Očitno je zaključek pasje male šole prinesel tudi »zatišje« na najinem blogu, saj se mi na trenutke ne sanja kaj naj sploh napišem. Mislim dnevi so si med seboj bolj kot ne enaki…beri…precej delavni, kar je posledično tudi razlog, da si za Conorja ne vzamem toliko časa, kolikor bi si ga mogla.

Moje torkovo smiljenje samemu sebi in iskanju višjega smisla je povzročilo, da sem zadnja dva dni skoraj pognala korenine poleg računalnika. Ampak ok…vsaj začelo se mi je dozdevat, da tudi jaz počasi vidim luč na koncu tunela imenovanega »Skayros d.o.o.« (mimogrede to je ime najine firme )…zgolj upam, da tale luč ni vlak ..haha.

Šalo na stran, skratka kljub pretežnemu bivanju za računalnikom se nekako trudim, da Conor čez dan vseeno ne umre od dolgčasa. Jutranjim klasičnim pol urnim sprehodom sem dodala še metanje žogice. Prav tako se zavestno trudim, da se poskušam z njim, če je le možno čim več igrati in ga spodbujati ter nagrajevati vso njegovo dobro vedenje.  

Za lažje razumevanje, da razložim….mu vržem žogico, jo teče iskat, ko jo najde ga na glas zelo pohvalim »jaaa priiideen, bravooo«. Isto, ko mi jo prinese (čeprav mu slednje še ne gre ravno od rok). Zelo ga pohvalim, ko mi pusti, da mu po sprehodu obrišem tace…skratka, kar koli naredi, kar je v redu, pa če gre za banalno malenkost, ga zelo pohvalim. Verjetno se sprašujete zakaj?

Po izpitu male šole, se je inštruktor Simon precej začudil kako to, da še nima uhic pokonci, češ da deluje pes precej »podrejeno«. Tudi midva sva si isto vprašanje že večkrat postavila, češ njegovi bratci in sestrice imajo že vsi ušesa gor. Ok….sej, ko gremo na sprehod jih ima pokonci, ampak doma jih pa ima spuščene. Tudi njegova drža v domačem prostoru je izredno podrejena, išče mojo bližino in uhice drži dol in nazaj. V primeru, da naredi kaj narobe, četudi gre za banalno stvar in ga oštejeva se izredno sključi in potisne uhice še bolj nazaj in dol. »Mogoče psu manjka kanček samozavesti in definitivno ni dobro, da je cel dan s teboj«, je Conorjevo domače obnašanje komentiral Simon.

Pa sva spremenila »vzgojno taktiko« in začela zavestno graditi Conorjevo samozavest, ki na dolgi rok ne bo vplivala zgolj na »postavitev uhljev«, ampak tudi na osebnost psa . Iz vzgojnih prijemov sva črtala tudi vso nasilje. Da se razumemo, Conorja nisva nikoli ne vem kako pretepala…res ne me narobe razumeti, ampak ob kakšni neposlušnosti (nazadnje na morju, ko mi je pobegnil k sosedom – glej Primožev zapis) ali zgrizenem polštru, pa je po zraku lahko priletel focn ali dva. Tudi hoja na povodcu je bila včasih vse prej, kot miroljubna.

Nasilje sva torej zamenjala za izredno pozitivno motivacijo pri vsakodnevnih aktivnostih. Da »bolj veseli odzivi« dobro delujejo v treningu, že veva, kako pa pozitivna motivacija nasploh deluje pri vzgoji psa, pa še bomo videli .

So pa določeni trenutki, ko je izredno težko. Sploh hoja na povodcu v urbanem okolju je »umetnost za živce«. Četudi ti uspe denimo iti s psom mirno 100, 200 metrov, pa ti nenaden mimohod drugega psa, ali pa neka XY vonjava v bližnji travi, poruši ves trud. Ko se ti to ponovi enih 15x in se poleg lastnega psa počutiš kot drek , ker te »ne šlivi 5 postov«, verjetno nisem edina, ko takrat pomislim, da bi ga z veseljem »zlamala«. Ampak pes verjetno ne bi vedel zakaj »jih je dobil« in najin odnos bi s tem še poslabšala. Prav tako verjetno ne bi rešila problema, kako bi to izgledalo v javnosti, pa raje sploh ne pomislim.

Ampak, kot pravi moj Primož, psi so oportunisti in verjetno bo tudi pri Conorju prišel dan, ko bo ugotovil, da se mirna in sproščena hoja na povodcu dosti bolj splača .

The post Nekaj o pasji samozavesti in zakaj agresija ni ok… appeared first on Conor's Adventure.

Zjutraj sem si privoščila lepoten spanec, med tem, ko je moj zlati Primož poskrbel za malega terminatorja, ki od 6.30 naprej ni želel več spati. Po zajtrku sta moja dva fanta demonstrirala kaj sta se naučila med tem, ko sem jaz pridno »slinila« polšter v spalnici. S ponosom in veseljem v očeh sem opazovala kako Conor poleg povelja »sedi« obvlada tudi povelje »platz. Med drugim sta začela počasi dodajati nove vaje poslušnosti, kot so razni obrati, sledenje roke v poziciji »poleg«, razne vaje samokontrole itd.

Vaje iz samokontrole so super stvar in sem mnenja, da jih je pametno res čim prej vključiti v trening z mladičem. Mi smo začeli že drugi, tretji dan, vendar na mičkeno »napačen« način, kar vidim šele sedaj, ko sem si ogledala kar nekaj videov na to temo, vključno z današnjim, ki nam ga je posredovala inštruktorica Petra. Prve dni, ko smo Conorja še hranili iz sklede, smo imeli težave z njegovo neučakanostjo pred obrokom, ki se je kazala skozi lajanje in skakanje. Želela sva doseči, da v miru počaka, med tem, ko mu na tla dava posodo. Dajmo rečt, da nama je po nekaj ponovitvah uspelo na pol, ampak šele sedaj, ko sva se vaj iz samokontrole lotila kot je treba, so rezultati dosti boljši.

Začet moraš z manjšo količino hrane v pesti, pes med tem sedi ali leži (meni je skoraj ljubše da leži). Pokažeš mu zaprto pest s hrano, vendar paziš, da je ne liže ali grize, temveč, jo zgolj gleda. Nato pest odpreš in stopnjuješ do točke, da pes zgolj »gleda« hrano na tvoji roki in jo zaužije šele na tvoje povelje, v našem primeru »yes+klik«.

Kosilo sva si danes privoščila v restavraciji Etna. Da malce zaidem iz pasje tematike, glede na aktualne dogodke okrog prvega slovenskega podeljevanja Michelinovih zvezdic, sem bila izredno presenečena, ko sem izvedela, da je tudi Etna prejela nekakšno Michelinovo priznanje. Zakaj? Iskreno, sej niso slabi, ampak imamo v Sloveniji oziroma na Primorskem dosti več restavracij, ki bi si ta naziv res zaslužile (denimo Capra v Kopru). Kakor koli že, Conor je ponovno dokazal, da njegova ubogljivost teden dni nazaj v Kopru, ni bila muha enodnevnica in sva lahko s Primožem pojedla kosilo v miru.

Žal je šla ta ubogljivost rakom žvižgat, ko je Primoža med večernim treningom zmotil njegov oče Rajko, Conor pa je veselo stekel k njemu v objem. Po vnovični vzpostavitvi prave hierarhije, je piko na I dodal še dokaj zoprn pripetljaj, ko je Conor namesto, da bi zavil na domač prag, z Rajkom raje odšel nadstropje nižje. Priznam, malce so nama zasvetili alarmi, saj sva spoznala, da sva Rajka nehote spustila preblizu psu. Conor je pri njem dobil vedno zgolj in samo pohvale, božanje, občasno tudi igranje, nikoli pa prepovedi, ki pa je občasno (verjetno razumljivo) tudi pri nama na vidiku. Da se razumemo, Rajko Conorju tudi ni pustil grizti rok, nog oz. oblačil, ampak sej veste kako je, situacija je bila malce podobna starši vs. babice/dedki. Med tem, ko sem mnenja, da je pri vzgoji otroka izredno pomembno, da babice/dedki otroka razvajajo in ga starši predvsem učijo, je pri vzgoji psa zadeva nekoliko drugačna. Pes bo šel k tistemu, kjer ima več ugodja in seveda tudi manj prepovedi. V nekem trenutku je postalo jasno kakšna je situacija pri nas. Po tehtnem premisleku kako psa »pametno« navaditi na Rajka (saj sva vedela, da bo zagotovo prišel dan, ko ga bova morda potrebovala v smislu varstva Conorja) sva prišla do zaključka, da ga bova prosila naj začne Conorja »ignorirati« in ne vedno, ko gre mimo naše ograje ga klicati in siliti vanj.

The post Učenje samokontrole in povelja »platz« ter prva resna napaka neposlušnosti appeared first on Conor's Adventure.

»Počutim se, kot da bi imela zadnje dni v možganih meglo«, so bile moje prve besede Primožu, ko sem ga zbudila ob pol devetih zjutraj, po sproščenem sprehodu s Conorjem (da res je bil sproščen).

Pred zajtrkom sva še malce povadila vajo »sedi« z ukazom in stoj ter prostor (oz. mi uporabljamo platz) brez ukaza. Sliši se nenavadno, toda izbira prave besede za povelje, ni tako preprosta. Vsaj midva sva si dala kar nekaj opravka s tem. Fino je, da besede niso vsakdanje, sploh pa, da so kratke. Podobno je z besedo potrditve, ko pes naredi nekaj v redu in sledi po kliku, še potrditev z besedo, v najinem primeru je to beseda »yes«.

Za zdaj vadimo zgolj sedi z ukazom, saj gre Conorju super in se useda brez problema – ga v položaj sedenja ni potrebno siliti. Drugače je s poveljem platz. Občasno ga je potrebno s kretnjo roke prisiliti v omenjen položaj, zato za zdaj povelja ne uporabljamo. Pes namreč ne ve kaj pomeni platz in nima smisla, da govoriš nekaj, česar ne razume. Šele, ko bo z nakazom roke obvladal slednji položaj, bomo dodali povelje.  

Kasneje, dopoldne mi je uspelo narediti nekaj malega za firmo, med tem, ko je Primož skočil v trgovino po tedenski nakup. Malecki je v tem času spal »kot ubit« v svoji kletki. Tudi to smo ga uspeli končno navaditi, da grez brez pardona v svojo »sobo«, sploh glede na hude boje v prejšnjih »živčnih« dneh. Primož je zadevo elegantno rešil z nakupom paketa »bikovk«, to so posušeni kosi govedine, res praktična rešitev  Conor jih očitno obožuje, zamoti se, pa še uboga po vrhu

Za piko na I že tako lepemu dnevu, sem uspela narediti še kratek trening, med tem, ko sem z enim očesom pogledovala proti »mojima dvema«. Prav lepo je bilo gledati kako Conor že dokaj obvlada »sedi« in »platz«…in to zgolj v roku slabega tedna. Ja ni kaj, mali je od hudiča

The post Začnimo znova appeared first on Conor's Adventure.