Očitno je moje včerajšnje pritoževanje in jamranje obrodilo sadove, saj nas je oni zgoraj danes končno počastil z malo sonca . Ne mi zamerit, da okoli tega vremena delam takšno kolobocijo…ampak totalno zanimivo mi je opazovati občutke v telesu, ki jih povzroči zgolj par sončnih žarkov.

Denimo na jutranjem »plavanju« s Conorjem (jap…zjutraj je še vedno deževalo, kot da gre komu za življenje) so bile moje misli temne kot noč. Vsega sem imela »poln kufer«, od tega, da nikamor prav zares ne morem (korona-situacija), do dejstva, da že dva meseca nisem videla svojih domačih in meni ljubega Maribora ter Pohorja. Pa da je praznični december totalno zanič, brez nekega prazničnega vzdušja (beri gledanja lučk po mestu in pitja kuhančka) itd. Sej sami veste kako je, ko je človek res pasje razpoložen mu gre na živce praktično vse.

Tudi splošna motivacijo za firmo je bila bolj boga. Sej biti na svojem ni slabo, če pozabim na »mini« podrobnost, da vse kaj sem naredila v zadnjem letu, je bilo bolj kot ne zastonj. Ampak ok….glede na vse izkušnje (predvsem slabe in tudi nekaj dobrih), bi rekla, da je kar vredno. Slaba stran tega, ko si sam svoj šef je definitivno občasen padec motivacije in občasna negativna vprašanja tipa;

»Ali je to kaj počnem res ok?«; »Bo to sploh kdo kupil?«; »Bo nama uspelo ali bova po enem mescu prodaje mogla vse dol zapreti?«

Ampak takšno je življenje, skoz gre malo gor in nato spet dol. Podobno kot vreme lahko rečemo, da po vsakem dežju posije sonce. In res se je to popoldne tudi zgodilo. Posijal je sonček in nenadoma se mi je začel zdeti svet bolj pozitiven .

Primož je zaradi izrednih razmer po državi (bojda je v Kranju, okolici Ljubljane in tudi na Štajerskem snežilo) prišel urco prej domov. Sama sem se ravno odpravljala na sprehod s Conorjem, ko naju je na vratih prestregel in predlagal, da sončno popoldne izkoristimo za lahkoten tek do Divaškega letališča.

»Ga boš ti imela na gurtni?«, me je vprašal zaročenec, med tem, ko je Conorja prepričeval, da mu natakne oprsnico. »Pa ajde lahko, da vidim, kako to izgleda«, sem mu odgovorila. Če odštejem prvi tek s Conorjem kakšen dober mesec nazaj (takrat smo uporabili 5 m povodec), z njim na »gurtni« še nisem tekla. »Gurtna« je elastičen povodec, ki ga je naredil Primož iz kitajskega športnega pripomočka. Ena izmed poslovnih idej, ki je še pred prihodom Conorja padla v vodo.

No pa smo šli…na par kilometrov dolg tek. »Noo vidva počasi«, se je zadrl Primož za mano, ko smo začela teči. »Hudiča, to pa ni tako enostavno, sej to te ja vleče kot blesav«, sem mu odgovorila nazaj, med tem, ko je Conor začel teči, kot da smo na dirki. Postopoma sem ga uspela umiriti in tek je postal prav prijeten. Med tekom je bil popolnoma sproščen in fokusiran, torej ni »šajtral« levo in desno. Na letališču sva ga še malce spustila, da se je še dodatno zdivjal.

Canicross kot se med drugim reče teku s psom, kjer te on vleče je izredna zanimiva stvar. Conor je sicer še premajhen oz. premlad, da bi ga izvajali redno, saj se še mora razvit. Občasen kratek tek na navadnem povodcu, kjer te ne vleče, pa mu verjetno v prihodnje ne bo škodil .

The post Končno malce sonca in prvi tek na »gurtni« s Conorjem appeared first on Conor's Adventure.

»Aloo Pia…midva s Conorjem grema tečt«, mi je zaročenec zaklical v spalnico, med tem, ko sem si na porejene bedre (hudiča 4 kg viška se lepo pozna ) s težavo vlačila športne pajkice. Jap….napredovanje najinega biznisa in razvoj Conor’s Adventure branda je pustil posledice v obliki pomanjkanja časa (oz. beri slabi organizaciji časa ) za šport in trening.

Šele prejšnji teden me je Instagram objava bivšega trenerja Marca Gorana Lorencina (za moje pojme najjači človek za fitnes, trening, funkcionalno vadbo itd..…daleč naokoli ) spravila iz cone udobja, da sem si kupila njegov online tečaj in z grozo ugotovila, da sem res zelo švoh ……ampak ok….pustimo zdaj »mojo zaležanost«, bomo o tem kdaj drugič…

»Kaj greta???«, sem Primožu odgovorila skakajoč na eni nogi, napol oblečena. »Tečt grema,….«, mi je odgovoril hudomušno. Itak je pričakoval moj odziv. V sekundi sem bila oblečena, praktično skopala sem ven iz spalnice in ga skoraj »ubila« s pogledom. »Tečt greta…si normaln, pes še 7 mesecev ni star!!?«, sem zalajala nanj, češ kaj morava spet iti skozi temo »rast mladiča, pa občutljivost sklepov in kosti«.

»Jao Pia…sej greva samo do razgledišča…zelo počasi, tja in nazaj ni niti 2 km«, me je miril…Gledala sem zdaj njega, zdaj živčnega Conorja, ki je bil na tem, da mu raznese mehur.

»Ajde…naj bo, maš prav, sej verjetno res nima kaj za bit…če ne drugega, da vidiva, ali zna tečt ob človeku«, sem popustila in si tudi sama obula tekaške teniske. Pred Lorencinovim treningom sem se tako misla iti segret, no in tek do razgledišča ter nazaj bo idealka .

Pa smo šli. Fanta spredaj, jaz sopihajoč (pismo res sem v zadnjih tednih sedenja izgubila noro dosti kondicije ) zadaj. Conor pa, z lahkoto, kot baletka. V sekundi je zakapiral, da je tokratni sprehod malce drugačen . Vlekel je ravno prav, tudi ovohaval ni pretirano levo in desno. Na koncu nas je pričakal čudovit razgled na Škocjanske jame in vas Škocjan v daljavi.

Ne vem, če sem že omenila (men se zdi, da v enih svojih blog zapisih sem), ampak, če se slučajno kdaj potikate okoli Divače, Škocjanskih jam, res nujno pojdite do tako imenovanega »razgledišča«. Verjemite razgled, ki te sezuje. Kljub temu, da sama živim v bližini in sem ga do sedaj verjetno videla že kakih 50x, me še vedno znova očara .

In verjemite, nisem edina! Ne boste verjeli, ampak tudi Conor si iz »razgledišča« vedno z veseljem ogleda pobočje Velike doline, ki se razprostira nekje 165 m globoko in na dnu kraljuje slap reke Reke (ja vem, noro inovativno ime reke ).

Domov smo se vrnili kot bi mignil Conor je šel počivat v svoj boks, midva pa sva naredila dobro uro trajajoč trening, kjer je tudi Primož opazil, da tudi njemu Corona že pošteno »kaže zobe« v smislu kondicije in pomanjkanja fitnesa .

The post Dajmo reskirat…prvi tek s Conorjem 🏃 appeared first on Conor's Adventure.