Današnji sprehod s Conorjem je bil na trenutke izredno zabaven. Iskreno še nisem zgruntala v kašen odnosu si je moj kosmatinec s fotoaparatom. Na trenutke, imam občutek, da mu je čepenje pri miru in »poziranje« največja muka na svetu, potem pa pride situacija, ko me pozitivno preseneti. Okej…fotomodel verjetno ne bo nikoli….ampak ne morem rečt, da se tudi nama občasno kakšna fotka v nulo ne posreči.

Denimo v ponedeljek se je za moje pojme noro izkazal v vlogi šarmerja z vrtnico v gobcu. Če bloga slučajno še nisi prebral, ga najdeš TUKAJ.

No danes pa se je očitno prelevil v vlogo turista, na obhodu po Škocjanskem parku. Očitno je želel na vsak način izvedet koliko je globoka Velika Dolina, ki jo vsakič znova z veseljem občuduje iz t.i. razgledišča. Sej veste to je tista lepa razgledna točka o kateri pišem skoraj mesečno in je morda že kdo pomislil, da me Škocjanske jame plačujejo za promocijo. Ampak verjemite res se splača iti pogledat to razgledno točko. Mene tudi po dveh letih rednega tedenskega obiskovanja, še vedno pusti brez besed, ko grem mimo nje.

Žal pa so v zadnjem času sprehodi proti razgledišču vse prej kot brezskrbni in prijetni, saj obstaja možnost, da zavoljo toplih temperatur srečava žuželko, ki sodi v kategorijo tistih, za katere se v hecu kdaj vprašamo, zakaj za boga niso v preteklosti že izumrle (kot denimo poleti komarji). Govorim o gosenicah pinijevega sprevodnega prelca.

Strah in trepet verjetno vseh pasjih lastnikov na Primorskem, Krasu in po nekaterih podatkih tudi v okolici Ljubljane ter Kranja. Glede nato, da je v medijih, kot na socialnih omrežjih možno praktično vsak teden zaslediti o tej žuželki vsaj eno opozorilo, verjetno ne škodi, da tudi jaz »odprem« sledečo temo…glej nikoli ne veš, morda pa se najde lastnik, ki za omenjeno nadlogo še ni slišal in bo sedaj bolj pozoren.

Skratka…kaj je tako groznega na teh gosenicah?

Za ljudi, sploh pa za pse so izredno nevarne, saj je njihovo telo prekrito s strupenimi dlačicami, ki povzročajo hude reakcije v obliki opeklin, alergij itd.

Gre bojda za enega največjih škodljivcev borov in ceder v Severni Afriki, osrednji Aziji in državah južne Evrope.  

Gosenice pinijevega prelca so običajno aktivne med marcem in aprilom, poznamo pa tudi gosenice hrastovega prelca, ki so aktivne malce kasneje; od maja do julija.

Iz enega mesta hranjenja na drugega se selijo po tleh in ravno slednje je izredno nevarno, če na njih naletimo z otrokom ali s psom. Po tleh se premikajo v tipičnih kolonah oz. vlakcih, vaš kosmatinec pa lahko na njih po pomoti naleti kjer koli v travi. Kot rečeno so prekrite s ožigalnimi dlačicami, ki na sluznici oz. koži psa/človeka naredijo pravo »štalo«…

Kaj narediti, če do stika pes-gosenica vseeno pride?

Vseeno probajmo z uporabo povodca in izogibanju mest, ki so »znana« po njihovih nahajališčih stik nekako preprečiti.

Glede na videne fotografije na spletu, kot prebrano literaturo so simptomi, če pride pes z gosenicami v stik naravnost grozljivi, od izrazitih bolečin, do slinjenja, opeklin smrčka, jezika, otekanje slednjega, oteženo dihanje….skratka zadeva res ni hec .

V primeru stika psa z gosenico poskusimo poškodovano mesto nemudoma sprati z vodo in ga hladiti (mesta ne drgnemo) ter TAKOJ poiskati najbližjo veterinarsko pomoč.

Skratka glede na videno in slišano kakšno »štalo« lahko takšna majhna gosenica povzroči, sem tudi sama na sprehodu s Conorjem izredno previdna. Sedaj, ko greva proti razgledišču, kjer se nahaja malce več borov, ga večkrat zapnem na povodec ali pa kot sokol skeniram okolico in bulim v tla. Sej vem, morda pretiravam, pa vendar, previdnost v takšnih primerih ni nikoli odveč.

Morda še komu pride prav več informacij:

• NEVARNI »VLAKCI« – gosenice pinijevega in hrastovega sprevodnega prelca
• Letos več strupenih gosenic, ki so lahko tudi smrtno nevarne!
• Veterinarski center Lara

The post Izobraževalni sprehod in borov prelec appeared first on Conor's Adventure.

Današnjega sprehoda s Conorjem verjetno nekaj časa ne bom pozabila. Ok, sej spet ni se zgodilo ne vem kaj pomembnega, pa vendar verjetno ste že ugotovili, da ko gre za blog, Conorja oz. celotno Conor’s Adventure zasnovo, cenim vsako še tako majhno pohvalo.

Po zajtrku sva se odpravila na doolg sprehod po Škocjanskem parku. Spet se bom ponovila, če ste kdaj koli v bližini vam res toplo priporočam, če ne ogled samih jam, vsaj sprehod po omenjenem parku, saj ponuja par izredno čudovitih razglednih točk na Škocjanske jame. Čeprav sama živim v neposredni bližini parka že dve leti, sem vedno znova očarana nad naravo, ki jo le ta ponuja .

Poleg že večkrat omenjenega razgledišča, ki ponuja veličasten razgled na pobočje Velike doline, ki se razprostira nekje 165 m globoko in na dnu kraljuje slap reke Reke, vas pot popelje tudi čez tako imenovan »naraven most«, kjer lahko levo in desno opazujete Veliko in Malo dolino, spodaj pa slišite bučanje slapov reke Reke.

Za omenjeno lepoto, ki jo ponujajo tukajšnji konci sta očitno slišale tudi dve turistke, ki sva jih s Conorjem srečala na najinem sprehodu. Ravno sva prišla do zaključnih stopnic na koncu »naravnega mostu«, ko sem višje zagledala dve gospe v srednjih letih. Conorja pokličem k sebi in počasi se začneva vzpenjat (gre za kakih 20-30 stopnic, ki so izklesane precej strmo v hrib, nato pa še kakšnih 80 ki te pripeljejo do potke proti vasi Škocjan).

Greva mimo prve gospe, pozdraviva in lepo naprej. Nakar me Conor za par metrov prehiti in gre »pozdravit« oz. povohat drugo gospo. Ekspresno ga pokličem k sebi, ker valda sej ne moreš vedet, če se gospa boji psov, ko me slednja ogovori,

»Ooo….koliko pa je star? Joj je pa prijazen..«, se prijazno obrne k meni.

»10 mesecev bo kmalu, oo hvala«, ji prijazno odgovorim in grem počasi naprej.

»Samo ni to tista nevarna pasma, ki jo ima vojska in policija, kako se že reče belgijski ovčar ali ne?«, me spet vpraša.

»Res je, imate prav, belgijec ja, malinois, ampak ni nevaren, oz. odvisno od vzgoje«, ji pomežiknem. Že hočem iti dalje, ko me nenadoma povpraša za pot do obrežja reke Reke in do vasi Škocjan. Za vas sem nekako še vedela, za obrežje reke pa pojma nisem imela. Začnem hodit po stopnicah naprej, ko mi pot do obrežja nekako ne da mira. Pridem do vrha stopnic in začnem nekaj v tri dni momljat, kje se po mojem mnenju nahaja pot. Gospe, ki sta v tem času tudi že prišli za mano, se zahvalita za moj trud in me začneta spraševati različne stvari o Conorju.

Pa smo se začeli pogovarjat o vzgoji, pasmi, o tem kje sva ga kupila, pa zakaj ne v Sloveniji, koliko sva plačala zanj na Madžarskem itd… V enem trenutku omenim, da pišem o vzgoji pasjega mladiča in o vseh najinih izzivih ter »failih« tudi blog, ko ena izmed gospe cela navdušena vpraša »A res, joj kako lepo, mi daste naslov, ker bi si rada prebrala ta blog? Tudi mi smo imeli pse, pa me zanima«. Prijazno pokažem na svoj pas in torbico s priboljški, kjer je zapisano ime znamke Conor’s Adventure in gospa si vse skupaj pofotografira.

»Pa je že kaj šolan?«, me vpraša. »Pa ja, kr no…«, ji odgovorim in ji ponudim svoje pelete. »Sedi je sedi, prostor pa je platz«, ji še rečem in gospa ponovi za mano. Conor, kot da bi vedel, da ga občudujeta, takoj izpolni vse ukaze.

»Kaj zalajat tudi zna?«, me vpraša. »Seveda, Conor glas«, ukažem in pes zalaja preden bi rekel keks. Gospa ponovi za menoj in Conor spet zalaja.

Verjetno ne rabim posebej razlagat, da sta bili navdušeni. Jaz pa ponosna na svojega psa do neba, čeprav je šlo zgolj za dva, tri enostavne ukaze. Izmenjali smo si še par besed in se poslovili. Oni dve sta šli proti Škocjanu in iskat moje nesojeno »obrežje reke Reke«, jaz pa sem cela blažena »odlebdela« naprej.

Jap, res sem ponosna na svojega psa. Verjetno si to premalokrat rečem, da je pri 10 mesecih in glede nato, da sva popolna začetnika res vrhunski .

The post Ljudje smo drug drugemu največja sreča appeared first on Conor's Adventure.

Kot je iz naslova razvidno, sva imela s Primožem čez vikend »visok« obisk…haha, no šalo na stran. Skratka v petek naju je obiskala moja dobra prijateljica Barbara. Da, to je tista, ki je imela Conorja prva čast spoznati, ko sva ga pripeljala iz Madžarske. No…, od takrat naprej se hecamo, da je ona njegova »teta« oz. če se nama (bog ne daj) kaj zgodi, bo njegova »nadomestna mati« .

Čeprav se s Conorjem nista videla dobre tri mesece, jo je malecki takoj vzel za svojo . Barbara obožuje živali in pes je to logično začutil. Vikend smo preživeli skupaj in bilo je prav fino, še vreme nam je super služilo.

Soboto sva z Barbaro in Conorjem preživeli večinoma sami, saj se je Primož prelevil v gradbenega delavca – z očetom sta prekrivala streho garaže. Petek in sobota dopoldne smo se sprehajali po naši okolici in občudovali pokrajino. Odpravili sva se tudi do Škocjanskega parka in tako imenovanega razgledišča, kjer se razprostira čudovit pogled na del Škocjanskih jam in vasico Škocjan. S Conorjem sva lepo ozadje in prisotnost »fotografinje« Barbare izkoristila za mini trening poslušnosti in raznih trikcev ter nastale so prav lepe fotografije .

Sobotno popoldne, pa sva želeli izkoristiti za kopanje v Porto Piccolo , ampak so nameni zaradi slabega »time-managementa« in italijanske gneče (ni bilo parkinga) padli v vodo. Tako sva se praktično za brezveze peljali v Italijo na izlet, kjer sva po par minutah neuspešnega iskanja parkirnega mesta obrnili in se odpravili do Strunjana, kjer sva imeli več sreče. Ob na novo urejeni obali Strunjana (če se ne motim, so pred par tedni tam odprli novo kopališče) sva našli čudovito restavracijo oz. bar, kjer sva ob sončnem zahodu uživale v babjem čveku in kavi.

Današnji dan je bil pravo nasprotje, organizacijsko čudni soboti. Zjutraj nas je obiskal Primožev kolega Mitja in vsi štirje smo se dogovorili, da se odpravimo na ogled Škocjanskih jam in parka. Če še morda niste bili res toplo priporočam, saj imaš resnično kaj za videt . Sama sem bila v omenjenih jamah že drugič in tudi tokrat sem na trenutke ostala brez besed. Prav fascinantno je bilo opazovati kaj je sposobna narediti mati narava . Celoten ogled jam traja nekje 2 uri, spustiš pa se v globino tudi do nekje 170 m globoko.

Zvečer naju je na Conorjevo veliko žalost Barbara zapustila. Pes se je v zadnjih dveh dneh, verjetno skoraj zaljubil v njo, saj ga je čohala in cartala v eno….no sej kdo ga pa ne bi, če se zna malecki tako bogega narediti, da bi si še kdo lahko mislil, da z njim neprimerno ravnava .

The post Obisk Conorjeve »tete« oz. »nadomestne mame« 😆 in čudovit ogled Škocjanskih jam appeared first on Conor's Adventure.