Sobota, 20.6.2020, dan 13
Zjutraj sem si privoščila lepoten spanec, med tem, ko je moj zlati Primož poskrbel za malega terminatorja, ki od 6.30 naprej ni želel več spati. Po zajtrku sta moja dva fanta demonstrirala kaj sta se naučila med tem, ko sem jaz pridno »slinila« polšter v spalnici. S ponosom in veseljem v očeh sem opazovala kako Conor poleg povelja »sedi« obvlada tudi povelje »platz. 💪Med drugim sta začela počasi dodajati nove vaje poslušnosti, kot so razni obrati, sledenje roke v poziciji »poleg«, razne vaje samokontrole itd.
Vaje iz samokontrole so super stvar in sem mnenja, da jih je pametno res čim prej vključiti v trening z mladičem. Mi smo začeli že drugi, tretji dan, vendar na mičkeno »napačen« način,🙈 kar vidim šele sedaj, ko sem si ogledala kar nekaj videov na to temo, vključno z današnjim, ki nam ga je posredovala inštruktorica Petra. Prve dni, ko smo Conorja še hranili iz sklede, smo imeli težave z njegovo neučakanostjo pred obrokom, ki se je kazala skozi lajanje in skakanje. Želela sva doseči, da v miru počaka, med tem, ko mu na tla dava posodo. Dajmo rečt, da nama je po nekaj ponovitvah uspelo na pol, ampak šele sedaj, ko sva se vaj iz samokontrole lotila kot je treba, so rezultati dosti boljši. ☺
Začet moraš z manjšo količino hrane v pesti, pes med tem sedi ali leži (meni je skoraj ljubše da leži). Pokažeš mu zaprto pest s hrano, vendar paziš, da je ne liže ali grize, temveč, jo zgolj gleda. Nato pest odpreš in stopnjuješ do točke, da pes zgolj »gleda« hrano na tvoji roki in jo zaužije šele na tvoje povelje, v našem primeru »yes+klik«.
Kosilo sva si danes privoščila v restavraciji Etna. Da malce zaidem iz pasje tematike, glede na aktualne dogodke okrog prvega slovenskega podeljevanja Michelinovih zvezdic, sem bila izredno presenečena, ko sem izvedela, da je tudi Etna prejela nekakšno Michelinovo priznanje. Zakaj? Iskreno, sej niso slabi, ampak imamo v Sloveniji oziroma na Primorskem dosti več restavracij, ki bi si ta naziv res zaslužile (denimo Capra v Kopru👌). Kakor koli že, Conor je ponovno dokazal, da njegova ubogljivost teden dni nazaj v Kopru, ni bila muha enodnevnica in sva lahko s Primožem pojedla kosilo v miru.
Žal je šla ta ubogljivost rakom žvižgat, ko je Primoža med večernim treningom zmotil njegov oče Rajko, Conor pa je veselo stekel k njemu v objem. Po vnovični vzpostavitvi prave hierarhije, je piko na I dodal še dokaj zoprn pripetljaj, ko je Conor namesto, da bi zavil na domač prag, z Rajkom raje odšel nadstropje nižje. 😳Priznam, malce so nama zasvetili alarmi, saj sva spoznala, da sva Rajka nehote spustila preblizu psu. Conor je pri njem dobil vedno zgolj in samo pohvale, božanje, občasno tudi igranje, nikoli pa prepovedi, ki pa je občasno (verjetno razumljivo) tudi pri nama na vidiku. Da se razumemo, Rajko Conorju tudi ni pustil grizti rok, nog oz. oblačil, ampak sej veste kako je, situacija je bila malce podobna starši vs. babice/dedki. Med tem, ko sem mnenja, da je pri vzgoji otroka izredno pomembno, da babice/dedki otroka razvajajo in ga starši predvsem učijo, je pri vzgoji psa zadeva nekoliko drugačna. Pes bo šel k tistemu, kjer ima več ugodja in seveda tudi manj prepovedi. V nekem trenutku je postalo jasno kakšna je situacija pri nas. Po tehtnem premisleku kako psa »pametno« navaditi na Rajka (saj sva vedela, da bo zagotovo prišel dan, ko ga bova morda potrebovala v smislu varstva Conorja) sva prišla do zaključka, da ga bova prosila naj začne Conorja »ignorirati« in ne vedno, ko gre mimo naše ograje ga klicati in siliti vanj. 😎
