Sobota, 18.7.2020, dan 41
Vprašanje, ki sem si ga danes zastavila vsaj 100x😆. Poleg vprašanja v smislu »Kaj sma ga morda preterala?« in »Joj upam, da se mu današnji maratonski sprehod ne bo poznal na sklepih«. Pretirana in morda spet celo panična skrb za Conorja. Da ali ne? Presodite sami👇🏼.
Skratka današnji dan je bil na samem jugu Dalmacije ponovno »noro poleten«. Pol dneva je deževalo🌧, drugega pol dneva, pa je bilo zaradi (spet za poletje) nizkih temperatur okoli dobrih 20 stopinj, ravno pravšnji za sprehod do malce bolj oddaljene (to sva ugotovila kasneje) plaže🏖. Kot rečeno, se je sprehod prevesil v slabo uro trajajoč pohod po bližnjem hribu, kjer se je pot nenehno malce vzpenjala in spuščala. Končni cilj – samotna, lepa plaža in kristalno čista voda😊.
Zdaj ali je vse skupaj res odtehtalo mojo nenehno skrb, da ni celoten sprehod oz. pohod (v eno smer je bilo okoli 3km🙄) le malce prevelik zalogaj za Conorja, ne vem. Se pa na trenutke resnično sprašujem kako za boga vedeti, kdaj ima pasji mladič (pa ne mladič na splošno, ampak denimo pasma belgijski ovčar) dovolj oz. že preveč gibanja🤔? Kako izgleda, ko ga preteraš? Brala sem, da se to pozna na sklepih šele kasneje, na stara leta…ne vem, marsikdo bi mi sedaj verjetno odgovoril…«Pia vidiš, to pa so izkušnje, vsega pač ne moreš prebrati v knjigah ali na internetu« 🤓.
Conor se je sicer cel sprehod izjemno dobro odzival, imel je res dosti energije, želje po gibanju. Tudi zadnji metri so bili energični, nič kaj vidno utrujen, tako, da vseeno upava, da zanj ni bilo res preveč. Se razume, da se takšnih eksperimentov več ne bomo šli, če se bo le dalo še nekaj časa ne🙈.
Je pa nekaj….sva pa imela potem s Primožem res mir. Sej ne, da ga drugače ob večerih nimava, ampak verjetno bi lahko skale padale okoli apartmaja in se malecki ne bi zbudil 😆. Priložnost sva izkoristila za večerni sprehod v dvoje❤ po verjetno dobrem mesecu dni…oz. odkar imava malega terminatroja. Ne sprašujte kako je prijetno delo 😍 hahah…
