Mate morda kaj lesa za znosit? Sploh kakšne tanke dolge deske? Imam rešitev za vas . Ponujamo poceni najem psa, ki je priden, zanesljiv, delaven, ne potrebuje malice, zgolj vodo in pest briketov .

Šalo na stran…skratka Conor in les. Romantična zgodba, ki se verjetno ne bo nikoli zaključila . Ne, da je nor zgolj na lesene palice, ampak očitno na ves les.

Danes je Primož imel dopust, ker sta mogla z očetom dokončati prekrivanje strehe garaže. Po koncu dela jima je ostalo nekaj lesa (tankih lesenih palic), ki ga je bilo treba znositi na bližnji travnik. Kdo je bil glavni, si lahko mislite . Conor kdo pa drug. Ko sem prizor opazovala od daleč, sem imela občutek, da je pes našel smisel svojega življenja . S kakšnim veseljem in zanosom je pomagal nositi palice….adijo . Prav simpatično ga je bilo opazovati .

»Te majhne palice niso nič zanj. Mogla bi ga zadnjič videt, ko je bila Barbara tukaj, kako nama je pomagal pri nošenju večjih desk.«, je pripomnil Primož. Ko je videl moj vprašujoč pogled, češ, če je malo nor, da mladiča »obremenjuje« z nošenjem takšne teže, je hitro dodal »…no, ampak bilo jih je zgolj par, pa še to sem večino teže nosil jaz, zato ne skrbi«.

Ne glede nato, da Conor na pogled skoraj več ne spominja na mladiča, visok je namreč okoli 59 cm ter ima nekje 23,5 kg (mimogrede odrasli samci belgijca naj bi bili visoki nekje 66 cm in imeli tam do 40 kg), ne smemo pozabiti, da je star komaj pol leta. Morda ga na trenutke resnično pretirano »pazim«, pa vendar…verjetno mu moja previdnost v starejših letih ne bo škodila, ali ?

Bolje to, kot pa tisto o čemer sem pisala oz. se zgražala včeraj. Ampak ne boste verjeli, da je precej takšnih ljudi, ki svoje mladiče obravnavajo kot fizično odrasle pse . Enega takšnega imamo denimo v sosednji vasi.

Pes Tibi, čudovit primerek delovne linije nemškega ovčarja. Priznam redko vidiš tako lepega nemškega ovčarja, ker je žal večina tistih »skrivljenih« primerkov, kjer je pač kinologija z »lepotno linijo« naredila svoje . Zdaj komu je všeč, da pes že kot mladič komaj hodi…ostaja odprto vprašanje, ampak ok, nisem strokovnjak in se na to ne spoznam.

Skratka Tibi, kot rečeno, na pogled prelep dolgodlak mladič delovne linije nemškega ovčarja, star okoli dobrih 7 mesecev. Zadnjič mi je njegov lastnik (med tem, ko sta se mladiča igrala na sosednjem travniku) veselo razlagal na kašne sprehode hodijo s psom. »Pa ja…dvakrat na dan gremo do vaše vasi, pa do letališča, pa potem nazaj….nekje dobro uro traja vse skupaj, zdaj odvisno ali mu še žogico mečemo zraven..«.

Ga gledam in mu poskusim nežno, da ne bi razumel, da mu nekaj pametujem razložiti, če ni to morda, (glede nato, da gre za nemškega ovčarja, ki imajo že v osnovi težave s kolki), malce preveč. »Ma nee…nam se ne zdi.«, mi odgovori.

Okej si mislim…sej morda, pa sem jaz res malce čudna in pretiravam z vsem skupaj.

Navsezadnje je pa pes njegov in ne moj. Morda se komu zdi, da se preveč vtikujem in pametujem okoli “fizičnega šparanja mladičev”, pa vendar…sem človek, ki mu za druga bitja ni vseeno. Če bom s svojo mislijo, pripombo komu morda pomagala, koristila…super, je namen dosežen .

The post Conorjeva večna romanca z lesom❤ appeared first on Conor's Adventure.

Vprašanje, ki sem si ga danes zastavila vsaj 100x. Poleg vprašanja v smislu »Kaj sma ga morda preterala?« in »Joj upam, da se mu današnji maratonski sprehod ne bo poznal na sklepih«. Pretirana in morda spet celo panična skrb za Conorja. Da ali ne? Presodite sami.

Skratka današnji dan je bil na samem jugu Dalmacije ponovno »noro poleten«. Pol dneva je deževalo, drugega pol dneva, pa je bilo zaradi (spet za poletje) nizkih temperatur okoli dobrih 20 stopinj, ravno pravšnji za sprehod do malce bolj oddaljene (to sva ugotovila kasneje) plaže. Kot rečeno, se je sprehod prevesil v slabo uro trajajoč pohod po bližnjem hribu, kjer se je pot nenehno malce vzpenjala in spuščala. Končni cilj – samotna, lepa plaža in kristalno čista voda.

Zdaj ali je vse skupaj res odtehtalo mojo nenehno skrb, da ni celoten sprehod oz. pohod (v eno smer je bilo okoli 3km) le malce prevelik zalogaj za Conorja, ne vem. Se pa na trenutke resnično sprašujem kako za boga vedeti, kdaj ima pasji mladič (pa ne mladič na splošno, ampak denimo pasma belgijski ovčar) dovolj oz. že preveč gibanja? Kako izgleda, ko ga preteraš? Brala sem, da se to pozna na sklepih šele kasneje, na stara leta…ne vem, marsikdo bi mi sedaj verjetno odgovoril…«Pia vidiš, to pa so izkušnje, vsega pač ne moreš prebrati v knjigah ali na internetu« .

Conor se je sicer cel sprehod izjemno dobro odzival, imel je res dosti energije, želje po gibanju. Tudi zadnji metri so bili energični, nič kaj vidno utrujen, tako, da vseeno upava, da zanj ni bilo res preveč. Se razume, da se takšnih eksperimentov več ne bomo šli, če se bo le dalo še nekaj časa ne.

Je pa nekaj….sva pa imela potem s Primožem res mir. Sej ne, da ga drugače ob večerih nimava, ampak verjetno bi lahko skale padale okoli apartmaja in se malecki ne bi zbudil . Priložnost sva izkoristila za večerni sprehod v dvoje po verjetno dobrem mesecu dni…oz. odkar imava malega terminatroja. Ne sprašujte kako je prijetno delo hahah…

The post Kako dolgo naj trajajo sprehodi s tri in pol mesece starim mladičkom? appeared first on Conor's Adventure.