Ponedeljek, 8.3. 2021, dan 273
Za dobro jutro me je na mizi pričakal šopek rdečih vrtnic. Prvo sem jih gledala kot »tele v nova vrata«, nato pa sem se spomnila….«Aaah 8 marec, dan žena. Joj kako pozorno od mojega dragega«. V roke sem vzela telefon in mu natipkala zahvalno sporočilo.
Če zna kdo bit pozoren, je to definitivno moj Primož. Spomnim se najinih začetkov. Bilo je posebno drugačno, po drugi strani pa je bilo med nama vse tako preprosto. Čeprav sva živela skoraj vsak na svojem koncu države, jaz v Mariboru in on na Primorskem, se nama to ni zdel nek hud »problem«. Jaz sem takrat še delala v Ljubljani in sem zaradi vsakodnevnih voženj LJ-Mb nekako izgubila občutek, kaj je res daleč 😆. Sem se pač občasno namesto uro in pol proti domu, raje peljala slabo uro proti Divači, pa še morje sem imela blizu.
Na drugi strani je bila situacija pri Primožu ista. Tudi on se je bil primoran v službo voziti dobro uro in pol v eno smer na Dolenjski konec. Tako, da mu dve uri dolga vožnja do Maribora ni predstavljala nekih problemov 😎.
Ko razmišljam nazaj…to so bili res lepi, brezskrbni časi. Okej pustimo podatek, da sem povprečno delala 10,11 ur… in bila raztegnjena čez celo Slovenijo. Sva pa ogromno hodila na izlete, sploh na morje, v Poreč wake-at, pa v shopping v Trst. Šla sva tudi na Triglav, pa s prijatelji wakeat v Bratislavo. Denar res ni bil problem, kvečjemu morda čas…ampak vikendi so bili res brezskrbni.
Potem je prišlo leto 2019. Po izredno uspešno končanem marketinškem projektu, se je šefica odločila zaposliti svojo kolegico, torej sem jaz odletela kot gumb iz hlač. Nato je septembra sledila še ena odpoved in padla je odločitev o lastnem podjetju. Pa se je čez par mesecev zgodil še Covid19 in potem še Conor in sedaj smo tukaj…. 😇
Počasi bo leto dni odkar smo »zaprti« (z vmesnimi prekinitvami). Čeprav sem se imela za psihično močno in stabilno osebo, moram priznati, da me sledeča Covid situacija na trenutke popolnoma izčrpuje. Krvavo pogrešam možnost obiska savne, četudi zgolj za 2 uri, da bi se lahko odklopila, pa kino, kot možnost obiska restavracije in brezskrbno kramljanje ob kozarcu dobrega vina in še boljši večerji….
Iz razmišljanja, premlevanja preteklih dogodkov…sploh pa analiziranja sebe, češ zakaj mi kreativa zadnje čase tako »peša«…me je nenadoma potegnil Conor, ki se mu je mudilo ven na potrebo. Začel je ovohavat vrtnice, ki sem jih držala v roki in nenadoma se mi je porodila nora ideja… »Hmm…sam res, morda pa te prepričam, da poziraš z vrtnico v gobcu«, sem mu rekla nasmejano, se vstala in odšla po pelete. Nato sem izbrala eno vrtnico, pazljivo odstranila vso trnje, da se moj frajer nebi zbodel in odšla sva na vrt za hišo.
Zdaj pa reči, da… 
Conor ni šarmer 🙂 ?
Šarmer Conor je kot, da bi vedel, da je danes poseben »ženski dan« potrpežljivo prijel vrtnico v gobec in pustil, da sem ga po mili volji fotografirala. Glede na moj fotografski anti-talent je nastalo nekaj prav luštnih fotk, se ti ne zdi 😊?
