Hoja na popuščenem povodcu? Kaj je že to?

Hoja na popuščenem povodcu? Kaj je že to?

Ponedeljek, 10.5.2021, dan 336

Več kot teden dni je minilo od mojega zadnjega bloga. Odkar je 7. aprila znamka Conor’s Advenutre uradno ugledala luč sveta, je moja sposobnost pisanja blogov izrazito padla. Priznam. Na trenutke se mi sanja ne kaj naj sploh pišem. Kar naenkrat imam nek butast občutek, da sedaj, ko je Conor že praktično odrasel samec, nobenega več ne zanimamo 🙈.

Tudi vsi izzivi povezani s postavitvijo spletne trgovine in znamke Conor’s Adventure so že zdavnaj pozabljeni, na prvi pogled bi človek lahko celo rekel, da je postalo malo dolgočasno, monotono 😆.

Ampak ni….zavedam se, da je občutek dolgočasja, naveličanosti zgolj posledica pomanjkanja dopusta, biti nekaj dni totalno na off, ne misliti na nič. Na noben FB, IG, prejeta naročila itd.

Vožnja z gondolo, mačji kašelj 🙂
Obisk Maribora, Pohorje in biti na off

No pa sem si zadnje dneve, ko je bil Primož dober teden službeno odsoten tudi jaz malce privoščila, dala glavo na off, sploh pa probala zavestno »napolniti« svojo kreativo. Ne morete si zamislit kako je grozno, ko človek, ki od nekdaj velja za polnega idej…le teh preprosto nima. Da o pomanjkanju želje po pisanju sploh ne govorim. Pisanje bloga je včasih predstavljalo zame sprostitev, užitek…predvidevam, da se slednje tako bere 😎, ko gre za vsebine napisane ne »eks« in tiste, s katerimi se mantram kot s paradajzom, ki ga nikakor ne morem spravit po grlu 😆.

Skratka zadnji dnevi na off so resnično pasali. Obiskala sem svoj ljubi Maribor, se s Conorjem prvič povzpela na meni tako ljubo Pohorje in gospodiču prvič predstavila vožnjo z gondolo. Kljub temu, da ga zadnje dneve »jajca« precej mantrajo, čemur definitivno botrujejo goneče samice, je bil gospodič priden. Vožnjo z gondolo je prenesel malce nemirno, vohljajoče, brez kakšnega pretiranega strahu.

Ohh ti hormoni, gonitev in še marsikaj…

Večji izziv nama zavoljo gonjenja, pubertete in celga spektra delujočih hormonov po novem predstavlja hoja na popuščenem povodcu🤦. Kosmat frajer je začel spet noro vlečt, zaradi česar sem na trenutke kot pokvarjena plošča »Poočasi, ne vleči….hoho pooočasi, ej ne vleči…Conooor, ne vlečiii….«. Omenjena opozorila sicer pomagajo, ampak žal zgolj za par trenutkov, dokler ga v travi ne premami spet nov vonj.

Piko na I, da bo treba omenjeno neprimerno vedenje, beri vleko na povodcu resnično presekat, ker v nasprotnem primeru bo treba nujno kupit oprsnico, je bilo sobotno druženje z znanko iz Celja in njenima dvema kužkoma. Dobili smo se v parku in Conor je bil kot vlečni pes, sem in tja, v eno. Ne morete si mislit kako mi je bilo na trenutke neprijetno, kot, da ga ne obvladam. Okej…morda mičkeno pretiravam, pa vendar, sej veste, da se s psom ukvarjamo praktično od prve ure, potem pa se z nekom dobiš v živo in zgleda, kot da je mucl čist nesocializiran. O lepem vedenju pa ne duha in sluha 😆

Če ne drugega sem spet dobila lekcijo, da pri psih rek »to kaj se Janezek nauči, Janezek zna«, najbolj ne velja. Temveč je bolj primeren tale »Vaja dela mojstra, če mojster dela vajo«😆….Priznam, da sva zadnje mesece na trening hoje na popuščenem povodcu malce pozabila, saj je bolj kot ne šlo. No, očitno bo v naslednjih dneh in tednih večkrat na sporedu.

Aja, če se kdo morda sprašuje, ja zakaj ga pa ne damo kastrirat? S Primožem sva se že pred časom pogovarjala, da če res ne bo nujno (npr. zdravstvene težave itd.) ga ne bova dala. Morda pa se nekega dne podava tudi v vzrejo. Navsezadnje ima kar dober pedigre 😎