroči zastrupitev (več o tem, tukaj).

Kakor koli že… Primož je Conorju še pravi čas dopovedal, da je slednja živalca »fuj« in skupaj sta tako posnela nekaj fotografij.

Na poti proti domu, smo se vmes še ustavili pri najini dobaviteljici, saj sva ji morala predati kar nekaj popravkov v zvezi z najinim prihajajočim projektom . Glede na videno, resnično komaj čakam, da gre zadeva »live«.

The post Pa smo dopolnili že 5 mesecev…🎂 appeared first on Conor's Adventure.